Vsi smo verjetno že kdaj slišali, da korelacija ne pomeni vzročne povezave. A nisem prepričan, da to razliko vedno dobro razumemo.

Res se trudim vedno znova zavedati, da ima lahko vsaka beseda, ki jo pošljem v svet, nepredvidene učinke – v to moč besed moram, želim verjeti.

Težko je zaustaviti željo po pisanju. Pisanje je vedno, odkar pač pišemo, razumljeno kot temelj komunikacije, osnovni pogovor zbeganega in nepopolnega človeka s samim seboj v čudni izolaciji.

Če je virus dejansko tako nevaren, kot nas prepričujejo mediji, je španska vlada naredila vse, ampak res čisto vse, da bi se okužilo čim več ljudi.

Slovenski mediji ždijo in čakajo, da crkne konkurenca, da lahko uplenijo njeno naročniško in bralsko bazo ter si zagotovijo monopol na trgu, vsaj za nekaj časa, dokler ostarela naročniška baza dokončno biološko ne presahne.

Lajki ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.

O recepciji, moralni paniki in medijski manipulaciji romana, ki je moral vznemiriti predvsem zato, ker je literarno prepričljiva in inteligentna upodobitev tisoč in enega načina, kako odrasli na cedilu puščajo svoje mladostnike in kako brez iluzij so ti v zameno.

En teden v porušenem mestu v državi brez himne je tudi povod za razmislek o identiteti Bosne in Hercegovine in za vprašanje o razumevanju medijske pismenosti.

Ob mednarodnem dnevu svobode medijev velja razmisliti, zakaj se pustimo poneumljati z vsebinami po meri večinskega okusa in s kakšno gotovostjo lahko verjamemo, da objave posameznih člankov v nekem mediju ne narekujejo zgolj osebni interesi.

Življenje se od rojstva do smrti odvija (samo še) na internetu. Kdaj bo digitalna revolucija požrla svoje otroke, da bo besedam končno spet povrnjena njihova nekdanja, prava vrednost?