Tisti vic o ugledni novinarki in ugledni literarni zgodovinarki

Poznate tisti vic: Koliko uglednih novinark in uglednih literarnih zgodovinark je potrebnih za slovenski literarni škandal?

Dve. 

No, ni ravno zelo smešen. Pripovedovanje šal nikoli ni bila moja reč.

Vic mi je nekdo povedal ob nedavnih »dogodkih« ob romanu Evangelij za pitbule, proznem prvencu upokojenega gimazijskega profesorja umetnostne zgodovine Jiřija Bezlaja, ki je doživel čisto običajno usodo knjige tod naokoli: mimo bralcev je šel neopaženo. Kritiki so knjigo izven soja žarometov v miru recenzirali, drugi pa se zanjo niso brigali, saj sploh niso vedeli, da knjiga obstaja in da bi lahko nedeljsko vzpenjanje na Šmarno goro in Pohorje zamenjali za vznemirjanje zaradi njenih prekucniških vsebin. Literarne komisije in žirije so mlele po svoje in ena od njih je knjigi celo podelila priznanje za kakovostno mladinsko čtivo. Mladi in stari širom dežele so knjigo lepo mirno ignorirali naprej, svet je bil tudi z Evangelijem za pitbule natanko taka zmes žalosti in lepote kot pred njim. Knjige namreč za večino niso velika stvar, nikoli niso bile in nikoli ne bodo.

A Evangelij za pitbule bi moral vznemiriti. V njem namreč najstnice preklinjajo, seksajo, delajo samomore, bežijo od staršev, se prepirajo z njimi, so priče zavoženim odnosom odraslih, se spopadajo s samomori bližnjih, se otepajo spolnih predatorjev, pijejo, bruhajo, razmišljajo, se upirajo, berejo, sodelujejo na literarnih natečajih, same nevarne stvari. Predvsem pa bi roman moral vznemiriti, saj je literarno prepričljiva in inteligentna upodobitev tisoč in enega načina, kako odrasli na cedilu puščajo svoje mladostnike in kako brez iluzij so ti v zameno.

Zato ni čudno, da se je nazadnje odprlo ustje Zemlje, da je Jiři Bezlaj z danes na jutri postal demonski sel in Evangelij za pitbule peklenska prerokba. Knjigo je namreč prebrala ugledna literarna zgodovinarka in zaskrbelo jo je za otroke.

Pa mislite, da je v tistem trenutku ravno prišla mimo ugledna novinarka uglednega časopisa in jo vprašala po počutju, zdravju in moralnih zadržkih do romana Evangelij za pitbule? Kaj pa vem, jaz dam roko v ogenj, da je literarna zgodovinarka novinarki »pomagala« opaziti problem. Ugledni novinarki se je za trenutek zazdel tercijalski, ampak dobro ve, da si noben medij danes ne more privoščiti, da bi ostal moralno vzvišen nad moralno paniko, ki jo razpihuje konkurenca, najbolje je v bistvu biti prvi. In res, dovolj je bila ena novinarka, v nekaj dneh so o pojhujšanju v dolini poročali tako rekoč vsi mediji z nacionalno televizijo vred. Ta je pripravila skorajdesetminuten prispevek o knjigi in mu namenila ugleden večerni termin v eni od priljubljenih tedenskih oddaj. Pa pravijo, da nacionalka kulturo zanemarja.

Poglejmo od blizu ta presežek televizijskega novinarstva, za katerega njegovi uredniki dobro vedo, da ga ne bi imelo nobenega smisla predlagati za Pulitzerjevo nagrado.

Voditeljica oddaje to sedaj že veliko medijsko temo najavi z besedami, da je njen izvir »mladinski roman, ki v zadnjih dneh dviga veliko prahu«. Pozabi omeniti, da prahu okoli njega ne dviga nihče drug kot ta konkreten prispevek v družbi ostalih, šele ko ga bodo mediji dobro razpihali, se bodo aktivirali tudi mamice in očki in začeli pisati besne komentarje pod članke (tako bodo zaposleni s tem, da se bodo pozabili posvečati svojim otrokom, ki bodo medtem delali splave, se v hosti za hišo zakajali in se predajali občutku vsesplošnega gnusa nad svetom odraslih). Voditeljica potem problematizira odločitev komisije, ki je knjigi podelila priznanje zlata hruška za najboljšo izvirno slovensko mladinsko leposlovno knjigo. Takole pravi: »Nekateri bralci in strokovnjaki so to potezo sprejeli z ogorčenjem, saj avtor po njihovem mnenju na problematičen način opisuje spolno zlorabo 9-letne deklice in njene poznejše izkušnje.« Aja? Voditeljica natanko dva literarna strokovnjaka, ki sta se postavila na moralni branik, prikaže, kot da bi šlo za kritično maso strokovnjakov s seznanom prepričljivih argumentov, medtem ko bi si ogorčene bralce, če bi hotela, lahko tudi izmislila, saj ji nihče pod milim nebom ne bi mogel dokazati, da razburjenih bralcev ni, konec koncev precej mamicam in očkom prav ob ogledu njenega prispevka divje utriplje vratna žila. In to zato, ker avtor na bojda problematičen način opisuje zlorabo 9-letne deklice. Ko bi jo vsaj opisoval na neproblematičen način, da jim ne bi bilo treba prav v tem trenutku brskati za tabletami za uravnavanje pritiska. 

