Posthumanistični (?) obrat v literarni vedi
O etičnem obratu v literarni vedi
Aljaž Krivec
Naslov pričujočega besedila je nemara nekoliko neroden. V osnovi sem želel z besedno igro povezati naslov strokovne literarnovedne monografije Toma Virka Etični obrat v literarni vedi ter tako imenovani non-human turn. A slednjega se zdi nerodno prevajati. Nečloveški obrat zveni narobe, tudi denimo v navezavi na dekolonialno pojmovanje človeškega/nečloveškega – denimo sestri Syl Ko in Aph Ko v svoji skupni esejistični knjigi Aphro-ism zagovarjata redefinicijo človeškega, a se pri tem v resnici ne moreta zares postaviti na eno (človeško) ali drugo (nečloveško) stran. Živalski obrat bi bil napačen prevod (čeravno meni osebno in za poante tega besedila blizu), obenem pa se zdi, da se odmika od vsakršnih čezvrstnih/človeško-živalskih koordinat ter medpresečnega mišljenja.
Posthumanistični obrat, dokler posthumanizem razumemo ločeno od transhumanizma (sam ga, podobno kot filozofinja Shannon Bell, saj verjamem, da ostaja transhumanizem z vizijami nekakšnih superljudi v resnici poglabljanje antropocentrizma in dediščine humanizma), se zdi primerna besedna zveza. Zajame skupine ljudi, ki so v družbi razumljeni kot ne-zares-ljudje, a se pri tem ne omejuje na homo sapiens sapiens, temveč pod svoje okrilje spravlja še druge vrste živali, rastline ali ne nazadnje neživo naravo.
Ta oznaka lahko po podobnem principu razširja tudi literarno vedo, in to na več načinov. K sebi lahko pritegne razširjeno razmišljanje o literaturi (in literarni vedi), ki vključuje ne-zares-ljudi kot teoretike_čarke in tudi kot avtorje_ice (saj veste, da se klasični teksti literarnih ved navadno ukvarjajo samo s klasičnimi teksti literature). Ko govorimo o ne-ljudeh (kadar se ti, in vsaj za zdaj nimamo dokazov, da bi se, ne vpisujejo med avtorje_ice), pa posthumanistični obrat omogoča, da na nov način uzremo teme in načine ubesedovanja v literaturi. Kako zaživi drevo v romanu? Kako jazbec v kratki zgodbi? Kako kamen v pesmi?
Plavanje v poznanih rekah
Toda ali je tovrsten obrat sploh mogoče vršiti v okvirih znanega? Tomo Virk denimo pojmuje etični obrat v literarni vedi konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja kot eno od nihanj v spopadu dveh teženj. Kontekstualno branje zamenja imanentistično in obratno, formalistični obrat zamenja etično obarvan in obratno … Ne nazadnje: že starogrški (če ne upoštevam tistih iz drugih geografskih okolij) zametki literarnih ved (Aristotel) in omembe literature (poglejte Platonovo razumevanje poezije) pričajo o tem, da nas tovrstna vprašanja spremljajo že zelo dolgo.
Ampak za navedene primere, pa tudi tiste iz Virkove knjige, se zdi, da preprosto ostajajo v okvirih antropocentrizma (ponovno: Aristotel, ki razume, da so denimo nečloveške živali tu zaradi človeka). Na nekih mestih ga prebije obravnavani Jacques Derrida, a ne zelo eksplicitno v območju literarnih ved, čeravno je njegova omemba karnofalogocentrizma v nekem intervjuju kar fascinantna, pa tudi Martha Nussbaum, ki jo postavljamo na začetek etičnega literarnovednega obrata in ki se je kasneje v karieri začela ukvarjati z etiko živali, četudi na milo rečeno bizaren način, ko zagovarja, da imamo (grobo povzemam) etično dolžnost obvarovati srne pred volkovi, ne pa denimo prašičev pred ljudmi. Manj dvoma je bržkone glede tega, da (vsaj po eni od definicij) okvir humanizma prebijajo nekatera dekonstrukcijska branja in branja s polja etike drugosti: tu velja posebej omeniti obravnavano Gayatri Spivak, ki s prestopanjem meja predavalnic v marsikaterem oziru tudi prebija meje pričakovanega.
