Korelacija in vzročnost v medijih

Pred kratkim sem za Razkrinkavanje.si, projekt preverjanja dejstev Centra za preiskovalno novinarsko Oštro, preverjal trditev, da »predčasno smrt iz kateregakoli razloga lahko preprečimo že z opravljenimi 4000 koraki na dan«. Trditev se je prvič pojavila v kratki novici STA, od tam pa so jo prevzeli še nekateri drugi mediji, predvsem spletno Delo, 24ur.si, ljubljanainfo.si in rtvslo.si.

STA se je v svojem prispevku sklicevala na metaanalizo obstoječih študij o povezavi med hojo in smrtnostjo, ki je bila 9. avgusta objavljena v znanstveni reviji European Journal of Preventive Cardiology. Ta je res pokazala, da imajo ljudje, ki naredijo več korakov na dan, nižje tveganje za smrt iz kateregakoli razloga in za smrt zaradi kardiovaskularnih bolezni. A je ugotovila zgolj to – obstaja povezava med številom korakov, ki so jih udeleženci študij prehodili v nekajdnevnem opazovalnem obdobju, in verjetnostjo, da so bili, ko so jih raziskovalci po nekaj letih ponovno kontaktirali, še vedno živi. To pa je zelo daleč ob bombastične trditve, da lahko z nekaj tisoč koraki na dan preprečimo prezgodnjo smrt.

Avtorji in avtorice so v študiji celo eksplicitno poudarili, da iz svoje analize niso mogli izključiti drugih faktorjev, ki bi lahko vplivali tako na število prehojenih korakov kot na tveganje za smrt, kot so bolezni, socialnoekonomski status ali kraj bivanja. Niso mogli izključiti niti možnosti obratne kavzalnosti, torej možnosti, da vzročna povezava med opazovanima pojavoma poteka v drugo smer, kot bi pričakovali. Na primeru hoje in tveganja za smrt se to morda sliši malo čudno – kaj točno pomeni, da nižje tveganje za smrt povzroča večje število prehojenih korakov? –, je pa bolj jasno recimo na primeru pitja kave in IQ-ja. Če ugotovimo, da imajo ljudje, ki popijejo več kave, pogosto višji IQ (kot je ugotovila študija iz leta 2010), to lahko pomeni bodisi da pitje kave dejansko vpliva na IQ bodisi da so ljudje z višjim IQ-jem bolj nagnjeni k pitju kave (bodisi kaj povsem tretjega, na primer da imajo ljudje z višjo izobrazbo hkrati višji IQ in popijejo več kave). Dokler ne izvedemo dodatnih študij, tako preprosto ne moremo vedeti, katera od alternativnih razlag je prava.

Bombastično poročanje o medlih znanstvenih rezultatih seveda ni zgolj problem slovenskih medijev. Niti niso za slabo poročanje krivi samo novinarji in novinarke, ki morajo objavljati še več kot znanstveniki in znanstvenice. Stuart Ritchie, britanski psiholog in znanstveni komunikator, v svoji knjigi Science Fictions: Exposing Fraud, Bias, Negligence and Hype in Science (2020) hajp oziroma napihovanje rezultatov razume kot enega od toksičnih odvodov sistema, ki uspešnost znanstvenic in znanstvenikov meri predvsem na podlagi objav v prestižnih znanstvenih publikacijah. Ritchie na primer navaja rezultate študije, ki je analizirala več sto sporočil za javnost, ki jih pogosto pišejo sami znanstveniki in znanstvenice, in ugotavljala, na kakšen način predstavljajo rezultate medicinskih študij, o katerih poročajo. Njeni avtorji in avtorice so ugotovili, da je 40 odstotkov sporočil za javnost vsebovalo nasvete, ki jih rezultati študije niso v celoti podpirali, 36 odstotkov jih je na podlagi živalskih študij neutemeljeno sklepalo o pomembnih implikacijah za zdravljenje ljudi, 33 odstotkov pa jih je korelacije v rezultatih zavajajoče predstavilo kot kavzalne povezave. Poročanje medijev na podlagi zavajajočih sporočil za javnost problem nato samo še potencira. Avtorji in avtorice omenjene študije so na primer ugotovili, da je verjetnost, da bodo mediji napačno poročali o kavzalnosti, kar 20-krat višja, če je takšno zavajanje prisotno že v sporočilu za javnost.

