Kaj bi se zgodilo, če bi začeli za državno in evropsko financiranje prijavljati množične intermedijske instalacije, do potankosti dramaturško domišljene proteste po lokalnih prizoriščih?

Oblikovanje bralskega okusa in posledično bolj izobražene družbe je smiselno le, če ima izhodišče v osnovnih stebrih založništva – v svobodi objavljanja in spoštovanju avtorskih pravic.

Kulturno izobraževanje je nujno za konsolidacijo srednjega razreda, ki v kontekstu Rusije ne predstavlja dejstva, temveč predvsem uganko.

Ni presenetljivo, če v takšni klimi uspeva predvsem razočaranje, ki vodi v apatijo, zaradi nje pa problemi niso vidni bodisi se z njimi ne želi nihče ukvarjati, razen seveda tistih, ki jih povzročajo.

Meja, ki loči cenzuro od dekoruma in politične korektnosti, je res tanka, in Rusi si očitno zelo prizadevajo, da bi ostali na pravi strani.

Kot zmeraj na neznanih terenih sem bila tudi tukaj kot kratkoviden slonček na trapezu, ki ga je nekdo posadil na gugalnico pod cirkuškim stropom in ki niti ne vidi mreže pod seboj, mreže, razpete zanj, da bi ga prestregla.

Na ozadju miselnosti, da hočemo za mlade samo najboljše, so mladi lahko hitro tarča ideologije, medtem ko so lahko odrasli za nekaj dobrega prikrajšani – verjetno si tudi odrasli zaslužijo dobro literaturo, ki ni niti omejena na enega samega kanoniziranega avtorja niti ni vzniknila iz hipnih potreb potrošništva.

Kjerkoli se že znajdeš, se številni pogovori začnejo (ali končajo) z navidez nedolžnim vprašanjem, bržkone edinim, ki ga znajo v angleščini postaviti tudi tisti, ki angleško sicer sploh ne govorijo. Od kod si.

Srečanja med dvema kulturama so vedno pogostejša in odmevna, kaže se, da interes za poglobitev dialoga obstaja na obeh straneh zaliva. A vendarle se zdi, da se vedno znova srečujemo na večjih ali manjši čolnih ali provizorično zgrajenih splavih sredi zaliva.

Na račun železne zavese je Zahod dolgo poveličeval disidentsko literaturo, ki je vzhodnoevropske sisteme predvsem obsojala; Makinov roman ponuja v tem smislu svojevrstno tretjo pot.

Maturitetni dijaški intervju z Andreïem Makinom — Človek, ki pripada eni sami kulturi, si domišlja, da ga ta kultura povsem predstavlja, da v celoti uteleša njegov jaz. Toda soočenje z drugo in drugačno kulturo človeka spremeni, tako kot jezik.

Pogostost bralcev v vagonih podzemne me je udomačila v mesto. Bila je prva simpatija, povezava, solidarnost v anonimni tujosti.

Koliko knjig mora prebrati kritičarka, koliko kulturnega življenja mora reflektirati poročevalka, s koliko nemškimi založniki se mora omrežiti novinarka, da njeno delo ne bo več mišljeno kot prosti čas?

Že nekaj časa je slišati svarila, da se moramo Slovenci paziti pred tujci, da je narodova srčika spet ogrožena in da je treba zategadelj zapreti meje, ker da bodo oni sicer prišli med nas in nas pomendrali. Menim, da se motijo. Menim, da nevarnost preži od drugod. Da moramo biti pozornejši na tiste, ki so že med nami.

Blokovsko naselje res pušča vtis nekakšnih lokalnih Fužin, a brez igrišča za tenis in brez koloparka in brez najsodobnejšega otroškega vrtiljaka in brez reke in brez tistega tipa, ki kot kavboj hlača čez polje do psihiatrije. A z vsakimi fužinami pride tudi serija lokalnih stereotipov.

Zakaj je treba naflodrati razmnoževalno tematiko prav nad vsako ulico, potem pa se izkaže, da nas je nekaj iz slavnostnih voščil očitno izvzetih?

Potem prideš v svoje stanovanje nad kostanji ob treh in se zbudiš, potrebovala si pičel teden, da si zamenjala dan za noč, že uro kasneje trka vest, da boš ob povratku domov to trojno plačala, a v skladu z dobrimi nameni misel odmikaš.

Oktobra 2013 v bližini Galipolija, mesteca na zahodni obali Salenta, nenadoma porjavi oljčna veja. Kmalu zatem se bolezen razširi na celotno krošnjo, ki se kljub oskrbi kmeta nerazložljivo posuši.

Prva: pita, burek, shwarma, škuljanje in nemški kritiki o slovenski literaturi.

Iz Avstrije ob stoletnici republike: med letoma 1918 in 2018 ni neposredne povezave. Zgodovinski dogodki si sledijo kot koraki v vojaških škornjih. Stoletje je polno pretresov, družbenih sprememb in tehnološkega razvoja, kakršnega si pred sto leti nihče ni mogel predstavljati, kot si danes nihče ne more predstavljati, kašen bo čez sto let.