Dejavnik vpliva

Dejavnik vpliva je pojav, dobro znan v znanstvenem založništvu. Znanstvene revije merijo, kolikokrat so članki, objavljeni v teh revijah, citirani, in si tako računajo dejavnik vpliva. Večkrat citirane revije imajo večji vpliv na znanstveni svet, zato je objava v njih prestižnejša, pripomore pa tudi k vrednotenju raziskovalčeve bibliografije, torej k napredovanju in večji konkurenčnosti pri prijavah na raziskovalne projekte. Zato si raziskovalci prizadevajo objavljati v takšnih revijah in dejavnik vpliva postane trženjsko orodje založnikov znanstvenih revij. Tudi zato najbolj podjetni znanstveni založniki v svoje poslovne sheme vključujejo tudi načine merjenja vpliva, s katerimi si dvigujejo vrednost na trgu, in kupujejo uveljavljene indekse citiranja. Bolj osveščeni znanstveniki protestirajo, iščejo alternativne rešitve, vendar s tega vlaka ne morejo zares izstopiti, vsaj ne, dokler potrebujejo točkovanja svojih bibliografij za plačna napredovanja ali za vrednotenje prijavljenih raziskovalnih načrtov. Drugega vlaka ni.

Seveda poznamo dejavnike vpliva tudi drugje. Nacionalne raziskave branosti kažejo doseg tiskanih medijev in glede na ta doseg, torej število bralcev, se oblikuje cena oglasnega prostora, ki je za vrsto tiskanih medijev pomembnejši prihodek od števila prodanih izvodov. Chris Anderson je duhovito povzel, da so včasih mediji prodajali svoje vsebine bralcem, zdaj pa prodajajo svoje bralce oglaševalcem. Zato je za gospodarske ali politične mogotce, ki hočejo vplivati na javno mnenje, bolj učinkovito, kot da bi vpliv postopno gradili sami, da na prostem trgu kupijo ali kako drugače prevzamejo medije, ki jim lahko zagotovijo vpliv, in začnejo skoznje uveljavljati svoje vizija sveta ali poslovne načrte. Sodobna medijska zgodovina je zgodovina tovrstnih prevzemov, pa naj gre za tiskane medije, elektronske medije ali pa družbena omrežja.

Mentaliteta vplivanja že dolgo prodira tudi v javne medije, kakršen je slovenska RTV, in v druge javne službe, in se meri zelo kratkoročno. Menedžerji vsebinske odločitve  utemeljujejo z meritvami gledanosti, ki bodo pozabljene že čez nekaj dni, spremembe pa bodo imele dolgotrajne posledice, in meja med javno službo in prostim trgom se bliskovito briše: važno je, kaj se hitro proda. Enako velja za javne kulturne ustanove: štetje prodanih vstopnic postaja važnejše od kritiških odzivov, število kritiških odzivov pa pomembnejše od njihove vsebine.

Založništvo v zadnjih letih svojo funkcijo ojačevanja, ki je stoletja dajala glas tistim z manj glasu, da se je razširil po družbi, skuša obrniti svojim prodajnim rezultatom v prid: pisateljica Lara Paukovič je na svojem FB profilu oktobrske prodajne izide v knjigarnah Mladinske knjige pospremila z duhovito, a jedko ugotovitvijo, da uspešnico očitno pri nas lahko napiše le v medijih, zlasti na spletu, zelo prisotni moški, in na naslovnici mora biti njegov obraz. Blagovna znamka avtorja je važnejša od besedila. Promocijo založbe vse bolj prepuščajo avtorjem samim. (Mimogrede, od teh najbolj prodajanih knjig niti ena ni bila leposlovna v ožjem pomenu.)

Tisti, ki se imamo za umetnike, se radi pritožujemo, kako umetnost nima več takega vpliva na družbo, kot ga je imela včasih. (Zadnja raziskava Ogledalo Slovenije je celo pokazala, da največji padec zaupanja izkazuje poklic umetnik, kar izvajalka raziskave, agencija Valicon, interpretira kot posledico afere Fotopub. Nekateri, ki se imajo za umetnike, so očitno še zmeraj zelo vplivni, bi lahko rekel cinik, saj sami ali z malo pomoči prijateljev lahko zaupanje do vseh v svojem poklicu znižajo za več kot deset odstotkov.) Veliko pisateljev se najbrž zato seli v pisanje neleposlovnih besedil – ta dobijo več odzivov. Tudi pri nas je v zadnjih letih marsikdo iz ustvarjanja leposlovja prestopil k pisanju o odmevnejših temah – koroni, cepljenju, slabem družbenem položaju različnih manjšinskih skupin … Literarna avtonomija, za katero se je v zadnjem času ob povečani prodaji nekaterih (zlasti žanrskih) romanov zdelo, da narašča, pa je spet začela usihati. 

Načeloma je od vseh javnih pisanj prav kolumna najbolj namenjena temu, da spodbudi javno razpravo, ta pa družbene spremembe. Dandanes pa ob branju in pisanju tovrstnih besedil na misel prihaja prizor iz neke zombijevske klasike, kjer se ljudje krčevito bojujejo z napadi živih mrtvecev, med njimi pa hodi filozof, ki govori: to ni racionalno, pogovoriti se moramo, prepričati jih moramo … Običajno je prvi korak k spreminjanju položaja to, da se položaja zavedaš. Brez zavesti o spremembah v duhu časa književnik ostane v čudoviti osami lastne sobe in sanjari, naj se vrne zlata doba književnega vplivanja, ko je na pogreb prvega samozaposlenega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja prišla množica, in doba – iz današnjega gledišča – skoraj izobilja, ko je menda z eno objavo v literarni reviji Marjan Rožanc lahko živel več mesecev. Morda pišočim v teh minulih časih v lastno sobo zaprti pisatelj celo zavida, čeprav jih ni več z nami, in o tem piše na družbenih omrežjih.

Kje pa drugje? Dandanes objava v takem spletnem mehurčku prejme več odziva od literarne. Vendar je ta odziv zelo kratkotrajen – sledilci divje všečkajo ali ugovarjajo, kdo se celo odprijatelji, čez nekaj dni pa je vse pozabljeno, dejavnik vpliva zanemarljiv, in svet ostane enak kot prej, samo malce tišji. Če je pesnica Katja Perat v imenu mlajše generacije kdaj že diagnosticirala »Toliko krvi za svobodo govora, in zdaj smo vsi tiho,«, bi starejša, ki po mnenju mlajše govori preveč in bi kdaj že morala umolkniti in narediti prostor za tišino mladih, morda rekla »… in zdaj nihče ne posluša.« Saj se nemara spomnimo tistega nekdaj odmevnega verza, ki se sprašuje, ali bo svoboda znala peti, kakor so sužnji peli o njej. 

Katera tišina bolj vpliva – bolj zasužnji? Tista, ki si jo izbereš sam, ali tista, ki ti jo izberejo drugi?

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS