Najbolj me veseli, ko se iz množice idej izloči najboljša, ko veš, da je to to

Ime in priimek?

Janez Janša.

Poklic, ki ga opravljate, oziroma delovno mesto?

Samozaposlen v kulturi – gledališki režiser in pedagog.

Kako je videti vaše delo na povprečen delovni dan?

Ne obstaja nekaj, čemur lahko rečem »povprečen delovni dan«. Delo je še najbolj strukturirano, ko delam na predstavi, potem so vaje tiste, ki strukturirajo dan. Drugače je dan sestavljen iz sestankov s sodelavci, sestankov s partnerji in odločevalci, dela na razpisih (pred, med in po poteku), priprav na predstave, razstave ali predavanja, njihova izvedba, komunikacija s študenti doma in v tujini, komunikacija s predstavniki javnosti, kot je npr. ta anketa. Potem se lahko zgodijo izredne razmere, ki še bolj spreminjajo »delovni dan« v »nadpovprečen delovni dan«, kot so bile npr. volitve.

Od kdaj opravljate to delo in kaj ste delali pred tem?

Samozaposlen v kulturi sem od leta 1993.

Zakaj ste se odločili za ta poklic oziroma službo?

Ker je to moj način življenja in ker ne obstaja služba, ki bi bolj zaobjela vsa zanimanja in polja delovanja.

Kaj vas pri vašem delu motivira in veseli?

Delo z ljudmi v različne smeri: brainstormanje, iskanje poti do realizacije, strategije in taktike komuniciranja umetnosti … Najbolj me veseli tisti moment, ko se iz množice idej izloči najboljša, ko veš, da je to to.

S katerimi problemi se srečujete pri delu?

Ko se začneta mešati produkcijska in umetniška ustvarjalna logika. Ker je veliko ustvarjalcev po sili razmer obenem tudi producentov, lahko postane producentski pragmatizem potencialni nezavedni ali zavedni cenzor.

Kje vidite rešitve zanje?

Vrhunsko usposobljen, kreativen in finančno dobro podprt produkcijski in podporni sektor, kulturna politika, osredotočena na vsebine in kvaliteto, ne pa na kvantifikacijo.

Česa se pri svojem delu bojite?

Tega, da bi se česa začel bati.

Kdo so za vas kulturniki?

Delavci v kulturi.

Kdo so za vas umetniki?

Tisti, ki nimajo česa izgubiti.

Katerih kulturnih dogodkov se najraje udeležujete?

Nimam omejitev. Nekatere zaradi poklicne bližine, večinoma zaradi zanimanja.

Zakaj mislite, da potrebujemo kulturo? Zakaj mislite, da potrebujemo umetnost?

Umetnost je del družbe, ki ne sme biti definiran. Družba potrebuje sfere, v katerih se lahko pojavi nekaj, česar v družbi še ni, nekaj, kar družbi odpira potencial za nadaljnji razvoj. Umetnost tukaj ni osamljena. Vsaka družba, ki se resno jemlje kot družba, vlaga v umetnost, ker jo ta konstituira v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Umetnost pri tem ni edina, seveda. Družba dosti manj tvega z vlaganjem v umetnost kot s servisiranjem kapitala, kar se slej ko prej konča s pokrivanjem bančnih lukenj.

Zakaj mislite, da potrebujemo ministrstvo za kulturo?

Zato, da ustvarja optimalne pogoje za vznik umetnosti in s tem družbo dela bolj kohezivno.

Kakšen bi bil idealen minister za kulturo in kakšna bi bila idealna kulturna politika?

Minister za kulturo mora imeti trden položaj v vladi, mora delovati in promovirati medresorskost, sestaviti ekipo na ministrstvu, ki bo samo ministrstvo organizirala kot učinkovit, transparenten in strokovno usposobljen servis za kulturo.

Kakšna bi bila idealna reforma kulturnega sistema?

Vzpostaviti je treba dinamičen in ne hierarhičen odnos med javnim in nevladnim sektorjem. Izenačiti pravice zaposlenih in samozaposlenih in obenem izboljšati socialni in ekonomski položaj obeh. Reforma bi morala iti v smer odpiranja različnih produkcijskih modelov in praks, ki jih ni treba definirati, a imajo pravico do obstoja. Nujno je potrebna čim večja deregulacija procedur in plastenje mehanizmov podpore.

Kako doživljate pogoste konflikte med ministrstvom za kulturo in kulturniki?

Ministrstvo se je v zadnjem času popolnoma oddaljilo od žive umetniške prakse. Ne obiskujejo dogodkov, ne pogovarjajo se z ustvarjalci in kulturnimi delavci, še več, jemljejo jih kot svoje sovražnike. Najvidnejši predstavniki ministrstva z ministrom na čelu niso naredili praktično ničesar, da bi ustavili gonjo in diskreditacije umetnikov, ki so postale normalno stanje v zadnjem mandatu.

Menite, da se kulturniki preveč pritožujejo nad delom ministrstva za kulturo in stanjem v kulturi na splošno?

Ne. Mislim, da se premalo odločno postavljamo sebi v bran, premalo odločno zahtevamo tisto, kar bi bilo v interesu vseh delavcev v kulturi in občinstva. Ste kdaj slišali za stavko v kulturi ali kulturni molk? Politična zavest med delavci v kulturi je krhka. Videli ste, kakšen je bil učinek, ko so februarja letos številne kulturne organizacije in posamezniki stopili skupaj proti spremembam ZUJIK in predlogu NPK – oba dokumenta nista bila sprejeta. Po drugi strani narava financiranja in regulacija kulture nasploh postavlja subjekte v kulturi v vloge medsebojnih tekmovalcev. Tukaj država lahko naredi veliko, če bo hotela, ker se ji poskus klasične metode »deli in vladaj« ni izšel.

Če bi imeli možnost izvesti kulturno reformo, katera bi bila prva sprememba, ki bi jo uvedli?

Izboljšati položaj samozaposlenih v kulturi (upoštevanje karierne dinamike, nadomestila za bolniško in brezposelnost, sistem štipendij …) in definirati zakonsko obveznost financiranja nevladnih organizacij, ki uresničujejo javni interes v kulturi.

Kaj bi spremenili pri svojem delu ali načinu delovanja, če bi s spremembo lahko izboljšali razmere v kulturi?

Vsi delavci v kulturi bi se morali znebiti brezplodnega in odvečnega administriranja, ki je to področje spremenilo v eno izmed mnogih podpodpodvej finančnega ministrstva.