LUD Literatura

O medijih in medijih

Avgustovska kolumna

Ajda Bračič

Česa se bojim: zobozdravnika, smrti bližnjih, teme, velikih kosmatih pajkov in sveta, v katerem z informacijami razpolagajo neetični ljudje.

Te dni prebiram naslove spletnih novic in sem znova razočarana. Pri nas je vedno več medijev, ki se pri svojem delovanju ne zatekajo k provokatorskim ali zavajajočim clickbait naslovom, ki v svojih vsebinah ne bi predstavljali predvsem agitatorskih, nalašč pretiranih stališč, ki naj razburkajo javnost. Nedavne vremenske ujme so znova odprle jezove za množico dezinformacij in medijske grabežljivosti, ki se napaja iz monetiziranja in spektakularizacije nesreče drugih. Ko se na njej nabira toliko političnih točk, se zdi, kot da je beseda solidarnost popolnoma izgubila pomen. Te dni prebiram naslove spletnih novic in sem znova razočarana, znova tudi malo prestrašena.

Vem, že desetletja se neka popolnoma preživeta delitev na naše in vaše izkorišča tudi za to, da se prodajajo revije in časopisi. Naši pač berejo naše, vaši pa vaše časopise, in vsak izmed njih izbira svoj vir informacij tako, da mu ta potrjuje njegova lastna stališča. Da se da iz vsakega dejstva napraviti poučno priliko, ki bo potrjevala tej ali oni perspektivi, pa je za vsakega publicista jasna stvar: avtorji, vešči manipuliranja z besedami, malo manj pa s slovničnih in slogovnih pravil, so sposobni vsako dejstvo, dogodek ali izjavo zaobrniti tako, da bo služila njihovemu namenu in političnemu ali ekonomskemu cilju. Vsaka stvar je lahko naša in vaša, lahko pa bi bila tudi skupna – le da to slednje ni nikomur v interesu.

Revija Dialogi je pred leti objavila zanimiv prispevek sociologa kulture Tadeja Praprotnika o medijskem ustvarjanju domnevnih strokovnjakov, iz katerega so se mi v spomin še posebej vtisnile te besede: »Občinstva osebam v medijih prepoznavajo in priznavajo njihovo strokovnost precej spontano. Pogosto domnevajo, da osebe s svojim pojavljanjem v medijih zgolj ›izpričujejo‹ svojo strokovnost. Proces je dejansko nasproten: s svojim pojavljanjem v medijih konstruirajo svojo strokovnost. Ravno na tem spregledu prepoznavanja se ustvarja moč domnevnih strokovnjakov.« Dovolj dolgo sem službovala na uredništvu manjšega, a precej dobro branega zasebnega slovenskega medija, da vem, kako je ta proces videti v praksi. Če se neko ime v javnih občilih dovolj pogosto pojavlja v povezavi z določeno temo, bo sčasoma zanjo postalo avtoriteta. Ne, ni treba delati posebno dobro: treba je le razumeti, kdo je tvoja ciljna publika, ter svoja stališča in način njihovega izrekanja temu primerno prilagoditi. Pri tem je nujno vedeti, da je v današnjem času ciljna publika lahko tudi tista, ki se s tvojimi besedami ne strinja, temveč jo tako zelo razburijo, da piše ogorčene komentarje in v zaničljivi jezi deli članek. Tudi afektiran, razočaran bralec je bralec. Tudi ta dviguje statistiko in algoritme uči, kaj se prodaja.

V zgodnjih desetletjih 20. stoletja je po weimarski republiki blodil moravski Jud po imenu Hermann Steinschneider. Leta 1910 se je zaposlil na nemškem časopisu Der Blitz in se tam bržkone nekaj malega naučil o medijih ter o tem, kako usmerjati javno mnenje. Človek z izjemnim darom za javno nastopanje in manipulacijo se je po vojni odločil zamenjati kariero, se preimenoval v Erika Jana Hanussena ter se pričel izdajati za potujočega danskega aristokrata. V berlinski La Scali je kmalu prirejal velike predstave, na katerih je demonstriral svoje domnevne veščine jasnovidnosti, telepatije in komunikacije z onstranstvom. V občinstvu so pogosto sedeli veljaki nacistične stranke, s katerimi se je Hanussen kmalu spoprijateljil ter se v imenu popolnega preroda svoje identitete tudi spreobrnil v protestantizem, z novinarskim znanjem pa celo objavljal in razpečeval antisemitsko propagando. Hanussen je gostil seanse in tolmačil skrivna sporočila, Adolfa Hitlerja pa je s tem navdušil tako zelo, da naj bi ta v zgodnjih tridesetih pri Hanussenu obiskoval nekakšen tečaj javnega nastopanja. Prav domnevni spiritistični medij je Hitlerja naučil značilne kadence njegovih govorov in telesne govorice, ki je tako učinkovito omamljala in prepričevala. Ta medij je bil po rodu Jud. Ta medij je razumel, kdo je njegova ciljna publika in kaj mora storiti, da bo do nje prišel, pri tem pa se je požvižgal na etiko ali lastno identiteto.

