Ministrstvo za kulturo potrebuje temeljito kadrovsko prenovo

Ime in priimek?

Mateja Demšič.

Poklic, ki ga opravljate, oziroma delovno mesto? 

Magistrica zgodovine, delam kot vodja Oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana (MOL). 

Kako je videti vaše delo na povprečen delovni dan?

Začenjam s pregledovanjem in odgovarjanjem na e-pošto, s pogovorom s sodelavkami_ci. Sledijo sestanki ali, kar je bolj običajno, nepredvidene aktivnosti. Popoldne se lotim pisanja ali branja tekstov. 

Od kdaj opravljate to delo in kaj ste delali pred tem?

Od aprila 2013. Pred tem sem vodila Urad za mladino. 

Zakaj ste se odločili za ta poklic oziroma službo?

Začetek opravljanja te službe je bil nenaden, deloma naključen in nepričakovan. Po prvih preizpraševanjih je to postal izziv in poslanstvo. Umetnost in kultura sta z mano, paralelno ali neposredno, pri vsakem delu, ki sem ga opravljala. 

Kaj vas pri vašem delu motivira in veseli?

Motivira me dejstvo, da lahko v našem mikrookolju spreminjam stanje stvari. Okoli mene so ustvarjalni, drzni ljudje, s katerimi lahko uresničujem zgodbe. Ljubljana je zaradi tega zame dragoceno mesto: brez ustvarjalnosti tistih, ki z mano delajo – sodelavk_cev iz oddelka, mestne administracije, kulturnih javnih zavodov in NVO, posameznic_kov –, še tako dobro zastavljeni načrti ne bi bili uresničeni ali bili vsaj na tem, da jih uresničimo. Zato me motivira ta energija brez cinizma: češ da se itak ne da nič spremeniti. 

S katerimi problemi se srečujete pri delu?

V nasprotju z večino, ki delajo na področju kulture, ne bom omenila finančnega stanja. MOL že vsa strateška obdobja uresničevanja mestnih kulturnih politik dviguje višino proračuna, namenjenega kulturi in investicijam vanjo. Naše delo je ustvarjanje podpornega sistema za javne zavode, NVO-je in samozaposlene v kulturi ter strateški koraki, ki vse dejavnike v lokalnem okolju povežejo v mrežo ustvarjalnosti. To, kar me jezi, je popolna odsotnost odgovorne nacionalne kulturne politike. Da bo jasno: ta ni odvisna samo od kulturnega ministrstva, ampak tudi od odnosa vlade do kulture in umetnosti nasploh ter vpetosti, če ne vseh, pa vsaj večine ministrstev. Izrazito moteč je odnos Ministrstva za kulturo do kulturnih politik v lokalnih skupnostih: če je pristojno ministrstvo uzakonilo pripravo lokalnih strateških načrtov za lokalne skupnosti (mestne občine), potem bi moralo z njimi veliko bolj interaktivno sodelovati, nekatere veliko bolj spodbujati. Javni zavodi s področja kulture, ki so jih ustanovile lokalne skupnosti, sofinancira pa jih Ministrstvo za kulturo, so deležni tako zniževanja plačnih razredov direktorjev kot tudi vsakoletnega precejšnjega upada sofinancerskih sredstev. Ne pozabimo, da so to javni zavodi, ki imajo tudi nacionalni pomen in so mednarodno aktivni in prepoznavni. 

Je pa res, da je z vsesplošnim odnosom do kulture v dobrem delu slovenskih lokalnih skupnosti področje kulture bolj naključna izbira kot pa premišljeno, strateško področje, ki prinaša dobrobiti skupnosti na področjih izobraževanja, turizma in gospodarskega razvoja. Pri vsakdanjem delu je moteča neusklajenost zakonodaje na področju kulture in zato mestoma tudi njeni kontradiktornost in nelogičnost. Osebno me moti, da je precej pogosta splošna percepcija umetniškega ustvarjanja, da to ustvarjalci počno iz samo njim lastnega veselja in da je plačilo njihovega dela nepričakovana nagrada. Tak odnos je skrajno neprofesionalen in škodljiv. 

Kje vidite rešitve zanje?

Glede kulturne zakonodaje je potrebno krovni zakon napisati od začetka in ga ne samo neposrečeno dopolnjevati. To zahteva premišljen pristop, ki bo upošteval tako potrebe javnih zavodov kot tudi samozaposlenih in NVO na področju kulture. Na nacionalni ravni potrebujemo odprt in odkrit dialog, ki bo lahko kot rezultat dal strateški dokument, nacionalni program na področju kulture. V dolgoročni perspektivi bi storili veliko, ko bi na ravni formalnega izobraževanja okrepili vsebine kulturno-umetnostne vzgoje in humanistike v vseh obdobjih učenja: od vrtca do univerze. Verjamem, da ta del izobrazbe posameznico_ka lahko oblikuje v kritičnega državljana_ko. Slednji_e so predpogoj za svobodomiselno in spoštljivo družbo. 