Prispevek nato doživi enega svojih vrhuncev, ejakulacijo tako rekoč. Vestna novinarska ekipa se odpravi »na teren« in iz konteksta vzet odlomek ponudi v branje »naključni 18-letni gimnazijki« (komisija zlate hruške pa je branje priporočila starejšim od 14, samo pomislite). Tej je seveda nerodno v kamero prebrati, kako nekemu pohotnežu iz oči brizgne sperma. Razumljivo, komu pa ne bi bilo, če bi ga snemali resni odrasli ljudje z nacionalke. Verjetno ni želela biti, četudi na posnetku zamegljena, preostanek življenja tisto dekle, ki kamermanu mrtvo hladno prebira seksi zgodbice.

Sedaj ko ji je branje 18-letnice to potrdilo, voditeljici ni več treba hoditi po jajcih in lahko romanu mirne volje pripiše »pornografske vsebine«. Seveda, če po dekolteju polzi sperma (kar je v romanu, mimogrede, le metafora, s katero pripovedovalka opiše opolzek pogled profesorja), je to namreč po definiciji pornografija. Saj res, če se razcvetajo češnje, medtem ko moški v misijonarskem položaju prodira v žensko vulvo, pa je to erotika? In če je vse skupaj na ozadju družbenega dogajanja in slovenske osamosvojitve, imamo opravka z umetniško literaturo? Samo preverjam.

Potem pred kamero povabijo avtorja knjige, ki bi prošnjo nacionalke za intervju moral zavrniti z isto intelektualno superiornostjo, s katero jim je odgovarjal, in tako, bržkone ne po svoji volji, pomagal pri manipulaciji, ustvarjanju lažne moralne panike in zviševanju stopnje srčno-žilnih obolenj. Ugibam, da ne sodi med najbolj gorečne plačnike RTV-prispevka in se mu tako niti sanjalo ni, da bodo njegove izjave v prispevek vstavljene tako, da bo videti še bolj kriv kot iz šlampasto spisanih časopisnih prispevkov, ki nimajo ničesar z novinarstvom. Avtorju ne preostane drugega, kot da še enkrat zanika pornografske vsebine (in kdor zanika, je videti vsaj malce kriv), kamera pa medtem z njegovega obraza zdrsi na njegove mencajoče roke (aha, avtor je pred kamero živčen, kar lahko pomeni le, da nam nekaj prikriva!). Saj res, če bi sodelovanje zavrnil, bi bil prav tako videti nečesa kriv, najmanj zločina, kakršen je pisanje pornografije, če mu ne bi skušali podtakniti še marsičesa drugega.

Kamera nato končno po mnenju pobara literarno zgodovinarko, ki je, sedaj že pošteno zaskrbljenim očkom in mamicam v naslanjačih, videti kot naključno odbrana in »ena od številnih« pametnih ljudi, ki znajo brati knjige. Zgodovinarka postavi tezo, da glavna književna oseba sploh ni dijakinja, pač pa »gre za transfer, fantazme odraslega«, ki da so pervertirane in prikazane kot želja otroka. Razkrije, da je knjigo uspela dekodirati in ugotoviti, kaj je avtor dejansko mislil, šele ko je uporabila teoretske koncepte Slavoja Žižka. Novinarska ekipa na drugi strani mikrofona vljudno kima, polovica jih ni prebrala niti Evangelija, kaj šele Žižka, da bi lahko zastavila vsaj kakšno polinteligentno podvprašanje.

Prispevek nato območje trdne teorije zapusti in se, ironično, izgubi v nečem, kar je videti kot opravljanje in babje čenče (če pa niso le čenče, upam, da o zadevi že obstaja policijski zapisnik). Tako literarna zgodovinarka: »Avtor uporablja strategije zavajanja, češ da je glavna književna oseba mozaično sestavljena. Definitivno je, žal je pa prepoznavna, tako kot tudi zbornica.« Kako prosim, sem slišala prav? Se pravi, literarna zgodovinarka prepozna junakinjo? In zbornico? Kakšno zbornico? Učiteljsko zbornico? Kakšne konkretne šole morda? Zbornico gimnazije Bežigrad, kjer je poučeval Bezlaj? Je literarna zgodovinarka morda celo bolje obveščena, kot jo prikazujejo mediji? In ali je le naključje, da na isti šoli poučuje tudi literarnozgodovinarkin soprog Jani Kovačič? Ah, gotovo. Avtor v prispevku prizna, da je nespremenjeno le ime zlorabitelja. Slavc, torej. Ima kdo med vami odrasle otroke in (nekdanjega) družinskega prijatelja po imenu Slavc? Če ja, tokrat brez šale: nikoli ni prepozno, da ukrepate.

