Kulturniki se premalo pritožujejo in prehitro odnehajo

Ime in priimek?

Marko Brumen.

Poklic, ki ga opravljate, oziroma delovno mesto? 

Producent Vetrinjskega dvora, ki ga upravlja javni zavod Narodni dom Maribor. 

Kako je videti vaše delo na povprečen delovni dan?

Ni povprečnih dni, so pa zatišja med viharji. Večinoma usklajujem termine uporabe prostorov tega prizorišča ter skrbim za tehnične potrebe uporabnikov, najavo programa ter deloma za pripadajočo birokracijo. K temu spada še žongliranje s pripravo lastnega programa, projektov, razstav in seveda –  festivalov: Festival Lent, festival Vilinsko mesto ter Festival Maribor. Dan se začne okrog 9. ure s kavo in časopisom, konča okrog 5., nato pa nadaljuje ponoči z branjem in pisanjem ali pa obiskom kulturnih dogodkov. Razen med festivali, takrat je kave veliko več, branja nič, pogon pa 17/7. Ali več.

Od kdaj opravljate to delo in kaj ste delali pred tem?

Uf. Od … decembra 2013. Pred tem sem bil »direktor lastnega podjetja«, torej producent na svobodi, freelancer, samostojni kulturni delavec brez statusa v obliki samostojnega podjetnika. 

Zakaj ste se odločili za ta poklic oziroma službo?

Za poklic predvsem zato, ker so se mi zdeli moja znanja in izobrazba bolje uporabljeni v kulturi kot v ekonomiji oziroma marketingu. Predvsem pa je bolj zabavno. Za službo pa zato, ker sem organizacijo in kolektiv poznal že od prej in ker se mi je zdelo, da lahko v tem okolju naredim več kot pa kot prekarni posameznik. Zanimala me je tudi izkušnja dela v javnem sektorju, hkrati pa se mi Festival Lent zdi eden najbolj zanimivih festivalov daleč naokrog. 

Kaj vas pri vašem delu motivira in veseli?

Kaj me je takrat ali kaj me sedaj? Ker to je kar razlika. Veselijo me zadovoljni in navdušeni obiskovalci, zadovoljni izvajalci ter kakšni mikropreboji pri trženju in komuniciranju kulturnih vsebin. Veseli me dinamično delo, iskanje rešitev ter delo z zelo različnimi profili ljudi. Pa da sem v stiku z misleci, ustvarjalci in producenti, tistimi, ki vidijo stvari drugače kot drugi. In festivali, seveda, nor sem na festivale. 

S katerimi problemi se srečujete pri delu?

Predvsem dinamika in višina financiranja, mestoma pretirano zbirokratizirano upravljanje, pa tudi izgorevanje; pomanjkanje motivacije, poguma in vizij pri akterjih. Pa pomanjkanje strategij in, še huje, obstoj »strategij zaradi strategij« ter (njih) akterjev, ki jih bolj kot učinek in vsebina zanima zgolj odkljukana lista aktivnosti. Posredno pa se nenehoma srečujemo tudi s posledicami slabo urejenega kulturnega sistema, ki zapoveduje prekarnost, in to, oziroma druge probleme, občutijo predvsem neodvisni ustvarjalci v kulturi. 

Kje vidite rešitve zanje?

V procesu temeljite, postopne in dolgoročne prenove kulturnega sistema in kulture dela v kulturnih organizacijah. V opolnomočenju tistih, ki želijo in zmorejo, pa si ne upajo ali ne smejo. V boljšem sodelovanju akterjev ter lažjem povezovanju nevladnega in javnega sektorja. V inkluzivnem iskanju rešitev, ki upoštevajo predloge »od spodaj«, od akterjev. In, ne nazadnje, v boljšem in bolj transparentenem financiranju kulture in kulturnih industrij. 

Česa se pri svojem delu bojite?

Ničesar (več) se ne bojim, skoraj z vsem sem že sprijaznjen. Še najbolj se pri delu bojim poškodb – obiskovalcev, izvajalcev, opreme. Širše gledano pa se bojim še enega katastrofalnega mandata na Ministrstvu za kulturo in tudi nerazgledanih, birokraciji predanih odločevalcev. 

Kdo so za vas kulturniki?

Ljudje, ki se tako ali drugače ukvarjajo s kulturo. In s tem mislim tudi na tehnično osebje, ki svoj poklic opravlja s predanostjo, s srcem. 

Kdo so za vas umetniki?

Tisti, ki ustvarjajo umetnine: dela, ki tako ali drugače navdahnejo, presunejo, spremenijo točko gledanja pri publiki. Niso pa vsi ustvarjalci vedno umetniki in obratno, niso vsi umetniki vedno … hm, umetniki. In to je čisto OK, da ne bo pomote. 