Česa se pri svojem delu bojite?

Apatije, krepitve vulgarizacije družbe in disneylandovskega pristopa do kulture. Vse to vidim kot oviro pri razvoju kakovostnega, vrhunskega ustvarjanja. 

Kdo so za vas kulturniki?

Vsi, ki so povezani v poklice s področja kulture. 

Kdo so za vas umetniki?

Vsi tisti, ki preko različnih umetniških žanrov izrazijo svoj pogled na svet. Ker sem tozadevno vsaj malo pristranska, menim, da je umetnikov pogled na svet zame pravo preizpraševanje realnosti, v kateri živim. 

Katerih kulturnih dogodkov se najraje udeležujete?

Fotografskih razstav, gledaliških predstav, koncertov. Sem pa mogoče preveč navezana na literaturo in knjigo …

Zakaj mislite, da potrebujemo kulturo? Zakaj mislite, da potrebujemo umetnost?

Kultura nas definira kot družbo. Umetnost razumem kot reakcijo na čas, v katerem živimo. Brez nje nas ni, je verjetno najboljša učiteljica, ki jo lahko imamo. 

Zakaj mislite, da potrebujemo ministrstvo za kulturo?

Ker je pri tako majhni skupnosti, kot je Slovenija, življenjsko nujno imeti podporni in varovalni sistem za tako kompleksno področje, kot je kultura (od umetniškega ustvarjanja, kulturne raznolikosti, varovanja kulturne dediščine …) , ki ne sme in ne more biti predmet trga. 

Kakšen bi bil idealen minister za kulturo in kakšna bi bila idealna kulturna politika?

Mora biti močna osebnost, ki igra eno osrednjih vlog v vladi: povezovalna in drzna oseba, ki posluša in ne samo sliši s strokovno ekipo sodelavk_cev. Idealni kulturni minister je sicer domišljijska oseba, vendar bi nas vsak približek k temu motiviral. Kulturna politika mora po svojem poslanstvu zagotavljati tako razvoj sektorja kot ohranjanje dediščine. Predvsem pa si mora znati postaviti prioritete in razumeti ustvarjalnost kot moč razvoja. 

Kakšna bi bila idealna reforma kulturnega sistema?

Omogočiti materialne pogoje za delo v javnih zavodih, nevladnih organizacijah in samozaposlenih v kulturi. Predvsem pa bi morala vzpostaviti mehanizme, ki ne bi temeljili samo na številkah, meritvah, ki ustvarjalce_ke potiska v hiperprodukcijo in s tem v vsebinsko površnost. 

Kako doživljate pogoste konflikte med ministrstvom za kulturo in kulturniki?

Stanje ne-dialoga se je v zadnjih štirih letih tako poslabšalo, da je vsaka interakcija med njimi mučna. Govorijo drug mimo drugega. Kdo koga ne posluša, niti ni več pomembno. Dejstvo je, da je na eni strani skupina ustvarjalcev_lk, ki se mora boriti za preživetje in jo zato neodzivnost in nerazumevanje druge strani frustrira ter potiska v vedno bolj radikalne zahteve. Iz izkušenj pa menim, da potrebuje pristojno ministrstvo temeljito kadrovsko prenovo, ker veliko nastalih težav prihaja iz tamkajšnjega uradništva, ki vedno poišče problem, da bi potem ugotovilo, da zanj nima rešitve. 

Menite, da se kulturniki preveč pritožujejo nad delom ministrstva za kulturo in stanjem v kulturi na splošno?

Ne nujno. Sem uradnica: vem, da je mogoče s proaktivnim pristopom v okviru administracije veliko zadev izboljšati. Včasih je potrebno samo malo več razmišljanja in odprtosti. Če na vse dobite odgovor, da se ne da, potem ste seveda jezni in kritični … za več velja še prejšnji odgovor. 

Če bi imeli možnost izvesti kulturno reformo, katera bi bila prva sprememba, ki bi jo uvedli?

Vzpostavitev materialnih pogojev za delo na področju umetnosti in mehanizmi za oživitev trga umetnin. 

Kaj bi spremenili pri svojem delu ali načinu delovanja, če bi s spremembo lahko izboljšali razmere v kulturi? 

To poskušam v okviru svojega dela. Nikoli pa ne bom nehala opozarjati/ozaveščati ljudi, kako pomembno in zahtevno je umetniško ustvarjanje. Dokler bo, četudi samo osnutek nacionalnega kulturnega programa, govoril o »verodostojni kulturi«, nam ne bo zmanjkalo priložnosti za to.