Želim si, da bi kamera posnela še roke literarne zgodovinarke, medtem ko je govorila.

Je mogoče, da je največji literarni škandal sezone (nekje globoko tam spodaj pod površjem besedila, skozi »nemogoč pogled« Slavoja Žižka) zakuhalo nekaj drugega kot domnevna pornografija, nekaj bolj specifičnega, morda celo poltajne zasebne zadeve, glede katerih nismo dobili ničesar več od namigov, ker se je novinarski ekipi ob tako sočnem materialu (Žižek, mencanje avtorjevih rok, najstnice, ki zardevajo ob besedi »joškice«) preveč mudilo v montažo?

Literarni zgodovinarji so nas prijazno opozorili, da naj bi dekleta v romanu gojila incestualne želje in da fantazirajo o spolnih zlorabah. Jiři Bezlaj novinarki, ki ga sooči z mnenjem strokovnjakinje, odvrne: »Ta interpretacija, ki jo ponuja zgrožena literarna zgodovinarka, je lahko samo posledica skrajno površnega branja. Ali pa popolne nesposobnosti razumevanja globljih poant tekstov.«

Še o mojih vtisih ob romanu. Pripovedovalko doživljam kot pripovedovalko v stiski, kronični stiski, ki jo posamezni stresorji na več mestih v romanu spreminjajo v akutno. Pripovedovalka to stisko relativizira in izraža s frivolnim vedenjem, zafrkljivostjo, trpkim humorjem, smehom skozi stisnjene zobe in solze (prave in metaforične). Jasno je, da je njen na videz sproščen odnos do spolne zlorabe in njenih posledic le obrambni mehanizem. Do potlačenega dogodka in občutkov bolečine, sramu, gnusa, izdajstva, ki tlijo v njej, šele vzpostavlja odnos, kot šele vzpostavlja tudi mehanizme, kako jih razumeti in kako se z njimi spopasti. Zdi se, da je pred njo še dolga pot. Prav je, da avtor ne ponuja terapevtskih nasvetov. Jiři Bezlaj namreč ni avtor didaktičnega priročnika, kaj storiti v primeru spolne zlorabe v otroštvu in kako jo preboleti. Avtor romana ne opravlja in mu ni treba opravljati dela policista, socialnega delavca ali psihologa. Naloga literature je, da pripoveduje o tem, kar je in kakor je, tudi ko je to težko slišati. In ravno v tem je čar in mogočnost literature: sama od sebe aktivira empatijo in etično-moralni aparat. Posameznik, ki mu tovrstni emocionalno-kognitivni aparati delujejo brezhibno (ali pa se mu, če je biološko mlajši, šele razvijajo), brez težav razume, da pripovedovalka v tem, kar se ji je zgodilo, ni uživala in da šele vzpostavlja zavest o rani, ki jo nosi. Iz rane, ki jo nerazumevajoči svet odraslih le še poglablja, izvirajo njene mnoge nezrele akcije in reakcije, a tudi mnoge prezgodaj zrele. Iz rane rasteta njen uporni smeh in vitalizem.

Z otroki v višjih razredih osnovne šole in dijaki imam kar nekaj opravka, mnogi med njimi so navdušeni bralci. Ocenjujem, da jim bo Evangelij za pitbule pomagal razviti senzibiliteto do občutljive tematike, še posebej če se bodo odrasli in strokovnjaki z njimi o tem pripravljeni pogovarjati odkrito in brez natikanja plašnic čez oči. Razmišljati kakorkoli drugače bi bilo pokroviteljsko podcenjevanje mladih, proti kateremu protestirata tako avtor kot pripovedovalka Koka.

Zato so vratne žile ob romanu utripale povsem upravičeno. Svet je neizprosen kraj, v katerem so neizprosni tudi mladi. Neposredni, iskreni, brezkompromisni, nemočni in besni, ker jim odrasli s polic vlečejo Žižka, namesto da bi jih pozorno poslušali. Literarna zgodovinarka je nazadnje imela prav: Evangelij za pitbule je v svoji srži nevaren roman. Avtorju je uspelo upodobiti svet najstnikov natanko tako, kot ga odrasli niso pripravljeni videti. Kot kraj, v katerem otroke in mladostnike razočarajo in na cedilu puščajo tako rekoč vsi, ki so jim nekoč zaupali. Starši, učitelji, profesorji, strokovnjaki, nazadnje jih bodo na cedilu pustile še literarne zgodovinarke in novinarke. Živijo namreč v svetu, kjer so bolj od spolnih zlorab problematični le romani o spolnih zlorabah.