Španska kuga

Po dolgem soncu in toplini so prišli oblaki, z njimi vlaga in hlad. Spomladanska svežina. Vsako jutro meglice potrebujejo več ur, da spolzijo s hriba v nič. Za sabo pustijo mokro naravo. Živali nas, tako kot vedno, odkar jih imamo, veselo kličejo, lačne, lačne družbe. Ko jih opazuješ, težko verjameš, da se dogaja kaj usodnega. Koze po paši ležijo in z vekovito monotonostjo prežvekujejo. Težko verjameš, da se sploh karkoli dogaja.

Dve popoldne. Treba je iti po hrano za psa. V vas se spuščam zelo redko, tam pravzaprav nimam kaj iskati. A zdaj grem z možem v Consum, glavni market dveh oziroma treh med seboj zlepljenih vasic, ena manjša od druge. Da vidim, kaj dogaja.

Na vratih si moram razkužiti roke, da lahko vstopim v pustinjo, v razpotegnjen oddelek z zelenjavo in sadjem, ki ju ni. Vse gajbe in gajbice so prazne. V ogromnem avtomatu, ki stiska pomaranče in toči sok v flaške, ni nobene pomaranče, nobene flaške. Še tisti mini ekokotiček je izsušen. Tudi tam so vse pobrali.

To ni navadna vas. To je vas, kjer ima tako rekoč vsaka družina izven naselja zemljo, polja, nasade. Zvečine imajo sadje, nekaj pa je takšnih, ki gojijo zelenjavo, ekološko ali ne, gojijo profesionalno in v velikem obsegu. Ta vas bi se lahko vedno – v krizi ali v konjunkturi, v času zdravja ali v času kolere – preživljala sama, brez vsakršnega Consuma. Da tukajšnje ljudstvo raje hodi v trgovino, je verjetno znak nekakšne lenobe in mentalne degradacije, se pravi bolezni, a to je že druga tema; zdaj me vznemirja to, kar vidim. Poleg polic s sadjem in zelenjavo so izropane še police s toaletnim papirjem, precej klavrno je videti tudi oddelek s pripravljeno hrano: s čorbicami, juhicami in omakicami v konzervah ali tetrapakih.

Predvčerajšnjim

Maja leta 1981 so v bolnišnici pristali prvi pacienti, vsi člani iste družine, v čudnem, nenavadnem, predvsem pa kritičnem stanju. Prva počezna diagnoza je bila atipična pljučnica. A doktor Muro iz bolnišnice Hospital del Rey v Madridu je zelo kmalu posumil, da ne gre za pljučnico, ampak za nekaj drugega, saj se okužba ne širi prek dihal. Junija, ko je bilo okuženih že manj, je oblast (PSOE) po televiziji za okužbo okrivila denaturirano olje ogrščice (aceite de colza). A doktor Muro je s svojo ekipo spet ugotovil, da to ne more biti olje: če bi šlo za zastrupljeno olje, bi zboleli vsi, ki so ga pili, ne samo širša družina okuženih, ampak cela vas, več vasi in mest, kjer se je omenjeno olje množično prodajalo. Doktor Muro je to povedal na tiskovni konferenci; na njegova odkritja in opozorila se je oblast odzvala tako, da je njega in njegovo ekipo odstranila od primera, tj. prestavila na drug oddelek in tako vsaj začasno utišala. A doktor Muro se ni dal: ker je sumil, katero živilo je v resnici zastrupljeno, je sledil njegovi distribuciji in tako dejansko pravilno napovedal, kje bodo v kratkem izbruhnile nove okužbe. Ministrstvo za zdravje ga je zaradi točnih napovedi s telegramom nemudoma odstavilo – njega, doktorja Mura, in še šefa bolnišnice Hospital del Rey.

Hipotezo o toksičnem olju so nato drug za drugim ovrgli različni zdravniki in znanstveniki. Bolniki s »toksičnim sindromom«, kot so poimenovali to bolezen, so se pojavili na zelo omejenem delu Španije, medtem ko se je olje ogrščice, uvoženo iz Francije, prodajalo povsod: samo v Kataloniji se ga je tisto leto prodalo več kot 350 ton. Kako to, da Katalonci niso zbolevali in umirali? So genetsko drugačni? Je bilo zastrupljeno samo olje, namenjeno distribuciji v Kastilji – La Manchi?