V resnici Virk tudi sam v opombi pod črto na strani 324 priznava, da posthumanističnim (in drugim) etikam, ki »ne temeljijo tako ali drugače na subjektu ali medsebojnih razmerjih, a jih ni mogoče odpraviti kot nereflektirane zamenjave etičnega z jezikovnim ali hermenevtičnim«, ni posvetil ustrezne pozornosti. Tega sam na tej točki ne razumem kot težave v sicer obširnem in še ne dokončanem projektu, gre pa na neki način za simptom, ki zarisuje polje, po katerem se gibamo. Morda je v tem kontekstu zanimiva še ena Virkova referenca, in sicer kitajski komparativist Nie Zhenzhao, ki velja na svojem polju za eno večjih svetovnih avtoritet, temu navkljub pa je znana komparativistična revija Arcadia njegov članek pospremila z neverjetno paternalističnim uredniškim pojasnilom, v katerem so dali_e jasno vedeti, da besedilo ne ustreza uredniškim standardom revije in da je lahko predmet vsaj devetih (toliko jih Virk navaja) opomb, ki jih je menda nujno razumeti kot fakte. Skratka, brez upoštevanja kakršnegakoli konteksta, ki ni zahodocentričen, in (to dodajam sam) z mižanjem na eno oko, ko se srečamo z zahodnimi avtorji_icami, ki lahko mirne duše objavijo tudi monografije, ki (tokrat upravičeno po zahodnih standardih) niso skladne niti iz poglavja v poglavje, pa se vendar nekako znajdejo na kupu temeljne literature.
Skratka, odmiki so potencialno kaznovani, prav. Ampak še vedno ostaja odprto vprašanje, ali je resnično mogoče izvesti popoln posthumanistični obrat znotraj nečesa, kar je zraslo globoko v polju humanizma. Nisem prepričan, kaj so tu pravzaprav ontološke ravni in ali drži trditev Frantza Fanona, da »gospodarjeva orodja ne bodo nikoli razgradila gospodarjeve hiše«.
Nenavadne bližine
Na to vprašanje si v resnici ne drznem odgovoriti, in bodi tako, saj je tudi posthumanistično etiko v veliki meri mogoče razumeti kot bližnjo etiki Druge_ga: včasih je pomembno ne vedeti, ker se dejstva preprosto izrisujejo v vprašljivih pojmovnih mrežah (tu razmišljam vzporedno s Heglom, in seveda »toliko slabše za dejstva«). A očitno se etike, ki razširjajo pojem človeka, vsaj nekako (četudi s težavami) vklapljajo v literarnovedne okvire kar blizu njihovemu jedru.
Nekam v čas omenjenega etičnega obrata lahko razmeroma enostavno umestimo tudi vznik ekokritike. Njena sodobna predzgodovina sega že v šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, pogosto pa se kot formalno rojstvo omenja letnico 1996, ko je izšel zbornik The Ecocriticism Reader: Landmarks in Literary Ecology, medtem ko velja pri nas omeniti monografijo Jožice Čeh Steger Ekokritika in literarne upodobitve narave iz leta 2015. Gre za prakso, ki si tudi dejansko zastavi izrazito etično obarvano nalogo povezovanja preučevanja literature z okoljevarstveno prakso ter skuša menda pri tem mimogrede še zatresti antropocentrizem. Seveda se je v ekokritiki razvilo mnogo različnih pristopov in praks, a zdi se, da osrednji tok v marsikaterem oziru vendarle ostaja nekako antropocentričen, ko vzame denimo pisanje Charlesa Dickensa, le da se malo razgleda po naravi, in ne samo po Stispuhu. Pravzaprav se zdi, da prej opozarja na ustaljena branja, ki so pogosto zamejena in niso zmožna uzreti literarnega besedila v celoti, ko je v tej celoti najti denimo še naravo ali druge živali. Tu ostaja nevarnost, da se zazremo v nečloveške živali kot prispodobe ljudi (kot se je pogosto dogajalo ob Cankarjevih črticah iz cikla Iz tujega življenja, tudi denimo s strani Borisa Paternuja) oziroma da nas »zanima skrb za zelenje, in ne bitja iz tujih svetov«, če naj po spominu povzemam Jureta Detelo.
