Protest – intermedijska instalacija

V mojem milnem mehurčku, za katerega sem neznansko hvaležna, ni trapcev, ki bi kulturo in njene akterje označevali za parazitske, ni »podjetnih« aberveznikov, ki bi dragoceno visoko umetnost pošiljali »na trg«, niti ni hinavcev, ki bi lakomno posegali po zastonjskih knjigah, predstavah, glasbi in filmih, v isti sapi pa bentili čez njihove stvaritelje.

Taisti milni mehurček, v katerem so ustvarjali nadarjeni ljudje, pa je v času korone in zaprtih prizorišč do tolikšne mere napokal pod vdori brezbrižne arogance, da mu zdaj ne preostane drugega, kot da budi pijane trnuljčice pred Ministrstvom za (za??) kulturo. 

Ob prvem protestu, kratkem, a efektnem, ko so podporniki in člani Aktiva delavk in delavcev v kulturi na pročelje MzK lepili predloge za izboljšave, ki se še danes valjajo po predalih (če se sploh še), sem zasledila poročanje o onesnaževanju okolja. Še kar neprecenljivo, da se jim je nekaj utemeljeno nalimanih listov, od samega začetka dejansko namenjenih branju, zazdelo spornih, če samo pomislim, da je treba na vsak razpis poslati tudi USB ključek (ali CD – nikar ne pozabimo, da MzK prebiva v mitični kopreni nekje med stoletjema), ki bržčas kje onesnažuje kak zaprašeni predal. V vsakem primeru menim, da nesnaga pred vrati ali na pročelju ministrstva niti od daleč ne doseže tiste, ki se je nakopičila znotraj stavbe.

Da pa ne bi bilo vse tako črno in da ne bi pred mastodontom postavali križem rok, si nismo mogli kaj, da se po protestu ne bi pomenkovali o morebitnih prihodnih projektih. Za večino omizja so odpadli ali se prestavili v nejasno bodočnost. In čeprav imam sama srečo, da sem ohranila nekaj prevodnih angažmajev, za katere mi kak redno zaposleni skoraj ne bi verjel, kako pičlo so plačani, bom hudo pogrešala oglede predstav, kabarejev, instalacij, zato poizvedujem, kako bo s festivali vsaj v jeseni. Ker bo s tujimi gosti težko, me zanima, kako nameravajo organizatorji zastaviti načrte. 

Modra znanka Jasmina Založnik tedaj napol v šali pripomni, da to je zdaj pač njihova (naša) služba. Protest – bolj rednega angažmaja človek trenutno ne more dobiti. Tovrstne protestne akcije po mestu, pred institucijami, na ulicah, med ljudmi se človeku, ki izhaja iz gledaliških vod, zlahka zazdijo kot performativna umetnost. Vloge se razdelijo. Režija, scenarij, dramaturški lok, statiranje (še posebej pomembno je mnogoštevilčno in miroljubno statiranje!) vsi hkrati dosežejo učinek umetniškega akta. Redno protestiranje do te mere obenem zasužnji in osmišlja akterja na kulturnem področju, da se dejansko zdi kot službena dolžnost. 

Dalo mi je misliti. Kaj bi se zgodilo, če bi začeli za državno in evropsko financiranje prijavljati množične intermedijske instalacije, do potankosti dramaturško domišljene proteste po lokalnih prizoriščih, si razdelili vloge scenaristov, teh in onih strokovnjakov za tehniko in dikcijo, dodobra utemeljili, zakaj so tovrstne instalacije doprinos k nacionalni blaginji in presežni vrednosti? Namesto da redno protestno službujemo za to, kar je resnično temeljna poklicna in strokovna osnova, bi lahko za svojo skrb in angažma prejemali tudi finančno nadomestilo. Smešno? Meni se niti ne zdi.

Kajti, nikar se ne slepimo, da nam je država dobrohotno poklonila pomoč za samozaposlene in da kot prejemniki te miloščine ne bi smeli dvigovati glasu. Najprej je onemogočila vsakršno dejavnost, zdaj pa se na vse pretege hvalisa s tem, da je »šenkala« dvakrat po sedemsto ceglov frizerjem in šoferjem, predvsem pa se ji zdi umestno poudarjati, kako je s temi sredstvi podmazala kulturnike. To ponavlja v nedogled, pa naj gre za Ig Nacijo in njen popolnoma prazen odgovor na proteste (še ena, ki o sebi govori v tretji osebi, kot da bi se delila na oblastno entiteto in fizično osebo) ali za večni molk Vaska fiaska, kot ga je domiselno poimenoval transparent na nekem kolesu. Moj milni mehurček je na tem, da ga raznese, ko kdo začne naštevati svežnje ukrepov, ki da so vse težave zgladili in nam za vekomaj zavezali goflje v neprodušne maske. Ta denar ni bil vaš in niste ga poklanjali, enkrat za vselej!

Druga stvar, ki jo vsepovsod zelo radi poudarjajo, je, da so nekateri umetniki deležni državnega plačila prispevkov. Čeprav ne sodim mednje, se mi zdi absurd, da se ta vbogajme vselej omenja izven konteksta. Nihče ne pove, kako borna so plačila za umetniško delo, kako ponižujoče malo zaslužijo ljudje, ki jim želijo oblastniki navesiti odgovornost za nekakšno »podobo naroda« – pri čemer si razne evroposlanke in oh, kaj pa vem, predsedniki vlade in njihova trobila drznejo namigovati na to, da obstaja nekulturna kultura, nekakšna izrojena umetnost (Kako znan izraz, kajne? Še dobro, da nas večina takrat, ko so ga skovali, ni bila na svetu.) Če bi sami premogli pol toliko entuziazma, kot ga izkazuje slikar, ki živi izključno od umetniškega dela, bi se danes politika drugače obnašala. 

Nisem sicer navdušena nad tem, da je status samozaposlenega v kulturi prej kot ne socialni korektiv. Mislim pravzaprav, da tržno zanimiva ustvarjalnost, ki dosega umetniške standarde, ne bi smela biti izločena iz shem financiranja ali omejena s cenzusom, koliko sme zaslužiti v letu dni. Vendar pa me izrecno moti, da so tarča maloumne parole Mrš na trg! vselej umetniki, za katere velja, da se svojih projektov in snovanj nikakor ne lotevajo zavoljo plačila, kaj šele zaslužka. To kakopak tisti, ki tulijo, naj se marginalna ali neodvisna umetnost izkaže na trgu, še predobro vedo. Zato tudi krulijo vedno isto mantro. Če ne razumejo, ni umetnost. Če je nedonosno in terja angažma, jim ostane samo še ta bebavi Mrš na trg. Ampak trg ni namenjen preživetju umetnosti, ljubčki, trg je za protestiranje.

Mogoče je torej res čas, da si strateško razdelimo vloge v velikanskih intermedijskih instalacijah. Jih razdelamo in prijavljamo na vsakovrstne suhoparno birokratske razpise, dokler se ne zasičijo s svojo zatohlo »kulturno kulturo«, dokler ne bodo za svoje sistematično zatiranje in teptanje umetnosti prisiljeni izplačati honorarjev, ker bodo razpisne zahteve do potankosti izpolnjene in projekti utemeljeni za narodov blagor. Četudi nimamo nikomur kaj dokazovati, lahko končno vsak teden priredimo eno veličastno brezplačno službovanje, jih častimo z rednim prihajanjem na »delovno mesto«, da jim pokažemo, kako se gre Mrš na trg.