Vojaški zdravnik Luis Monge je nekaj mesecev pozneje poslal ministrstvu za zdravje poročilo s seznamom zastrupljenih bolnikov: v njem potrdi ugotovitve doktorja Mura in njegove ekipe, da se ljudje niso zastrupili z oljem, temveč z insekticidi na paradižnikih, obenem pa ponudi tudi zdravilo, ki ga je uporabil sam in se je izkazalo za učinkovito. To poročilo je objavil tudi v znanstveni reviji. A vlada je preslišala in utišala tudi njega.

Kakor podrobno in dokumentirano opisuje Andreas Faber-Kaiser v knjigi Pacto de Silencio (1988), je doktor Muro s svojo ekipo po izgubi službe raziskave nadaljeval na lastno pest. Analize so ga pripeljale do paradižnikov, ki so jih gojili v vasici Roquetas de Mar (Almería) in škropili z mešanico organotiofosfatov, komercializiranih pod imenoma Nemacur in Oftanol (multinacionalka Bayer), mešanico, katere natančna sestava je vojna skrivnost.

Zakaj je bilo ministrstvo za zdravje gluho za vse ugotovitve, zakaj ni želelo priti stvari do dna in, še huje, zakaj ni želelo uporabiti menda učinkovitega zdravila in pozdraviti svojih državljanov? Ob neki priložnost je podsekretarju na ministrstvu za zdravje, dr. Sabandu, ušlo, da »toksični sindrom« ni stvar ministrstva za zdravje ali kateregakoli drugega ministrstva, ampak da gre za »vojno«, ki je stvar vlade in CESID (španske obveščevalne agencije). Vlada pa je očitno naredila vse, da bi preprečila odkritje resničnega izvora zastrupitev (različica z oljem ogrščice uradno velja še danes), zato tudi ni nikoli uporabila zdravila, s katerim bi lahko pozdravila bolne in tako rešila mnoga življenja. Če bi uporabila zdravilo, bi, prvič, priznala, da izvor zastrupitve ni olje, in drugič, prekinila bi eksperiment, ki ga je bilo treba izvesti do konca: šlo je namreč za načrtovano testiranje novega strupa, ki bi se morda lahko uporabil v kakšni od prihodnjih bioloških oziroma hibridnih vojn.

V tem eksperimentu multinacionalke Bayer, ki se je odvijal s privolitvijo španske vlade, se je zastrupilo več kot 60 tisoč Špancev, okrog 1100 jih je umrlo. (Šlo je za ne preveč cenjeno, ceneno sorto paradižnika Lucy, in verjetno je to razlog, da epidemija ni prizadela urbane, premožnejše kaste.) 

Leta 1989 je vrhovno sodišče v zadevi »toksični sindrom« obsodilo na zaporne kazni uvoznike in distributerje olja ogrščice. Doktor Muro, ki je v veliki meri zaslužen za to, da danes vemo, za kaj je pri vsej stvari šlo, je umrl leta 1985, le štiri leta po izbruhu zastrupitev, in sicer od invazivnega pljučnega raka. Za invazivnim rakom so v nekaj mesecih zboleli še trije njegovi najožji sodelavci: neki sodelavec za rakom testisov, neka sodelavka za rakom na jajčnikih, neki drugi sodelavec pa za invazivnim pljučnim rakom. Tudi ta je umrl. Knjiga Pacto de Silencio je bila kmalu po izidu zaplenjena in umaknjena z vseh knjižnic in knjigarn. Andreas Faber-Kaiser je umrl leta 1994, star devetinštirideset let; kot je zapisal v svoji zadnji objavi »Izpoved Andreasa Faber-Kaiserja med življenjem in smrtjo«, je sumil, da je bil tudi sam žrtev biološkega orožja.

Včeraj

Mnogi Španci mojih let se megleno spominjajo tega dogajanja, mlajši so morda zanj slišali, starejši o njem zdaj spet šepetajo. Šepetajo še o marsičem. »Toksični sindrom« nikakor ni edina aferica, ki je pretresla Španijo v zadnjih, hm, malo več kot štiridesetih letih, to je od časa, ko se je končno znebila diktatorja in je zajadrala v demokracijo, ki smo jo vajeni enačiti s svobodo, z vsem lepim in vzvišenim.

