Linčajmo Lyncha!

V zadnjem času smo se slovenski bralci že nekoliko navadili, morda celo razvadili, da se ne rabimo razbežati in poskriti takoj, ko izide nov slovenski roman, ki je plasiran kot “detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši”. Tudi tokrat ni razloga za takojšnji beg in iskanje zavetja ob takile napovedi originalnosti, ki jo le najbolj paranoični umi berejo kot grožnjo. Čisto zares imamo opravka z nečim avtentičnim in samozavestnim, kar zadrži pozornost bralcev, ki še vedno sanjajo odprtih literarnokomparativističnih oči: pripoved je sociološko, antropološko, morda celo etnološko prepričljivo umeščena v slovensko okolje (izmišljeno, a kajpada toliko bolj resnično), napisana pa je z razkošno gostobesednostjo, slogovno neukrotljivostjo ter v duhu žanrskega avanturizma, ki si ne beli glave s strahospoštovanjem do žlahtne tradicije kriminalke. Rekla bi, da je roman avtentičen na podoben način, kot je avtentičen slovanski humor. Avtentičen tako, da večinoma ni pretirano smešen, vsaj ne drugim, saj je njegov namen ta, da se z lastno duhovitostjo oplaja avtor/tvorec humorne izjave.

Kratek povzetek fabule: novinar, wannabe pisatelj Erik Tlomm (avtor ne skriva ljubezni do anagramov), pred delovno pregorelostjo zbeži na slovensko fiktivno podeželje po imenu Medsočje, kjer kmalu zatem nekdo umori najstnico, v katero se pred tem nekoliko zatrapa. Nekdo od sovaščanov ali demonska bitja, ki menda že stoletja strašijo po teh krajih? Vse ostaja odprto natanko do zadnje strani. Po kateri pravzaprav še naprej ostaja vse odprto s palimpsestično prekrivajočimi se razlagami. Prva lekcija avtentičnega slovenskega kriminalnega romana se namreč glasi, da se kriminalni primer nikoli ne sme do konca razrešiti. Bolj ambiciozni avtorji, ki pišejo po nareku postmodernistične restavracije pripovedništva, tudi in predvsem žanrskega, dobro vejo, da katarzično zaprti konci nimajo kaj iskati v njihovem delu. Druga lekcija se glasi, da mora biti pripoved posredovana kako drugače kot prek literarnoteoretsko naivnega vsevednega pripovedovalca, ki ima pripoved pod popolnim nadzorom. Naš avtor se je odločil za dnevniško obliko, ki nas v zgodbo vabi bolj neposredno in prepričuje, da pripovedovalec, tako kot mi, tiplje v temi.

Pripoved uvaja metafikcijski okvir, konkretneje uredniško pojasnilo najditelja dnevnika Mirka Melta (avtor ne skriva ljubezni do anagramov), ki trdi, da je dnevniška zgodba, ki ji bomo sledili naslednjih 350 strani, najdena “pod dvojnim dnom zaklenjenega predala pisalne mize, zasute z ruševinami hiše, v kateri je živel avtor besedila”. Ah, dvojno dno predala, če takale literarna intervencija ne požgečka najbolj občutljivega predela literarnokomparativističnih možganov.

Moj najljubši del romana Medsočje je zagotovo popoln fabulativni preobrat, ki se zgodi, ko v zadnji tretjini navidez logične pripovedi ta naenkrat razpade s pripovedovalčevim živčnim zlomom, ki ga sprovocira konzumacija “napoja iz čarobnih zelí”. Pripovedovalec uporabi prav ta izraz. Živčni zlom, ki mu sledi oziroma je v resnici popoln razpad osebnosti, razkrije, da naš pripovedovalec sploh ni novinar in wannabe pisatelj, pač pa detektiv. Detektiv! In to v detektivki! Da je novinar in pisatelj, si je zgolj blodno umišljal, ker ga je, detektiva, povsem obsedel nek drug kriminalni primer, ki ga ni zmogel rešiti. Na neki način roman tako vstopi v polje predvidljivega, vse preveč domačnega: novinarji in nerealizirani pisatelji so pogosti junaki sodobne slovenske literature. Avtor bi bil nemara bolj originalen, če bi se odločil za žanrsko bolj predvidljive prijeme, denimo za detektiva, ki se bodisi destruktivno ali samodestruktivno spopada z lastnim neuspehom, blodnjava motnja se zdi nekakšen izhod v sili, ko zmanjka idej. Če bi se določenih pravil žanra dejansko oklenil, namesto da jih skuša na vseh frontah pokositi, bi lahko bolj uspešno eksperimentiral na drugih ravneh pripovedi: morda z eksplikacijo etnološke motivike, temi in onimi motivnimi zastranitvami.