(Ne pravim, da se to tudi zares venomer dogaja, vsekakor pa se pogosto in ni prav lahko biti na pravi sledi.)
A če si je ekologijo še mogoče takole podajati med antropocentričnimi in neantropocentričnimi pristopi, se zdi to pri nečloveških živalih, ki so moje osrednje intimno zanimanje in tudi jedro projekta, v okviru katerega je nastalo tudi to besedilo, dosti težje. Morda zaradi nelagodne bližine, oziroma če se navežem na tezo, ki jo je pri nas razvijal Tomaž Grušovnik (predvsem v knjigi Etika živali: o čezvrstni gostoljubnosti), in jo poskušam povzeti karseda banalno: človeka je strah smrti, zato smrt nadzoruje preko odločanja o življenju in smrti njemu (nelagodno) podobnih (živalskih) bitij, s čimer utemeljuje občutek lastne nesmrtnosti.
Morda iz tega res lahko sledi, da je antropocentrizem najmočnejši tam, kjer se človeku najbolj približa neka druga entiteta (denimo šimpanz), in šibkejši tam, kjer te »nevarnosti« ni (fikus). In morda prav zato ni naključje, da kadar želi kdorkoli prebiti ta okvir, resnično gre … do konca. In tako se je dogodilo, da v temeljni lektiri, relevantni za vprašanje pravic živali, kar mrgoli literarnovedne literature.
No, pravzaprav se začne že pri literarnih besedilih. Naj gre za Kraljico Mab, pesnitev Percyja Byssha Shelleyja, ki je sprva med komentarji (tako je bila pač izdana) vključevala zagovor vegetarijanstva pod naslovom »A Vindication of Natural Diet« (naslov je navezava na protofeministični tekst Mary Wollstonecraft A Vindication of the Rights of Woman). Podobno je Mary Shelley v Frankensteina vpeljala vegetarijansko tematiko (in prototipsko nečloveško bitje, seveda).1 Vprašanje klavniških delavk_cev (ki je v zadnjem času z vidika pravic živali aktualna tema, s katero se pri nas ukvarja Maša Blaznik) je v romanu Džungla odprl Upton Sinclair. Pisatelj Isaac Bashevis Singer je v svojih knjigah prvi nedvoumno napravil zloglasno in sporno primerjavo med holokavstom in našim odnosom do živali (namigi na analogijo so starejši in so nastajali v dejanskih koncentracijskih taboriščih, a niso bili tako neposredni) itd.
Literarna veda se je priključila nekoliko kasneje, a nič manj silovito. Začetek t. i. vegetarijanskega ekofeminizma, ene najbolj razširjenih smeri mišljenja na polju pravic živali, postavljamo v leto 1990, ko izide Sexual Politics of Meat Carol J. Adams, knjiga, ki jo lahko v veliki meri opredelimo kot literarnovedno. Podobno pojem estetike skrbi razvije in zakoliči Josephine Donovan leta 2016 s knjigo The Aesthetics of Care: On the Literary Treatment of Animals in estetiko skrbi postavi kot osnovo razumevanja nečloveških živali v literaturi in drugih umetnostih – ponovno gre pretežno za literarnovedno knjigo. Nekoliko manj prostora, a vseeno znaten delež, literaturi namenja literarna teoretičarka Laura Wright, ki v letu 2015 izda The Vegan Studies Project: Food, Animals, and Gender in the Age of Terror in s tem samodejno vzpostavi novo disciplino (pod vplivom A. Breeze Harper), ki se še zdaj pridno razvija: veganske študije – s temi se trenutno obširno ukvarja še ena literarna teoretičarka, Emelia Quinn.
Pravzaprav tudi pri nas slika ni zelo drugačna. Najprej gre tu za pionirsko in samosvoje delo pesnika in esejista Jureta Detele, kasneje pa so se pod nekatere pomembne premisleke o vprašanju pravic živali podpisovale_i prav akterji_ke literarnih krogov, naj gre za Miklavža Komelja in njegov esej »Este animal que soy«, poezijo Vesne Liponik, literarnovedne razprave Jelke Kernev Štrajn in Marjetke Golež Kaučič idr. Tudi sam sem denimo kot kritik in literarni avtor med soustanovitelji_cami medija za obravnavo vprašanja nečloveških živali Animot ob Anji Radaljac ter Karmen Jordan z enako provenienco.
