Nekatere stvari je pač treba imet

Ko zdaj brskam po zgodovini medmrežnega pogovora s sogovornikom, tam zasledim, da sva se nedavno navduševala nad ponovno združitvijo slovenske zasedbe Rendez-Vous, izmenično pisala predelavo Mrtve reke Marijana Smodeta (»Starec je govoril mi / da nekoč je imel oči« in tako dalje), spregovorila nekaj besed o Kondorjevi izdaji poezije Ade Škerl in posledično potarnala o kanonizacijskih načelih, ki so jo pustila čakati … Nenehno mešanje nivojev je za mojega sogovornika več kot značilno. In tako eno leto izda roman za kresnikovo deseterico, drugič njegove zgodbe o starodavnem kantavtorju s kačo založbe niti ne povohajo, isti dan prevede par verzov Alexandra Popa, nato pa komentira še Helidonove zimzelenčke. V 2015 z zasedbo Sužnji sendvičev izda album Antropoid pri Nika Records, eni osrednjih slovenskih glasbenih založb, v istem letu se lahko po makadamu odpelje tudi v hribovje nad Zagrebom (Teškovec), da v semi-zidanici (govorim iz lastnih izkušenj) pobere kakšnega svojih albumov pri Zdenku Franjiću, ustanovitelju legendarne hrvaške alternativne glasbene založbe Slušaj najglasnije!

Samopostrežni grof

Kako gre pri založbah, mi je približno jasno, pri samoizdajanju pa sem sodeloval samo enkrat, in še to z Matejevo pomočjo, zato sem prosil za Krajnčev ABC samizdata (pravi, da je čisto enostavno):

1. Recimo, da imaš napisano knjigo, to je treba predpostavit.
2. Knjigo spraviš v obliko, da ni ravno A4, ker je to nerodno brat.
3. Narediš prelom in naslovnico. Matej to dela sam, lahko pa tudi komu plačaš. To dela kar v Wordu, čeprav bi bilo v InDesignu seveda lepše in boljše. Ampak za njegovo enostavno srce je to dovolj dobro, čeprav bi bila za koga to blasfemija (»Evo, sem vedel, da dela to Krajnc po avstro-ogrsko,« še pripomni).
4. Doda, da so njegovi formati bazični, kar pripomore tudi k nižji ceni tiska. Sam se uporablja predvsem dimenzijo 12 × 18. Takšna knjigica je priročna, ker jo lahko daš v žep in bereš v neliterarnih okoljih (»Čeprav se da debatirat, kaj je literarno in kaj neliterarno okolje.«)
5. NUK-u pošlješ prvo notranjo stran ter kolofon in dobiš kodo CIP. Črtno kodo si naredi sam, v iskalnik vpiše »free barcode«, ko jo generira, jo shrani v .jpg formatu ter »pripopa na knjigo«.
6. Določiti moraš ceno. Na lističe napišeš večje število morebitnih cen, jih vržeš v klobuk in izžrebaš. Sicer se trudi, da bi ta bila uporabniku prijazna, ampak se igra z mislijo, da bi to spremenil. Do tistih, ki bodo knjigo tako ali tako kupili, si namreč lahko tudi neprijazen (opozori na cene knjig Svetlane Makarovič).
7. Najti moraš tiskarno.

Pravi, da je to nekako to in da se še vedno vsake knjige razveseli, kot da je prvič. Naklade so seveda nizke »kot sto mater«. Doda:

8. Nato probaš preko distributerja spravit knjigo v knjigarne in knjižnice, kar se ti včasih ne da, ker se je potem treba ukvarjat z dobavnicami …
9. Prepustiš stvari prostemu trgu. Stroški se ne pokrijejo vedno, ampak to kraljestvo ni del tega sveta, zato je treba prinest to noter kje drugje, ali pa ne.

Namig: Največ se proda preko spletne strani distributerja, na Facebooku izgleda, kot da se bo prodalo ogromno, ampak se v bistvu ne proda kaj dosti. Morda, če težiš po ZS-jih.

Doda, da bi sredstva, če bi jih imel, namenil profesionalnemu »prelomniku« in oblikovalcu, ker je oblikovanje knjige »resna stvar, pravzaprav umetnost« in da je, ko je to kdaj storil, rezultat bil neprimerljiv. Ampak v sili …

In ABC glasbenega samizdata?

1. Narediš naslovko, posnameš glasbo.
2. Pošlješ Zdenku Franjiću (Slušaj najglasnije!).
3. Pri njem pobereš želeno število lastnih albumov in delaš z njimi, kar te je volja.