Že za to, kdo bo Francov naslednik in kakšna bo Španija po njegovi smrti, se je zanimal marsikdo, med drugim CIA in Kissinger, ki je državo v tistih tranzicijskih časih večkrat obiskal, Felipe González, šef PSOE in dolgoletni premier, ki je močno zaznamoval španska osemdeseta in devetdeseta leta, pa se je moral, preden je to sploh lahko postal, iti »pokazat« v Ameriko. Mladi Juan Carlos, zdaj upokojeni kralj, in njegova družica Sofia, sta bila, ko sta nastopila svoj monarhični mandat, brez ficka: človek z odprtimi usti prebira sezname ljudi, ki so ju »velikodušno« zasuli z nebotičnimi vsotami denarja, da sta lahko zaživela tako, kot se za monarha spodobi. Medtem ko je uboga gmajna uživala ob rahljanju moralnih zapovedi, so se elite bíle za kolač, in med to bitko je padlo mnogo glav, tudi nedolžnih, v neposredno bitko nevpletenih. Puči, atentati, umori, ritualni umori, izginotja otrok, pedofilija, prisilna prostitucija so španski vzporedni svet, ki ga vsi čutijo, vsi slutijo, saj se tu in tam stakne z našim, vsakdanjim, ko se kaj razkrije, ko je torej oblast v stiski, ko vsaj za trenutek ne ve, kaj bi, a ima medije, ki delajo v njeno dobro – in zadeve pometejo pod preprogo (kot nedavno denimo prostitucijo mladoletnih v izobraževalnih centrih na Mallorci). Elita ima tudi pokorne sodnike, tako imenovane sodniške zvezde (juez-estrella), ki so svojo kariero (in fortuno) zgradile tako, da so svoj um in znanje žrtvovale na oltarju oblasti, da so torej oproščale krive ali pa, ko je bilo treba, obsojale nedolžne, včasih naključne grešne kozle, spet drugič velike ribe, ki so se, tudi to se včasih dogaja, poskušale upreti še večjim ribam. Sodne farse so na dnevnem redu, od manjših, lokalnih, pa vse do vesoljno znanih, kakršna je bilo denimo sojenje in sploh celotna mitologija okrog 11-M (»teroristični napad« v Madridu 11. marca 2004).

Odkar je država vstopila v medijsko dobo, bilo je nekje v zgodnjih devetdesetih, Španci živijo shizofreno življenje, živijo v realnosti in obenem v aktualnosti. Ne gre le za to, da je eno realnost kot takšna, drugo pa beseda o njej, gre za to, da oblast ljudi prepričuje, da tisto, kar vidijo in čutijo in doživljajo, ni res; torej ne da belo ni belo, ampak rdeče, temveč da belega sploh ni. Da je zgolj v njihovi domišljiji. Španska oblast, ki je nedavno odstranila diktatorjevo truplo iz mavzoleja in tako končno razglasila dokončno zmago demokracije, prek medijev že desetletja ustvarja aktualnost, fikcijo, s katero želi popolnoma nadomestiti realnost, in z njo posiljuje ljudi, te pa, četudi želijo in se trudijo verjeti tej fikciji, razžira tesnoba, saj je realnost vendarle premočna, da bi jo popolnoma utišali.

»Stvari so, kakršne so, če jih mi vidimo. Stvari so, kakršne so, tudi če jih mi ne vidimo,« mi je zadnjič rekel starec iz sosednje vasi, lovec, na vrhu hriba, kamor se vzpenja, da bi s svojo jerebico, z njenim petjem, privabil druge jerebice. Menda gre za vzhodnjaški pregovor. V resnici se starec tja vzpenja zato, da bi se pogreznil v svojo tobačno samoto. Vesel je, kadar se srečava, vsaj tako se mi zdi, tako sodim po njegovih očeh, ki edine sploh govorijo. Na moja vprašanja namreč odgovarja skrhano, kot da z izreki ali kletvami, z nečim šifriranim. A jaz o njihovem svetu in preteklosti vem premalo, da bi znala te kode streti in osvoboditi sporočilo. Edino, kar vedno pove razločno, je, da »bi bilo bolje, ko se z vsem tem ne bi preveč ukvarjala«. 

