O dobrih in slabih knjigah

Simpozij, ki ga vsakoletno organizira Pionirska, je eno od osrednjih strokovnih srečanj na področju mladinske književnosti. In če je bil v preteklih letih posvečen predvsem premisleku manj reflektiranih segmentov mladinske književnosti – npr. poučni knjigi – in drugih medijev, ki se (v knjižnicah) srečujejo in prepletajo s književnostjo – npr. filma –, je senzacionalistična javna razprava na temo mladinske književnosti, ki je sledila podelitvi priznanj zlata hruška leta 2017, pokazala, da bi se bilo dobro pogovoriti o mladinski književnosti sami.

Organizatorji so takšen premislek mladinske književnosti postavili v razcep med individualnostjo in družbenostjo. Ne nazadnje je knjiga prostor, kjer se posameznik srečuje z drugim. Pa se še? Že izpostavitev slikaniškega modela Malih junakov, velike slovenske zgodbe o podjetniškem uspehu, ki prinaša personalizirane slikanice, ki vsakemu otroku omogočijo, da »prejme najlepše otroško darilo – knjigo, v kateri je glavni junak prav on!«, je pokazal, da položaj mladinske literature znotraj sogovora med individualnim in družbenim še zdaleč ni enoznačen. 

Organizatorji so si, že po zasnutku simpozija sodeč, primarno postavili vprašanje, kdo naj sploh spregovori o svojem pogledu na mladinsko književnost in njenem položaju v odnosu do individualnega in družbenega – čigav pogled je najbolj kredibilen, najbolj šteje: pogled izkušenih strokovnjakov starejše generacije, ki lahko ponudi nekakšno metarefleksijo, pogled ustvarjalcev ali, ne nazadnje, pogled mladih samih, pa čeprav tistega specifičnega spektra mladih, ki je izrazito angažiran pri so-oblikovanju svojega kulturnega in širše družbenega okolja. In ta preplet različnih glasov je odprl teme, ki so nas, zbrane v dvorani, navajene tihega poslušanja, šušljanja z listi, šepetanja v sosedovo uho ali čim bolj diskretnega tipkanja po telefonu, očitno intrigirale. Glavni del simpozija se je namreč odvil v praznem, nedefiniranem prostoru, ki ga organizator uradno namenja vprašanjem. 

Dr. Cvetka Sokolov je v prispevku, ki je izhajal iz njenega zadnjega romana Vsak s svojega planeta, kot glavno motivacijo za svoje pisanje izpostavila izziv, ki ji ga je predočil posvet v okviru srečanja mladinskih pisateljev Oko besede na temo tabujev v mladinski književnosti. Ta se je zaključil z ugotovitvijo, da tabujev v mladinski literaturi več ni – razen tabuja religije, posledično tematiziranega prav v romanu Cvetke Sokolov. A zdi se, da s tabuji vendarle še nismo povsem opravili. Vprašanje, ki ga je ob koncu svoje predstavitve zbrani publiki postavila Samira Kentrić, je izpostavilo tisto tabu temo, ki jo, če se le da, kar zanikamo, samo da nam o njej ne bi bilo treba spregovoriti. Vprašanje Samire Kentrić je bilo pravzaprav razmeroma bazično: kaj sploh je mladinska književnost? Če parafraziram avtoričino postavitev vprašanja v kontekst: trenutno ustvarja delo, ki se fokusira na mladostnika, njegovo perspektivo sveta, a ta svet močno zaznamujejo tudi seksualnost, erotika. Ne nazadnje gre za elemente, ki so v tem obdobju pomembno definirali njen svet. Pa je to potemtakem delo, ki je primerno za mladino, gre sploh lahko za mladinsko delo? Bi se morala pri ustvarjanju bistveno ozirati na naslovnika, se podrejati nekim zakonitostim?

Publika, pričakovanjem navkljub, ni obnemela. Dr. Mirjana Ule, socialna psihologinja, ki je v svojem uvodnem referatu izpostavila, da je mladost, tako kot starost, družbeni konstrukt, nekaj, kar omogoči družbeni kontekst z razvojem izobraževalnega sistema, družinskega življenja in prostega časa, je v svojem odgovoru Samiri Kentrić poudarila, da je s terminom mladinska književnost ne nazadnje enako: mladi so lahko drugačni, ni pa nujno, da so. Kaj vse še je lahko mladinska književnost, je posledica pedagoškega odnosa odraslih, občutka, da je mlade treba ščititi, da jim je treba postavljati prepovedi. 

In to dušebrižništvo staršev ne nazadnje bistveno omejuje mlade, njihovo dojemljivost, kompleksnost razmišljanja. Na Nizozemskem na tekmovanjih Moja naj knjiga zmagujejo problemski romani, kakršen je roman Marjolijn Hof Majhna možnost, je poudarila Janja Vidmar, v Sloveniji pa takšne romane vidimo kot kontroverzne, v izborih Moja naj knjiga pa praviloma zmagujejo komične akcijske peripetije. Knjige bi se morale deliti na dobre in slabe, je zaključila Janja Vidmar, vse ostalo je zato, da se odrasli bolje počutimo. Vse ostalo je zato, da lahko kontroliramo mlade, je nadaljeval glas iz občinstva, in da kontroliramo odrasle, je nadaljeval drugi.