Po eni strani imamo opravka s klišejsko alt-right fantazmo nekega teženja in protestiranja ljudi s Filofaksa (ki je osnovana na realnih temeljih), toda – ali je na delu še kaj?
Neizbežnost etičnega ob literaturi
Etični obrat v literarni vedi predstavlja obširen nabor načinov, kako je literarnovedno bralstvo koncipiralo vprašanje etike in literature. Tu lahko govorimo o neoaristotelovstvu z Martho Nussbaum na čelu, ki bi lahko raziskovalo kvečjemu, kakšen je »primeren« odnos posameznice_ka do živali (a bi bil nabor izbranih literarnih del precej ozek). Pa potem o sorodni smeri Wayna Bootha, ki pa se izteče tudi v enačenje etičnega in estetskega, s čimer se na neki način približa nekaterim potezam razmišljanja Josephine Donovan (že omenjena estetika skrbi) in ki je nemara aplikabilno na preučevanje literature, kadar skušamo v njej razbrati prepričljive like nečloveških živali (kar, ponovno, ni prav pogosto, saj še ni niti konsenza glede njihovega statusa osebe).
Tudi t. i. etična naratologija (katere smiselnost pa je, kot trdi tudi Virk, v marsičem vprašljiva) se izkaže za zanimivo, ko jo sopostavimo vprašanju nečloveških živali. Zdi se namreč, da nemalo teoretičark_kov (in tu se lahko spomnimo na Jamesa Phelana s področja etične naratologije) tekst za kritiko razume tako odprto, da bi ga bilo mogoče videti v vsakršnem besedilu. Adams, Wright in Donovan se osredotočajo na literarna dela, a za analize vprašanja živali postajajo bistvene še izjave v intervjujih, izseki iz govorov, spori na konferencah, napisi z reklam, naslovnice časopisov itd. A povratno, če se ukvarjamo z vprašanjem živali, tovrsten pristop zveni bolj smiselno kot takrat, ko pristopimo iz druge smeri. Se pravi ko že vemo, čemu smo na sledi, ko govorimo o etiki, je tekste dejansko mogoče dehierarhizirati, ko pa hočemo odkrivati etična vprašanja specifično v odnosu do literature, se zazdi ta pristop manj smiseln.
A vseskozi se zdi, da so pristopi k vprašanju preseka etike, nečloveških živali in literature v resnici še najbolj zavezani polju etik Drugosti (ki jih Virk obravnava v drugi polovici knjige). Ne gre le za Derridaja, ki se je z vprašanjem živali spopadel neposredno, večkrat in lucidno – ali ne nazadnje Josepha Hillisa Millerja, ki tega morda ni počel sistematično, a se je vendarle v nekaterih analizah obrnil prav k poznemu Derridaju in k vprašanju živali. Tu ni nepomembno opozoriti denimo na Gayatri Spivak, ki že poseže po dekolonialnem pristopu, s čimer že relativizira klasično humanistično držo (obenem se vprašanja živali na nekaterih mestih tudi neposredno dotakne). In naposled ni nepomembno opozoriti še na pervertirani primer Levinasa, ki je, kolikor se to morda sliši nenavadno, živali v resnici potisnil celo iz polja Drugega.
Zdi se, da se množica »etičnih pristopov« k literaturi v resnici množi že zato, ker je etično ob literaturi tako zelo neizbežno. In zdi se, da se v bližini pogosto pojavijo nečloveške živali (ali pa se ne pojavijo in s tem na neki način puščajo preočiten nezaseden prostor), ker je o njih v tem trenutku nemogoče razmišljati, ne da bi ob tem vzniknila gora etičnih vprašanj.
Kako pristopiti?
