Večno nezadovoljstvo brezmadežnega slovenskega uma

Ignoriraj, zbriši, ignoriraj, ignoriraj, zbriši.

Podoba je zame od nekdaj močnejša od besede. Besede imam rada; obožujem jih, ko jih zlagam in ko se mi zlagajo pred očmi.

A kljub temu opažam, da postajam ena tistih, ki več pišejo in gledajo, kot berejo.

Produkcija knjig presega njihovo potrošnjo, podobno kot produkcija znanstvenih člankov; ta je že dolgo namenjena predvsem točkam, ki jih znanstveniki pridobijo z objavami, ne pa komunikaciji pomembnih družbenih vprašanj s širšo javnostjo. Mnogi jih torej pišejo zato, ker imajo od tega koristi. 

Zakaj tako množično produciramo knjige, ne vem. Zdi se mi pa, da v branju že dolgo ne prepoznavamo koristi, zato vse manj beremo. Gledamo ali poslušamo, to že; v najboljšem primeru še diagonalno brzimo čez vsebine na majhnih in velikih ekranih.

Svet se je v zadnjih letih eksponentno razvil. Prav hecno se mi zdi, kako močno se to odraža v Nesbøjevi knjigi Žeja; med predzadnjo in zadnjo knjigo so minila komaj štiri leta in vendar se zdi, da se je duh časa popolnoma spremenil.

Ta hitri razvoj zaznavam tudi pri svojih bralnih navadah. 

Na nočni omarici in pred posteljo imam vsaj dvajset knjig, a kupček je že več tednov nedotaknjen. Celo za revije mi zmanjkuje časa. 

To sicer ne pomeni, da ne berem. Še vedno to počnem, a manj kot nekoč in večinoma na računalniku, tablici ali celo telefonu. In berem tisto, kar mi ponuja Facebook. 

Tudi zato se morda še književnost širi na družabna omrežja. Feri Lainšček je denimo roman v nadaljevanjih Strah za metulje v nevihti sprva pisal le na Facebooku, pesmi Rupi Kaur, ki so izšle v knjigi Med in mleko, so se najprej pojavile na Instagramu. 

Ignoriraj, ignoriraj, zbriši, ignoriraj.

Facebook odloča, kaj bom izvedela. In tu tiči srž vseh težav. 

Ker je vmes spremenil algoritme in se v svoji ponudbi – tako vsaj trdijo v Facebooku – osredotočil predvsem na objave mojih prijateljev in družine, sem izgubila stik z informacijami iz medijev, ki sem jih želela brati. Ker smo se mnogi odvadili dostopati do informacij, smo, domnevam, neopazno ostali brez njih. In ker smo že precej razvajeni (pričakujemo, da bodo informacije same prišle do nas), obenem pa z njimi prenasičeni (še vedno smo preplavljeni z njimi, čeprav je večina zgolj balast), hkrati pa se zmoremo osredotočati zgolj za nekaj minut ali celo sekund, kakovostnih in pomembnih informacij sploh ne iščemo več.

Vzamemo tisto, kar dobimo.

Facebook nam danes narekuje, kaj bomo brali, kaj bomo jedli, s kom se bomo družili, kaj bomo mislili. In če smo doslej menili, da sami izbiramo, koga bomo volili, po razkritju zgodbe o podjetju Cambridge Analytica vemo, da ni tako. 

Ignoriraj, zbriši, ignoriraj, ignoriraj, zbriši.

Od vseh družabnih omrežij imam Facebook najraje; kljub temu pa vse pogosteje pomislim, da bi se preprosto odklopila.

Motijo me žaljivi zapisi in komentarji, ki so uperjeni proti vsem, ki mislijo drugače. In vedno se najde tema, glede katere se ne strinjamo. Toda – mar ni prav to čar raznolikosti, multikulturnosti, demokracije? Da mislimo različno? Da se kdaj ne strinjamo?

Kot družba, na lokalni in globalni ravni, smo postali občutljivi na različne -izme in oblike nasilja; ponekod so knjige celo opremili s posebnimi opozorili (že Veliki Gatsby bi lahko prizadel rahločutne bralce, Lolita pa je po mnenju nekaterih roman o sistematičnem posiljevanju otroka). 

Po drugi strani na družabnih omrežjih nismo strpni do tistih, ki menijo, da ni vsak moški, ki so ga obtožili neprimernega ravnanja, že avtomatično tega tudi kriv, niti do tistih, ki so povedali, da jim ni blizu podoba umetnice s psom. Na Facebooku sem lahko denimo prebrala, da so to tepci, ki se ne spoznajo na umetnost in zato nimajo pravice, da karkoli rečejo. Kje je meja svobode misli in govora? Tam, kjer se preneha strinjanje? 