Danes

Do devetega marca je v Španiji vladala vladna slepota in svojevrstna medijska blokada. Cel svet je vedel, kaj se dogaja (ali naj bi se dogajalo) na Kitajskem, vsi smo brali, kako se razvijajo (ali naj bi se razvijale) stvari v Italiji, konec koncev ima Španija tudi odlično obveščevalno službo (CNI, bivši CESID), ki, kot popisuje Santiago Balloch v knjigi Interior, razpolaga z informacijami, ki do nas, ljudi, vedno pridejo okrnjene in sto let pozneje, največkrat pa sploh ne, a španska vlada se je kljub vsemu temu skupaj s stotinami nevladnih organizacij pospešeno in z mrzličnim navdušenjem pripravljala na osmomarčevske feministične manifestacije. Po tem, ko so se v Italiji stvari začele zaostrovati, je od tam v Španijo priletelo še več kot tisoč letal. Vsa letališča, vsa pristanišča so ostala odprta. Kakšen lokalni župan je tu in tam potihem zacmizdil, da morda pa letos feminističnih manifestacij vseeno ne bi izvedli, na kar je predsednik vlade Sánchez pokroviteljsko odgovarjal, da manifestacije vsekakor bodo, in da je državljanska dolžnost vsakega, mladega in starega, moškega in ženske, smrtnika in državnega uradnika ta, da se jih udeleži. Manifestacije so bile po vladnih ocenah – in sodeč po fotografijah – množične in »uspešne«.

Devetega marca se je diskurz spremenil, aktivizem je čez noč zamenjala »skrb« za zdravje ljudi, počasi, res počasi so začeli sprejemati ukrepe, dokler ni premier razglasil izrednega stanja. Ko se je izkazalo, da je po manifestacijah Madrid postal leglo okužbe z novim virusom – med drugimi je zbolela tudi Irene Montero, žena Pabla Iglesiasa, ministrica za enakost in patronka manifestacij –, je oblast lansirala še eno katastrofalno idejo (no, ali pa genialno, odvisno, kako gledamo na stvar): da bi prestolnico dali v karanteno. S tem je dosegla samo to, da se je naslednji dan tretjina Madrida panično raztepla po Španiji, predvsem po Andaluziji in Valencii, po lastnih vikendih, hišah in hiškah kolegov, prijateljev, sosedov, staršev.

Če je virus dejansko tako nevaren, kot nas prepričujejo mediji, je španska vlada naredila vse, ampak res čisto vse, da bi se okužilo čim več ljudi. Druga možnost pa je, da vlada ravna šlampasto zato, ker ve, da virus sploh ni nevaren (nepoboljšljivi skeptiki pravijo, da novega virusa sploh ni). Ne nazadnje tudi oba, Pablo Iglesias in Pedro Sánchez, ki imata doma s korono okuženi ženi, mirno skakljata po svetu in se vsak dan resnobno pačita pred kamerami (Iglesias se je najprej sicer odločil za karanteno, a si je po nekaj dneh premislil). Pravijo, da število umrlih skokovito narašča, a obsežna nedavna anketa kaže, da nihče od vprašanih ni zbolel za koronavirusom, ne pozna nikogar, ki je zbolel, ne pozna niti nikogar, ki bi poznal koga, ki je zbolel za tem virusom. Na spletu nekateri zdravniki opozarjajo, da se testira v resnici zelo malo, predvsem pa se kar vse, ki v tem času umrejo, zapiše med koronaumrle, poleg tega nikakor ni nepomembno vprašanje, ali so tudi tisti, ki so bili na virus pozitivni, umrli zaradi virusa ali z virusom. Se pravi zaradi nečesa čisto drugega.

Kakorkoli že, oblast je ustvarila problem oziroma, drugače, obstoječi problem je napihnila in razpršila, kolikor se je dalo, sama, s svojimi (ne)ukrepi, zdaj pa, po stari dobri in preverjeni formuli za ta problem ponuja rešitve. In ker je problem na videz pereč, grozljiv, že kar apokaliptičen, ker je okuženih menda malo morje, umrlih pa tudi, so »rešitve« lahko kar najbolj despotske, iracionalne, predvsem pa bodo, ne imejmo iluzij, dolgoročne. Demokracija je res občudovanja vredna: je še kakšnemu režimo uspelo tako učinkovito prepovedati gibanje, delo in stike, tako učinkovito zapreti toliko ljudi v svoje domove? Pod geslom, da gre za »njihovo dobro«?

Jutri

Vlada je razglasila izredno stanje vsaj do sredine aprila. Sprehodi v gosteje naseljenih območjih so dovoljeni le, če imate psa. V avtu sme biti samo ena oseba, torej voznik; če vas je več, vas menda lahko doleti kazen šeststo evrov. Ljudje morajo še za na polje, za na svojo lastno zemljo, imeti papirje. (Zanimivo, medtem ko ljudje v mestih in vasicah tako rekoč ne smejo iz hiš, v avtomobilu je lahko le voznik, se po menda pandemičnem svetu mirno vozijo kombiji, polni osebja, ki na šole namešča antene – omrežje 5G.) 