Kot poudari Ritchie, je problem bombastičnega poročanja o znanstvenih rezultatih posebej poudarjen na področjih, ki so najbolj zanimiva za splošno javnost, a je na njih hkrati težko priti do zanesljivih rezultatov. Takšno področje je na primer nutricionistika. Prehranjevanje ima v naših življenjih osrednjo vlogo, a gre hkrati za izjemno kompleksen in znanstveno precej slabo razumljen proces. Večina študij na tem področju je opazovalnih, uporabljajo pa podatke, pridobljene s pomočjo vprašalnikov, v katerih udeleženci in udeleženke sami poročajo, kaj so pojedli v zadnjem dnevu ali tednu. Po eni strani je to razumljivo, saj so študije, ki bi v daljšem časovnem obdobju natančno nadzorovale ali celo določale prehranjevanje velikega števila ljudi, zahtevne in drage. Po drugi strani pa opazovalne študije o vprašanjih, ki se tičejo vsakega izmed nas, kar kličejo po bombastičnem poročanju. »Obstaja povezava med večjim številom zaužitih jajc in pojavnostjo srčno-žilnih bolezni na vzorcu 29.615 ljudi« zelo enostavno postane »Američani na leto zaužijejo 279 jajc na osebo, in nova raziskava ugotavlja, da jih to ubija«.

Vsi smo verjetno že kdaj slišali, da korelacija ne pomeni vzročne povezave. A nisem prepričan, da to razliko vedno dobro razumemo. Sploh ko govorimo o korelacijah, ki se nam zdijo intuitivno resnične, na primer med hojo in zdravjem. Predstavljam si, da vsi lahko sprejmemo dejstvo, da si s pitjem kave ne bomo zvišali IQ-ja, čeprav med njima morda obstaja korelacija. Nekako pa je težko razumeti, da enako velja za hojo in tveganje za smrt. A na podlagi študij, kot je prej omenjena metaanaliza iz revije European Journal of Preventive Cardiology, preprosto ne moremo trditi, da bomo s povečanjem števila prehojenih korakov na dan zmanjšali svoje tveganje za smrt. Gibanje je seveda pomembno za zdravo življenje, a je poskus, da bi zmanjšali svoje tveganje za smrt tako, da sami naredimo 10.000 korakov na dan, na koncu podoben poskusu, da povečamo svoj IQ tako, da popijemo več kave. (Tu sicer moram poudariti, da je korelacija med gibanjem in manjšo smrtnostjo vseeno zelo dobro raziskana; potrjujeta jo tudi ta in ta metaanaliza od lani in metaanaliza iz leta 2020. A gre vseeno samo za korelacijo.)

Če mediji, pogosto pa tudi znanstveniki in znanstvenice sami, napihujejo rezultate študij, kako potem priti do zanesljivih nasvetov in točnega poročanja o napredku znanosti? Težko je namreč pričakovati, da bomo vsi brali znanstvene študije, natančno prečesali del članka, kjer so opisane omejitve uporabljenih metod in na Google Scholarju iskali dodatne članke. Po mojih izkušnjah so najbolj zanesljivi specializirani mediji za komunikacijo znanosti, sam recimo zelo rad berem spletno revijo Alternator. V zadnjem času pa si pri interpretiranju znanstvenih študij kdaj pomagam kar s ChatGPT-jem. Ta v splošnem pogosto ni najbolj zanesljiv, je pa po mojih izkušnjah zelo natančen in previden pri razlagi znanstvenih rezultatov. Če mu kot iztočnico podamo izvleček članka o povezavi med številom korakov in smrtnostjo in vprašanje v smislu »Would you say that these results show that walking more prevents premature death?«, bo podal precej natančen odgovor, ki osvetli tako prednosti kot slabosti omenjene študije. Zagotovo bolje od všečne, a prenagle trditve, da »predčasno smrt iz kateregakoli razloga lahko preprečimo že z opravljenimi 4000 koraki na dan«.