Kljub grenkemu priokusu, ki spremlja večino razprav, za zdaj ostajam na Facebooku. 

Ljub mi je zato, ker me dejansko pozvezuje z mojimi friends & family, kot zdaj nenehno ponavljajo facebookovci. Všeč mi je, da sem lahko v mrežo prijateljev in znancev vpletla tako rekoč vse, ki so mi kdaj kaj pomenili in s katerimi brez Facebooka ne bi mogla vzdrževati stika.

Ravno te dni sem denimo opazovala, kako je Facebook povezal sošolca, ki se nista videla že štirideset let. V osnovni šoli sta bila najboljša prijatelja, v isti klopi sta sedela do konca osmega razreda, še med srednjo šolo sta se občasno videla, ko pa sta morala v vojsko, sta izgubila stike. Drugi je kmalu po vojski zapustil rodni kraj in se preselil v tujino. Povezala ju je fotografija barake, ki je zakrožila v skupini na Facebooku. Barake že dolgo ni več, a ker je mnogim veliko pomenila, so se ob njeni podobi vsuli nostalgični spomini, beseda je dala besedo in nenadoma so se našli otroci, zdaj odrasli, ki so stike izgubili konec sedemdesetih let dvajsetega stoletja. 

Bi to bilo mogoče brez Facebooka?

Ignoriraj, ignoriraj, ignoriraj, zbriši, zbriši, ignoriraj, ignoriraj, zbriši.

Najbrž ne. 

A ljubezen do Facebooka vendarle hlapi.

Veliko bolj kot nesramnosti na Facebooku in tudi bolj kot srhljivo razkritje o volilnih manipulacijah ter zlorabah me je namreč pretresel dokumentarni film Čistilci, o tistih ljudeh s Filipinov in drugih revnejših držav, ki so plačani, da gledajo vse, kar objavimo, in odločajo, kaj bo kaj bo ostalo in kaj izginilo v virtualnem vesolju.

Ignoriraj, ignoriraj, ignoriraj, zbriši, zbriši, ignoriraj, ignoriraj, zbriši.

Mark Zuckerberg je v enem od prizorov dejal, da so s Facebookom želeli omogočiti komurkoli, da reče karkoli.

Toda, kot je poudarila sogovornica v filmu, če omogočiš, da vsak pove, kar hoče, dejansko omogočiš, da vsak pove, kar hoče. Tudi če je to to sprijeno, sprevrženo, prepovedano, kaznivo.

Veliko sem brala o nasilju, ki se širi po internetu in družabnih omrežjih in ki se od tam seli v resnični svet; o psihičnem, fizičnem in spolnem nasilju, o trpinčenju in  zlorabah, ki jih doživljajo že otroci. 

A dokler nisem videla filma, si tega prav zares nisem predstavljala.

Podobe se me pač bolj dotaknejo kot besede. 

Ne spomnim se, da bi med gledanjem kdaj tolikokrat pomislila, ali je že konec? In ne spomnim se, da bi se kdaj po ogledu filma počutila tako umazano, izčrpano in žalostno.

Ko sem pred petimi leti pisala članek Bi pustili otroka nagega na cesto, so bile to le besede na papirju; šele ob ogledu filma se je pošast družabnih omrežij, ki smo jo ustvarili, razkrila v vsej svoji razsežnosti.

Veliko sem pisala o zasmehovanju, bullyingu, celo o umoru fanta, ki je na videz na varnem doma igral računalniško igrico. A do filma Čistilci si nisem predstavljala, kakšnega Frankesteina smo ustvarili s svojim hlepenjem po lajkih.

Ti, kot se kaže, ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.

V filmu ena od čistilcev pravi, kako ji je mama govorila, naj študira, da ji ne bo treba na smetišču ločevati odpadkov. Po ogledu filma se zdi, da je ločevanje odpadkov na realnem smetišču veliko bolj prijetno opravilo kot čiščenje smeti na Facebooku.

Ta izbira poklica – bomo raje čistili smeti v virtualnem ali v realnem svetu – pri nas še ni potrebna. Za zdaj. V revnejših državah pa mladi in malo manj mladi prav velike izbire nimajo.

Če se bomo zapirali v svoje milne mehurčke in tiste v drugih mehurčkih zgolj zmerjali in žalili, če bomo obenem še nenehno tarnali in bentili, morda čez petdeset let izbire sploh ne bomo imeli. 

Populistično razpihovanje družbenega nezadovoljstva je preprosto opravilo. In nezadovoljnih ljudi ni težko pridobiti na svojo stran. Ta stran ponavadi ni stran skupnega dobrega, ampak peščice posameznikov, ki želijo ugoditi lastnim interesom.

Imamo privilegij, da smo se rodili v Sloveniji in ne denimo na Filipinih. Naša dolžnost je, da se tega končno zavemo.