Slušaj najglasnije! je namreč zastavljena malodane odprtokodno. Klasično glasbeno založništvo je postalo »servis za pot od že izdelanega albuma do trgovin, ki jih ni več«. To je, pravi, bolj ali manj praksa domačih glasbenih založb s katerimi je sodeloval, kot izjemo izpostavi Kulturni center Maribor, ki ponudi tudi studio. Ugotavljava, da je zaslužke v glasbi bolj iskati v nastopih kot v prodaji albumov.

Za slavo in denar

Svojo založniško kariero je začel s KUD Štempihar leta 2000, kjer se je z oblastmi zapletel v krajšo besedno izmenjavo o avtorskih pravicah imena lika iz Levstikovega Martina Krpana. A preden začne na tem začetku, se vrne k še bolj začetnemu začetku. »Tudi zavod za šolstvo mi je izdal zbirko, oziroma gimnazija mi je izdala zbirko. Še osnovna šola mi je izdala dve, to so bile uspešne knjige. Bil sem prodajan osnovnošolski avtor, ker je »od tega tamalga treba kupit«, nikoli nisem več prodal toliko knjig.« Tako se je korak za korakom pritepel »na sceno«, zmagal na nekaj natečajih, se včlanil v DSP.

Po tesnejših, notranjih sodelovanjih (t.j. po vseh Roševih dnevih ipd.) z Mladinsko knjigo, Modrijanom, KUD France Prešeren in založbo VED, je bil malo samozaposlen v kulturi, malo v redni službi, gojil razočaranje nad založbami (»Kako lahko kandidiraš za izdajo? Saj to ni loterija. Če vam je všeč, potem izdajte, drugače pa pač ne izdajte.«), nakar je leta 2011 nastopila KUD Lema (Lenka in Matej Krajnc). Ni šlo za samozaložbo kot tako, čeprav je bil osnovni namen izdajanje lastnih knjig (»Knjige, ki jih nisem mogel spravit ven drugje in me je to frustriralo.«). A nanju so se ljudje vendarle obračali, onadva (Matej in Lenka) pa njim nazaj, da zanje ne moreta narediti kaj dosti drugega, kot da jim tehnično pomagata izdati knjigo. »Se je pa naredilo precej za recimo hrvaške, bošnjaške underground avtorje v sodelovanju s Franjićevo knjižno založbo Bratstvo duša.« Vmes se je našel tudi kakšen domač, pri čemer omeni Aleksandra Cepuša.

Sam kot nekakšni posebni poglavji Matejevega DIY-principa vidim predvsem prevajanje angleških romantikov in seveda kantavtorske poezije. »Problem s Coheni in Cavi je v avtorskih pravicah. Midva, ki sva se samofinancirala, tega nisva mogla plačati.« Kako pa so se odzvale večje slovenske založbe, za katere bi to bil (po Matejevih besedah) chickenshit money? »Bodisi nisem dobil odgovora bodisi jih ni zanimalo.« In spet je sledila izmenjava (tokrat ostrejših) besed, ko je Mateju iz slušalke bruhnila beseda »marketing«. Marketing se ne bo strinjal, marketing je proti itd. »Če si sposoben marketingar, prodaj nekaj, česar se ne da prodat, ne pa da prodajaš neko ziher stvar, ziher stvar se bo itak prodala. Da prodaš bestseller iz tujine … to zame ni nek sposoben strokovnjak za marketing.«

Usoda prevodov angleških romantikov je prav tako kočljiva. Predvsem gre za to, da zahtevajo določen čas, prevladujoči založniški modeli pa niso zastavljeni tako, da bi lahko »živel med samim prevajanjem«. A to ne pomeni, da ti prevodi niso prisotni. Opozori na pomembno vlogo Janeza Menarta nekoč ter Nade Grošelj in Marjana Strojana danes, vseeno pa ugotavljava, da je veliko te poezije prisotne predvsem v fragmentih. Odlomki se najdejo denimo v prevodih drugih del (denimo del Coleridgevega Kublajkana v Strojanovem prevodu v nekem delu Douglasa Adamsa), nekaj jih je najti tudi v revijalnih objavah. Integralni prevodi so pogosto bodisi stari (ehm … zastareli?), bodisi so dostopni v srbohrvaščini, ki je v povojni Sloveniji večino časa v resnici zadostovala. A ne gre samo za vprašanje prisotnosti prevodov, temveč tudi njihovo naravo. »Jaz znorim, ko recimo vidim, da se Rilkeja ali zgodnjega Celana prevaja brez rim, če sta jih avtorja uporabljala« se obregne ob prevajalsko prakso, ki se pojavlja tako pri nas kot v tujini in postaja vedno bolj prisotna. Je pa res, da (glej zgoraj) pogosto ni finančnega zaledja, ki bi omogočalo res predano delo na prevodu.