Toda kakšen bi sploh bil najproduktivnejši pristop k preseku etičnega, živali in literature? Nemara je mogoče enostavno zaključiti, da je najproduktivnejša kombinacija vseh pristopov, ki obstajajo, saj v resnici vsak od njih ponuja možno vstopno točko. To ni toliko značilnost etičnega obrata, kolikor specifičnih vlog, ki jih igrajo živali v naši družbi. Kadar se ukvarjamo z jezikom, se lahko sprašujemo, ali je antropocentričen, kadar nas zanimajo reprezentacije, nas lahko zanimajo reprezentacije živali, ko govorimo o ljudeh, so lahko predmet razprave njihove prakse v odnosu do drugih živali (in te skoraj vedno tudi priplavajo na plan), ko govorimo o naboru likov, se lahko vprašamo, ali so med njimi tudi nečloveški, ko pristopimo nekoliko bolj pozitivistično, se lahko ozremo po biografijah pišočih (v tem okviru so zanimive_i denimo Tokarczuk, Singer, Coetzee, Shaw, če se omejim samo na Nobelove nagrajenke_ce) itd.
Problem posthumanistične perspektive se pojavi predvsem v nečloveški participaciji v literarnem procesu,2 in v tem oziru se paradoksalno ta izrazito odmika od nekaterih vidikov denimo etike Drugosti. Reductio ad absurdum principa, da »Drugega lahko spoznavamo, a si ne smemo domišljati, da ga lahko tudi zares spoznamo«, bi vodil v to, da bi bilo o nečloveških živalih nemogoče pisati – ponovno bi bila osrednja perspektiva lahko spoznavanje ljudi s specifičnim odnosom do neljudi.
Obstajajo pa še drugačne možnosti, ki k literaturi sami sploh ne pristopajo z etičnim predznakom, temveč ga uvedejo šele kasneje. Sam sem tako denimo v predavanju Od cirkusa do klavnice, odsotnost in prisotnost nečloveške živali v slovenski literaturi, ki sem ga pripravil za društvo ZaŽivali! in je dostopno na YouTubu, preprosto posegel po sledenju čisto običajni imagologiji (v smislu »podoba prašiča v slovenski literaturi«) in z vidika etike komentiral šele njene izsledke.
A tako kot je mogoče trditi, da lahko vsak od pristopov na neki točki uvede živalsko vprašanje, tako velja nemara na literaturo (s tveganjem, da bi zvenel preveč boothovsko) tozadevno pogledati nekoliko drugače. Nečloveške živali se v njej često pojavljajo in skoraj brez izjeme so prikazane nekam plitko, in zdi se, da se pojavijo na pomembnih mestih, a potem tudi nekako razvodenijo. Podobno se pojavlja tudi denimo veg(etarij)anstvo in tudi to je navadno prikazano v skladu s splošnimi predstavami, ki ga potisnejo v smer new agea ali v najboljšem primeru k ekološki zavesti. Že sama zavest o teh vprašanjih skratka spremeni neke temeljne poteze našega pisanja in branja, kar lahko ne glede na etično dimenzijo (in morebitne očitke politične vneme) učinkuje globoko in obsežno.
Nemara pa bi res res radikaliziran_a posameznica_k preprosto izrazil_a zadržek do literature kot take. Vendarle gre za izum, ki se kaže kot izključno človeški.
1 Mimogrede: tu je najti fascinanten family affair, Percy Bysshe Shelley je bil mož Mary Shelley, ta pa hči Mary Wollstonecraft, ki je bila žena Williama Goodwina, avtorja nemara prve sodobne anarhistične čitanke. Slednji se je po smrti Wollstonecraft, ki je (ironično in tragično) umrla med rojevanjem Mary, v drugo poročil z založnico Mary Jane Goodwin in imel z njo hčer, guvernanto Claire Clairmont, ki je po burnem razmerju z Byronom (ki se je ne nazadnje podpisal pod številne pesmi, ki izkazujejo tenkočutnost do neljudi) rodila hči Allegro (ta je bila velikokrat upesnjena v njegovi poeziji), sam pa je bil medtem poročen z Lady Byron, filantropko in revolucionarno pedagoginjo, s katero sta imela hčer Ado Lovelace, ki jo umeščamo v zgodovino razvoja programiranja.
2 Edinole kadar so neljudje »vključeni« kako drugače. Tanja Badalič, še ena literarna ustvarjalka in borka za pravice živali, v pesmi »Bela jelka« (zbirka Razraščanja) zapiše: »Če bi bila zvesta / svoji poetiki, / se moje besede / ne bi vpijale / v razcefrana trupla dreves. // S prsti zdrsim čez pesem: / je bila to jelka?«
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.