Zdi se, da čedalje več medijev poroča na prav podoben način. Najemajo domnevne izvedence, ki tolmačijo nekakšna sporočila iz psevdoznanstvenega, subjektivno zaznamovanega onostranstva, pri tem pa (sicer zmerom mnogobitno) resnico skalijo do neprepoznavnosti. Uredniške politike sledijo zasebnim interesom tržno usmerjenih medijev in osebnim bojem z mlini na veter, namesto da bi si prizadevale za celovito in nepristransko podajanje informacij, ki bralstva ne bi poskušalo zmesti s številnimi parcialnimi povzetki in prepisi, temveč bi vzpostavila širšo sliko. Številni novinarji so namesto resnici zavezani povečevanju vpliva v močno omejenem bazenu slovenskega kulturnega prostora. V vsem tem šumu je kot na seansi prav lahko spregledati roko, ki zdrsne pod mizo in iz rokava strese pikovega asa, ali za zaveso skrito glavo, ki mediju prišepetava informacije. V tej kakofoniji vznika nezaupanje do dejansko preverjenih informacij, vznika brezglava nuja po oblikovanju neutemeljenega lastnega mnenja, ki potem privede do tega, da po celih vaseh smrdi po kisu, na vrtovih in pod brajdami pa je tu in tam moč zagledati orgonske topove.

Zadnjič me je vprašalnik, na katerega smo morali odgovoriti Literaturini kolumnisti, med drugim pripeljal do trditve, da menim, da »je treba k medijskemu prostoru pristopati nadvse previdno in odgovorno, saj gre za skupni javni prostor, prostor družbene zavesti.« Res tako mislim in res se trudim vedno znova zavedati, da ima lahko vsaka beseda, ki jo pošljem v svet, nepredvidene učinke – v to moč besed moram, želim verjeti. A ob branju tega sestavka ne pozabite: tudi sama sem le nekdo, ki s pojavljanjem v medijih šele konstruira svojo strokovnost in ki s komentiranjem razdvajajočih tem, kot so slovenski mediji, pridobiva neke fiktivne točke kredibilnosti, ki se bodo nekoč morda pretopile v denar in več pojavljanja v medijih. Zato prosim: če se mi bo zdaj zdaj iz ust pocedila ektoplazma, ne bodite preveč presenečeni.

O avtorju. Ajda Bračič, rojena zgodaj zjutraj na veliki šmaren. Oscilira med publicistiko, arhitekturo, pisanjem, iskanjem kovancev v kavču in gospodinjskimi opravili. Leta 2022 je pri Literaturi izšel njen kratkoprozni prvenec Leteči ljudje, ki je bil nominiran za najboljši literarni prvenec in nagrado novo mesto ter nagrajen s kritiškim sitom.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Korelacija in vzročnost v medijih

    Martin Justin

    Vsi smo verjetno že kdaj slišali, da korelacija ne pomeni vzročne povezave. A nisem prepričan, da to razliko vedno dobro razumemo.

  • Vetrovna izravnava

    Primož Čučnik

    Težko je zaustaviti željo po pisanju. Pisanje je vedno, odkar pač pišemo, razumljeno kot temelj komunikacije, osnovni pogovor zbeganega in nepopolnega človeka s samim seboj v čudni izolaciji.

  • Španska kuga

    Urša Zabukovec

    Če je virus dejansko tako nevaren, kot nas prepričujejo mediji, je španska vlada naredila vse, ampak res čisto vse, da bi se okužilo čim več ljudi.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.