Škržatova pesem

Če so romantiki vezani na fragmente, je prevajanje kantavtorjev vezano na priredbe, medtem ko knjižno niso tako zelo zanimivi. Njihova življenja (= biografije) so nekoliko bolj zanimiva, a to velja za Brucea Springsteena, Robbieja Williamsa, Erica Claptona, Taylor Swift … Ko je kdo »manj znan«, se ponovno vmeša marketing. Na tem področju pa Matej ponovno opravlja specifično domoljubno delo, ki je kulminiralo denimo v monografiji o Otu Pestnerju in biografiji Lada Leskovarja. Z usodo prve (ki jo je izdal sam) in druge (ki jo je izdala založba Mladika) je zadovoljen, a tu bi se bilo treba veliko povezovati predvsem s sponzorji, ker biografije glasbenikov »padejo mimo«, predvsem, ker niti ne premoremo »razvpitih osebnosti«.

»Kot glasbeni zgodovinar sem, ko sem delal na radiu, pogrešal tovrstna besedila in sem jih zato začel pisati sam. Potrebujemo tudi domače vire.« Tudi sam denimo pogrešam knjigo z naslovom Zgodovina slovenskega popa in spomnim se, da je Matej v nekem pogovoru namignil na tovrsten projekt. »Pri Zvezi glasbene mladine smo za revijo Glasna delali tako nadaljevanko … Žiga Valetič je izrazil interes, da bi se nekaj takega objavilo v knjigi, kar pa zahteva veliko dela in veliko ekipo, kjer pa se spet zatakne pri sredstvih.« Kaj pa JAK? Pravi, da bi oni to lahko podprli in »če bi jaz bil JAK, bi to podprl.«

Kaj pa vsaj glasbene izdaje, če že ne knjižne? »Kulturni center Maribor opravlja tu veliko delo, praktično zastonj … Nacionalke, ki bi to morala delat, to ne zanima. Recimo Helidon dela antologije izvajalcev, ampak vse to so manjši projekti, torej ne box-seti … Ampak tu se spet zatakne pri sredstvih, čeprav se tu meni ne zdi pomembno, koliko denarja to nosi, jaz mislim, da je to treba imet.« Pove, da sicer že nekaj časa pripravlja knjigo o poeziji v slovenski popularni glasbi. Opozori na večkrat izpostavljeno dejstvo, da je bilo včasih sodelovanje med literarnim in glasbenim prostorom tesnejše. »Jaz sem recimo našel na raznih ploščah Mihe Dovžana zelo dobra besedila Svetlane Makarovič, čeprav bi ona danes rekla, da je to bilo brez zveze. Neki segment narodnozabavne glasbe je imel zelo dobra besedila, ampak to moraš najt. Poleg Dovžana, ki je tudi sicer zelo pazil na besedila, recimo Ansambel Borisa Kovačiča, ki je sodeloval s Strnišo.« Dodam, da so v glasbi torej neke literarne prvine, na katere smo pozabili, in ker niso izdane v knjižni obliki, pač niso legitimirane kot take. »To je paradigma. Ko so izšle Strniševe zbrane pesmi pri Beletrini, tam ni bilo njegovih popevk, ker jih on pač ni maral. Ampak če so zbrane(!) pesmi, so pač zbrane pesmi.« Doda, da se marsikomu tudi ne da brskat po vseh glasbenih izdajah, da bi se ta besedila sploh transkribirala. Ko opozorim na knjigo Henrika Neubauerja Slovenske opere, reče, da je trg klasične glasbe bolj sistematiziran in resen, da obstajajo neki resni krogi, pa je taka izdaja vseeno dolgo čakala.

In ker je tudi ta knjiga izšla v samozaložbi, ugotavljava, da te pogosto skušajo pokrit neke segmente, za katere bi lahko razumeli, da jih je treba imet.