Pod pogojem, da bi tudi zastranitve imele svojo organsko pozicijo znotraj romana. Ena takih zastranitev, ki je v roman položena brez razvidnega razloga, zgolj zato, da bi ga dvignila eno nadstropje višje in mu dala bolj razkošen videz, je lik medsoške različice Hasana ibn Sabe: grofa, zadnjega še živečega člana plemiške družine Laruc, ki biva, pozor, v srednjeveškem stolpiču, ki je prek pokritega mostička povezan s stavbo medsoške psihiatrične klinike, kjer naš junak rekonstruira svojo identiteto. Kaj počne intelektualno vzvišeni grof v romanu in kako pomaga razrešiti medsoški umor, se vprašate? Ga ne. Erik Tlomm in grof ob neki priliki dolgo razpravljata o volji do moči, smislu življenja, iskanju resnice in tem, kako neumna je svojat tam zunaj. Nič ni resnično, vse je dovoljeno? Prav. Ampak menim, da hotenega ali nehotenega poklona Vladimirju Bartolu nič v romanu ne pogojuje, osnovni zgodbi romana je nepotreben, in ker je nepotreben, ga tudi ne dvigne na višjo raven. Je tisti nepotrebni del hiše, ki jo spremeni v grozidek.

Ne morem si pomagati, da romanu ne bi pripisala twinpeaksovske atmosfere, ki se mi je dobrikala iz pripovedi in jo nemara pričara kombinacije lokalne mistike, demonskih sil, ki se klatijo po gozdovih, delno do pretežno bizarnih likov, ki se potikajo po glavni cesti in obrežju pripovedi, ter pisateljeve ljubezni do ekscentričnih detajlov: umišljena radojedka detektivka Dante, samotarja Anton in Ambrus, ki vsako epizodo izkoristita za kriptična svarila pred zlemi duhovi, lokalna tercijalka, ki mrtvemu dekletu v srcu zabode pletilko, živahno spolno življenje vaške skupnosti na tanki tromeji z deliktom in krvoskrunstvom. Podobnosti je dovolj za drzno teorijo, ki jo lahko ovrže edinole poglobljen intervju z avtorjem: če Erik Tlomm, detektiv, svoj nerazrešeni kriminalni primer rešuje tako, da fantazira, da je Erik Tlomm, novinar in pisatelj, ali potem Mirt Komel, pisatelj, svojo nerazrešeno ljubezen do Twin Peaksa rešuje tako, da fantazira, da je David Lynch, režiser? Identitetna igra bi tako, z nekaj bralske dobre volje, morda imela globlji smisel in dvojno dno. A trčimo ob problem, značilen za vse twinpeaksovsko – vse, na kar lahko nataknemo ta pridevnik, je nepovratno kontaminirano z brezplodnostjo posnemanja, je žaloben odblesk tega, kar ga tako navdihuje.

Saj vem, kaj si mislite: končno roman, v katerem povojni poboji niso omenjeni niti z besedo! A moram vas razočarati. Avtor se ne ustraši niti povojnih pobojev in jih nekako pospravi med vso preostalo motiviko. Osebno mi je všeč, kadar avtorji s težkimi političnimi temami ravnajo lahkotno, kot da so bakreni evrski kovančki. Veselje do življenja je najboljša sprava. Motivno obilje pa je nemara zgolj sopotnik nekega bolj perečega problema: gostobesednega pripovednega sloga. Avtor uporabi veliko besed za malo zadev in z malo učinka, nikoli ne pusti ničesar neizrečenega, kar je ključ vsake dobre literature, ne le kriminalke. Kolikor je Medsočje sploh kriminalka, saj ves žanrski potencial romana pogoltne avtorjeva besedna strast, želja po pojasnjevanju, volja do razkošnih opisov, pretiravanja, retoričnih manevrov, besednih iger. “Blodil sem naokrog po srednjeveškem delu Medsočja, prav kakor Tezej v kamnitem knosoškem blodnjaku, sledeč rdeči Ariadnini niti misli, zapletenih v nerazvozljiv klobčič, ko nenadoma srečam kosmatega Minotavra v spremstvu atenske mladenke, ki je že davno izgubila devištvo.” Antični register nato brez opozorila zamenja za metaforiko slovenskega pesniškega intimizma: “Anamarija je bila očitno v zadregi, da sem ju srečal skupaj, saj je pordečila in povesila pogled, ki ga je kakor zavesa prekrila tančica njenih kostanjevih las.” Mirt Komel je izjemno nepredvidljiv v uporabi jezika, med registri preklaplja hitro in brez razvidnega reda. Pod vtisom sem, da ga je pisanje močno zabavalo, jaz pa si lahko le želim, da bi me tako kratkočasilo branje. Roman ni zaradi raznoraznih umetelnosti in bogastva njihovih oblik nič boljši, saj jim manjka skupni imenovalec, notranji red, organskost, porajanje literarnih rešitev iz besedila samega. Videti je kot vaja v slogu in demonstracija avtorjevega zagotovo bogatega znanja in veščin. Mestoma se zdi, da avtor teče za idealom žanrske parodije, a burleska slogov sproti uničuje tudi to predispozicijo, ki sicer nima povsem nezdravih temeljev, a tudi parodija potrebuje umerjenost ter jezikovno-slogovno disciplino.

Medsočje je še en slovenski roman, ki ima čisto simpatičen povzetek na platnicah, realizacija pa oboleva za “avtorstvom”, sicer neškodljivo diagnozo, ki pa povzroča nemalo škode, kadar uide izpod nadzora. Kar zadeva poskus plasmaja nove slovenske kriminalke, je čisto preprosto: grozljivost, srhljivost in napetost so vse produkt skoposti besed, nikoli jezičnosti.