Katerih kulturnih dogodkov se najraje udeležujete?

Festivalov, festivalov in festivalov. Pa sodobnih gledaliških in plesnih predstav. In tistih ravno prav majhnih ali vsaj ne preveč masovnih koncertov. Pa razstav, ne samo likovnih.

Zakaj mislite, da potrebujemo kulturo? Zakaj mislite, da potrebujemo umetnost?

Zato da napredujemo, iščemo, najdemo. Kot ljudje, kot družba, kot civilizacija. In, kakor kdo – zaradi potrebe po pripadanju in ljubezni, zaradi potrebe po ugledu, spoštovanju, pozornosti, zaradi potrebe po znanju, razumevanju, raziskovanju, zadovoljevanju osnovne radovednosti. Zaradi lepote, simetrije in, ne nazadnje – zaradi potrebe po (samo)izražanju, ustvarjanju. 

Zakaj mislite, da potrebujemo ministrstvo za kulturo?

Zakaj predpostavljate, da ga potrebujemo?! Kultura in umetnost bosta preživeli brez ministrstva, brez skrbi. Ministrstvo za kulturo je pač samo ustaljena oblika ureditve, s katero država zagotavlja oziroma naj bi zagotavljala dostop do (čimveč) kulturnih dobrin čimvečjemu številu prebivalcev. S porabo javnih sredstev za te namene, k čemur sodi še neki nivo zagotavljanja smotrnosti porabe sredstev. Ali gre za analize in ciljno usmerjanje ali pa zgolj za birokracijo, ki je sama sebi namen, je pa že drugo vprašanje. A če in ko je pri porabi javnih sredstev za te namene vedno znova treba »javnosti« razlagati, zakaj, potem imamo situacijo, ko država očitno ne ve, čemu služita kultura in umetnost. Ministrstvo v takem primeru preprosto ni opravilo svoje naloge. 

Kakšen bi bil idealen minister za kulturo in kakšna bi bila idealna kulturna politika?

Razgledan, izkušen, vizionarski in politično spreten. Tak, ki razume naravo ustvarjalnosti in ki razume naravo birokratskega, državnega aparata. Politika pa – vključujoča, strateška, vizionarska in praktična, učinkovita. 

Kakšna bi bila idealna reforma kulturnega sistema?

Usklajena z vsemi deležniki, drznih ciljev, a izvajana kot dolgoročen, stopenjski proces, ki ni odvisen od politikantskega prepiha. 

Kako doživljate pogoste konflikte med ministrstvom za kulturo in kulturniki?

Zelo stresno in obremenjujoče. Kot poraz zdrave pameti na strani države oziroma ministrstva ter deloma tudi kot poraz solidarnosti med kulturniki. Kot dokaz, da sistema ne vodijo ljudje z dovolj posluha in razumevanja realne situacije in sprememb, ki se v svetu dogajajo. Kot evidentno pomanjkanje politične volje (znanja?), da se ti konflikti razrešujejo. 

Menite, da se kulturniki preveč pritožujejo nad delom ministrstva za kulturo in stanjem v kulturi na splošno?

Menim, da se pritožujejo premalo in da prehitro odnehajo oziroma se zadovoljimo s parcialnimi rešitvami, ki so včasih celo slabše od izvornih problemov. Po drugi strani pa se mi zdi seveda popolnoma logično in normalno, da se raje ukvarjamo s konkretno umetniško in kulturno produkcijo kot s pogosto na videz brezupnimi boji z birokratskimi umi in mlini na politični veter. Kritičnost je imanentna lastnost kulturne sfere in menim, da je je večina dovolj konstruktivna in dobro artikulirana, da bi lahko privedla do sprememb. 

Če bi imeli možnost izvesti kulturno reformo, katera bi bila prva sprememba, ki bi jo uvedli?

Reformiral način delovanja Ministrstva za kulturo? Ne vem, kajti polje in problemi so preširoki, da bi jih reševala samo vizija enega človeka. Zato bi najprej imenoval delovno skupino kulturnih ustvarjalcev, akterjev in pravnikov, ki so pametnejši od mene, ter poskrbel za to, da reformo lahko zastavijo. Kako jo izvesti, pa je še širše vprašanje.  

Kaj bi spremenili pri svojem delu ali načinu delovanja, če bi s spremembo lahko izboljšali razmere v kulturi?

To, kar spreminjam – vse, kar je potrebno in mogoče. V idealnem svetu pa bi več časa namenil kreativni produkciji, mentorstvu, kulturnim analizam in predvsem skupnim projektom z nevladnimi organizacijami. Sodelavcem bi poenostavil birokratske postopke, omogočil več dodatnega izobraževanja, sebi pa dal možnost, da jih za dobro delo ustrezno nagradim.