(Pogovor prekine klic, namenjen meni, Matej si vzame minuto za brskanje po spletu:

»Ej, zgodovinski dan!«

»Kaj pa je?«

»Willie Nelson je nehal kadit travo.«

»Kaj je umrl?«

»Ne, težave z dihanjem.«)

Dokončni obračun

A vse te manjše založbe in samozaložbe težko prodrejo v javnost, zato je smotrno, da se ozirajo k logiki zadrug. »Zvezo Modro-bela ptica smo v letu 2012 ustanovili jaz, Lenka in Tatjana Jamnik, z namenom, da bi med seboj povezali manjše založnike in obenem naredili še spletno knjigarno. Ideja je bila, da imamo neko svojo distribucijo, da lahko skupaj nastopamo kot neka vidnejša enota, da lahko izdajamo neko literaturo, ki je sicer morda razumljena kot obrobna. Takrat smo se povezali KUD Lema, KUD Police Dubove, KUD AAC Zrakogled in Iztok Osojnik, kasneje pa so se nam pridružile še druge založbe. Zdi se mi, da je v teh letih zveza postala kar nekakšen akter. Ker če si sam, je kot v Alanu Fordu: Gle, Alane, njih je dvojica, a mi smo sami.«

Kljub temu se spopadajo s težavo (pre)obilice knjig na trgu, kar vodi v manjšo vidnost vsakega posameznega naslova. Tudi v knjižnicah, kjer je, kot ugotoviva, odkup pogosto odvisen celo od preferenc osebe, ki na Določen dan odkupa ureja. »Poznam knjižničarje, ki bi radi odkupovali manj znane stvari, ampak so prisiljeni, da jemljejo veliko mainstreama, spet drugi pa odkupujejo samo tovrstne naslove.«

Tako ugotavlja, da je najboljši kanal za prodajo knjig predvsem v krogih, ki te spremljajo, podpirajo in poznajo. Veliko se proda tudi na branjih in drugih dogodkih. Opaža tudi, da se je vrnil trend podpisovanja knjig; na nekem dogodku, kjer se je podpisovalo »avtorji sploh niso zapopadli, kaj želijo od njih« pravi. Očitno postaja (ponovno) pomemben osebni stik, »se pa ob tem pojavi problem, da je inflacija dogodkov.«

Ampak Matej vztraja. Trenutno v okviru dveh samozaložb, Nobene založbe (še nima izdanih knjig, a bo menda v kratkem izdala prvo) in SZ Čeljust, opazil je, da dejansko poimenovanje samozaložbe ustvari drugačen vtis. »Pri SZ Čeljust sem izdal par pesniških zbirk, ki sicer niso bile opažene, ampak, kot pravi Bob Geldof v The Great Song Of Indifference: I don’t mind at all.«

Ustvarjanje v samozaložbi je tako tudi zavesten izstop z neke »založniške scene«. Pri tej ga moti predvsem komunikacija, ki se giblje od neodgovarjanja do mešanih signalov (»Naslednje leto lahko morda ponovno kandidiraš za izdajo.«). Ocenjuje, da gre predvsem za nespoštovanje, ki se izraža v odsotnosti povratnih informacij. A nima povsod enakih izkušenj, zato v bolj veselem tonu izpostavi nedavna sodelovanja s Kulturnim centrom Maribor, Helidonom, Mladiko in Mladinsko knjigo, ki se je angažirala za izdajo prevodov besedil Boba Dylana, izdal je lahko celo album prepesnitev pri založbi Nika Records. »Pri Dylanu smo imeli srečo, ki je pri Cohenu nimamo, ker še vedno ni odgovora Sony Music.« Pravice za prevod v knjižni obliki si povrh vsega lasti ena založba, za prevod v glasbeni obliki pa druga, čeprav gre za ista besedila.

V kakšnem neskladju z Matejevimi načeli je tovrstna ureditev, se je inkarniralo ob koncu pogovora, ko mi je podaril album, ki ga je posnel z Agencijo rokenrol Tretje poglavje (Založba Obzorja d.d., Helidon, 2019 … saj ga lahko omenim, ne da to sporočim SAZAS-u?) in pesniško zbirko ojstrica (SZ Čeljust, 2019). Ne, ne bo upehal.

Restavracija, v kateri sva sedela, je postajala vedno bolj hrupna, ker se je bližal čas kosila. Spomnil sem se urednikovega »predvsem naj ne bo predolgo«, pozvanjanja, ki je v španoviji z žvenketanjem pribora izključilo »diktafon«. Nekaj sva še govorila, ampak nisem prepričan, da se spomnim o čem. Ko sva se poslovila pred zebro, ki vodi čez Celovško, sem po nekaj minutah prejel SMS »Čuj, je popizdo toti Krajnc vmes, sn vedo, da je nea-ravnovešen.« Pošiljatelj je bil seveda Matej Krajnc.