Odgovori Samiri Kentrić so občinstvo nekako povezali, zdelo se je, da prepričujemo prepričane, da je edino merilo, ki naj nas vodi, ko knjigo priporočamo mladim, njena kakovost; o tem, ali je knjiga knjiga za mlade, pa ne nazadnje odloča (le) to, ali mlade prepriča, ali jo vzamejo za svojo. Ne nazadnje nas je, sodeč po izpovedih referentov, vse skupaj izoblikovalo prav branje knjig, ki primarno niso bile namenjene naši starostni skupini, prepovedanih knjig, ki so nam odpirale obzorja in nakazovale prostor onkraj tudi s tem, da pravzaprav nismo razumeli vsega, kar je avtor želel povedati med vrsticami. Fascinacija nad ostankom. Vendarle pa se postavlja vprašanje, kako da takšnega složnega strokovnega mnenja ni bilo slišati dobro leto poprej, ko se je na prvih straneh časopisov odprla debata ne o tem, ali je določeno mladinsko delo dobro ali slabo (takšen pojav je, kot se dobro zavedamo, nemogoč, pojav utemeljene literarne kritike na prvih straneh časopisov pa del najbolj divje domišljijske sage), temveč ali je za našo mladež primerno ali neprimerno.

In ko se je že zdelo, da smo povezani v svojem razumevanju literature kot tiste, ki je lahko le slaba ali dobra, nas je doletela nova kost – vprašanje eksploatacije oz. izkoriščanja. »Lahko heteroseksualci pišete o homoseksualnih likih?« nas je pred dilemo postavila mag. Suzana Tratnik. Del LGBT skupnosti ima o tej dilemi precej izdelano stališče: da heteroseksualni avtorji ne bi smeli pisati o homoseksualnih likih (sorodno stališču, da heteroseksualni igralci ne bi smeli igrati homoseksualnih likov), da jim manjka njihova perspektiva, pristnost. Medtem ko je Suzana Tratnik dilemo, ki jo sama bistveno prepoznava kot kompleksno, pustila odprto, pa se je, z izdelanim mnenjem, oglasilo angažirano občinstvo. Medtem ko je raziskovalka s filozofske fakultete takšno prepoved interpretirala kot nedopustno cenzuro, je dr. Cvetka Sokolov, kot avtorica, takšno prepoved razumela kot problematično v smislu zapiranja poti dialogu. Za dialog ne nazadnje potrebujemo refleksijo različnih perspektiv. Te so najprej sicer lahko okrnjene, ker določene skupnosti ne razumemo v celoti, pri tem pa pretirano pristajamo na določene klišeje, ki pa jih lahko presegamo le skozi dialog, skozi izmenjavo teh perspektiv; ob direktivi, da o marginalnih skupinah ne smemo pisati, pa se taka možnost za dialog a priori ukinja. 

Izmenjava mnenj med referentko in občinstvom je nakazala nadaljevanje tega vprašanja: je situacija lahko obrnjena? Lahko npr. homoseksualni avtor piše o heteroseksualnih likih? Ta dilema ni diametralna, je poudarila Suzana Tratnik. Čim odpremo prvo revijo, ugotovimo, da živimo v belem heteroseksualnem svetu. 

Pa vendar, do kod lahko razširimo to dilemo? Lahko iz varnega udobja svojih domov pišemo o beguncih? Lahko moški pišejo o ženskih likih? In, ne nazadnje, lahko odrasli pišemo o mladih? Resda v tem primeru pri pisanju izhajamo iz izkušnje, ki je bila nekoč naša lastna. Pa se res ne znajdemo pred dilemo, ali še razumemo sodobne mlade in njihov svet, njihovo perspektivo? Kot so se bolj ali manj strinjali vsi referenti, se svet mladih bliskovito spreminja, njihove perspektive so drugačne, naše interpretacije pa nemalokrat okorne.

Kar se mene tiče, smo na vse te dileme še najbolje odgovorili, ko smo na vprašanje o mladinski književnosti odgovarjali Samiri Kentrić: knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje, ki v prikazovanju drugega ne povozi dejstev, ki prinaša celovito perspektivo, odpira premislek, s tem pa tudi pogovor o temeljnih temah našega življenjskega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane. Morda bi samo kompleksen dialog o dobrih in slabih knjigah morali razumeti kot dovolj relevanten in zanimiv, da zapolni družbeno debato. Kot je v svojem referatu izpostavil Slavko Pregl, bodo mediji prej poročali o njem, če pade z lestve, kot pa če napiše novo knjigo (pričujoči medij verjetno izvzet, čeprav kratka zgodba o Preglu in lestvi ni tako nemogoča). 

Razen če (mimo premisleka o kvaliteti) ugotovimo, da je njegova nova knjiga pravzaprav škandalozna.