Vseeno grem z možem v trgovino, med vožnjo razmišljam, kaj bom rekla guardii civil, če naju ustavi. Da nimam televizije in zato ne vem, da ne smeva biti več dva? Consum je prazen: gneča je pred njim, ljudje stojijo v dolgi vrsti, vsi z maskami in vsaj meter narazen. Ko en kupec zapusti trgovino, lahko vstopi naslednji. Čakam. Zdolgočaseno pogledam na telefon: v Whatsapp skupino staršev iz šole je nekdo pravkar poslal sporočilo s pobudo za peticijo, s katero bi Juana Carlosa, upokojenega kralja, prisilili, da bi »daroval španskemu zdravstvenemu sistemu milijone evrov, ki jih je dobil od Savdske Arabije«. Na vrsti sem; pred vstopom na vratih preberem, da vsak lahko kupi le šest kosov enega in istega blaga. Poskusim s pivom, in res: na blagajni računalnik sedmo pločevinko zavrne. To je zato, da ne bi spet takoj pokupili vsega toaletnega papirja, mi kot da z občutkom krivde pojasnjuje mladi blagajničar. Z možem na poti domov zavijeva še h kolegu, vaškemu pivovarju, po par zabojev njegovega tekočega kruha. Odpovedali so mu vsa naročila, ki jih je imel za tri mesece naprej, mi pojasni in pokaže na zaboje in sode piva, ki čakajo na neizredne razmere. Zasmili se mi. Če bi imela denar, bi ga kupila vsega. Vsega. Zasmilim se še sama sebi.

Kaj naj drugega delajo ljudje, ki živijo v svetu, v katerem je namesto neba zrcalo, ljudje, ki povsod, kamorkoli se ozrejo, vidijo le odseve, odseve za odsevi, odseve enega in istega, enih in istih laži, ljudje, ki živijo v zatohlem svetu ideologij, v svetu, v katerem jih vsak dan posiljujejo z aktualnostjo, v svetu, v katerem je nevarno biti odpadnik, v katerem je nevarno ne verovati v aktualnost, v zgodbe, ki jih pripovedujejo oblast in mediji, v svetu, v katerem nam vladajo nevladne organizacije, multinacionalke in njihovi oprode – marionetni politiki, bogovi kuge in njihove kužne boginje, v svetu, v katerem bi tudi resnica, če bi jo kdo zapisal ali izrekel, v vsem tem odsevanju laži in atmosferi strahu, strahu pred bližnjim, za katerega oblast diabolično trdi, da je zdaj naš najhujši sovražnik, v tem svetu bi tudi resnica ostala neopažena, kaj naj drugega počnejo ljudje, ki jih reže in trga tesnoba, ker vejo, da je vladajočim zanje vseeno, vejo, da jim oblast laže, vejo, da morda nikoli ne bodo izvedeli, za kaj gre, a tudi če bodo izvedeli, ne bodo mogli ničesar storiti, kaj naj ti ljudje počnejo drugega, kot da mrzlično nabavljajo, trošijo še tisto, kar imajo, da se lahko doma v prisilni osami in pred televizorjem, tem neustavljivim proizvajalcem aktualnosti, kompulzivno nažirajo in iztrebljajo, v začaranem krogu, iz odseva v odsev, v neskončno, dokler še gre.

S Španijo je bilo konec takrat, ko je izgubila svojo življenjsko silo, svojo iniciativo, mi razlaga stari lovec, medtem ko njegova jerebica poje. Takrat, ko smo se nehali spraševati, kaj lahko naredimo, in smo začeli, čedalje bolj vsak zase, razmišljati, kaj nam bodo še naredili.

Spuščam se s hriba, starca danes ni bilo, veter mi piha v hrbet, v jeznih, hladnih sunkih, prve kaplje mi hladijo razgreto čelo. Nikogar ni, še divje koze, ki me, barvno usklajene z okolico, pogosto nemo opazujejo z nasprotnega hriba, so usahnile v svoja zavetja. Ulilo se bo, noč bo temna. Ne bo se bliskalo ne grmelo. Tu skoraj nikoli ne grmi, tu Bog ne pošilja strel z neba. Tu se včasih res zdi, da neba sploh ni.

Res, kaj vse nam bodo še naredili?