Renato Bratkovič je organizator mednarodnega krimi/noir književnega festivala Alibi, ki je letos na idilični lokaciji na Pohorju (Tinjska gora) potekal že petič.

Zalotim se, da sem pred občinstvom, v katerem sedijo celo trije pravoslavni patriarhi (to se pri nas gotovo ne bi zgodilo!), začela v polomljeni srbščini klamfati o dolgoletni tradiciji slovenske lezbične pisave, o bitki, ki jo človek bije ob LGBT razkritju, o tem, da so bojne barve mavrična zastava in o tem, kako neverjetno težko si cerkveni dostojanstveniki sploh zamislijo, kaj preživlja povprečna LGBT oseba.

Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

Odličen obisk, vrste za avtograme in izropane police v knjižnicah – literarni »salon« v francoskem Montaiguju ima za vsakogar nekaj.

Kljub nekaterim odmevnim literarnim festivalom je glavno mesto s takšnimi dogodki še vedno najbolj nasičeno. A potencial je tudi na obrobjih – formira se drugačen prostor, privabijo se druge vsebine, pritegne drugačno občinstvo.

Na največjem evropskem stripovskem festivalu je ljubezen na vsakem koraku. Dogodivščine Izarja in Nejca, videne v secesiji čarovnih špeglov.

Vilenica velja za »resen« festival; je streznitev po poletnem bakhusovskem obredju vina, poezije in vročine. Da Vilenica vztraja v poziciji klasičnega literarnega festivala, »festivala literatov za literate«, v resnici ni problematično. Večja in bolj pestra je festivalska izbira, več različnih avtorskih glasov pritegne. Nekoliko bolj zagatno je morda to, da je »resnobnost« trenutno edina vileniška differentia specifica. Skoraj 30 let po padcu berlinskega zidu se Vilenica še naprej oklepa srednjeevropskih temeljev. Do neke mere to razumem: večino avtorjev starega kovaPreberi

V začetku junija me je Maja Šučur z Dnevnika prosila za izjavo glede glasno in/ali tiho brane literature, za oceno poseljenosti (da ne rečem razpasenosti) slovenskih literarnih festivalov in njihovem dometu. Naslovljena sem bila sicer kot kritičarka, čeprav me je, priznam, prešinilo, da morda nadomeščam kakšnega starega festivalskega mačka, ki se je spretno izmuznil. Ko sem se že skoraj hotela prikladno izgovoriti, da se v bistvu sama sploh ne festivalim in da to počnem zgolj »službeno«, sem se raje ugriznila v jezik.Preberi

nikogar
ne briga poezija
tukaj
smo zgolj iz ekshibicije

Sergej Harlamov,
Zakaj sovražim literarne večere

Mlade rime so mrtve.

  Rojstvo fanatika

Za Mlade rime sem vedel, dosti preden sem se jih prvič udeležil. Bral sem o njihovi drugačnosti, o odpiranju prostora mladim piscem poezije, ki se ne dogaja nikjer drugje. V teh člankih sem našel marsikatero ime, ki sem ga kasneje prepoznal na naslovnici najnovejšega pesniškega prvenca. Z mojega – od Ljubljane in s tem literarne scene – odmaknjenega gledišča so Mlade rime dobivale kultni status.Preberi

Letošnji festival 19. Slovenski dnevi knjige v Mariboru je trajal kar devet dni in lahko rečemo, da je organizatorjem s sredstvi, ki jih je vsako leto manj, uspelo pričarati inovativen in kadrovsko bogat program, v katerem so sicer prevladovale srednješolske glasbene in gledališke skupine, ki so navajene delati brezplačno, ter kantavtorji in literati, ki gostujejo v zameno za honorar, ki je zgolj simboličen.Preberi

Prejšnji teden so v Klubu Cankarjevega doma trije dnevi minili v znamenju druge edicije mednarodnega festivala Literodrom. Že hiter pregled (so)organizatorjev in predstavitev daje vedeti, da gre za serijo dogodkov, ki se želijo tako ali drugače gibati po območjih margine. Osnovno izhodišče je predstavljala literatura (na kar nakazuje tudi posebna izdaja revije Idiot/DE), vendar predvsem v razsežnosti jezikovnega in kulturnega. Prav tako se je fokus z lani obravnavanega prostora nekdanje Jugoslavije pomaknil proti Nemčiji.Preberi

I

Oster veter brije po širokih avenijah. Kdor si kape ali kapuce ne potegne čez ušesa, ga veter oklofuta, da potem, ko končno stopi z ulice, v zaprt prostor, najprej žari in potem v telesu še dolgo ohlaja ostanke ledenega ognja. Na umazanih in lepljivih ulicah tu in tam ležijo sive zaplate snega. Nebo je brez globine. Čeprav bodo dekleta to odločno zanikala, se tudi v Moskvi začenja zima. Preberi

Lani februarja so se nad Mostar zgrnili protesti, v katerih se je na na tisoče ljudi zbralo na ulicah pred poslopji lokalne oblasti in strankarskimi štabi, da bi izrazili svoje nezadovoljstvo s politično in gospodarsko situacijo v Bosni in Hercegovini. Protesti so sprva potekali mirno, dokler ni skupina huliganov vdrla v zgradbo županijske vlade in v njej zanetila požar. Kolona mladih se je sprehajala po ulici in je, preden je prišla do vladne zgradbe, glasno skandirala »dvignite riti!«. Na ta način je skupina mladih nagovarjala ljudi, ki so posedali na terasah lokalov, pili svojo kavo kot po navadi in opazovali celoten fiasko, kot da se jih ta stvar sploh ne tiče.Preberi

I

Zakaj je pred oknom opečnat zid? Terasa spominja na dno velikega dvigala, ki se je v svojem jašku spustilo pregloboko. Tla so tukaj porozna. Mogoče se je balkon sesedel na dno ene izmed jam. Naš svet je samo obod nekega drugega, podtalnega.Preberi

Vekovi smo daleko od slobodata. »Stoletja smo oddaljeni od svobode, / ker se še vedno osvobajamo tujih / verig. In v telesu / ne čutimo ključa ječe, / v katero so nas zaprli.« Te verze svojega prijatelja Đoka Zdraveskega je ob zaključku festivala Literodrom v ponedeljek, 19. januarja v Menzi pri koritu na Metelkovi bral makedonski pesnik in gledališki performer Nenad Joldeski. Nato pa je kot nekakšen odgovor na prikazani problem in poziv k akcijiPreberi

Če je seks tekst, potem sta osnovni vprašanji dve: kako seks pišemo? in kako seks beremo?

Prvo vprašanje Uroša Praha ni delovalo le kot prostorski, ampak tudi kot časovni izlet. Še posebej glede na odgovore kosovskega poeta Arberja Selmanija. Na Kosovu namreč ni lahko objaviti nečesa s seksualno vsebino. Tudi zato je zanj pisanje o seksu upor. Piše zato, ker ne more govoriti. Ker torejPreberi

Iz zvočnikov se je razlegala Azra: anarhizam mi je bio u krvi, svi na barikade / sanjao sam kako vode proletere mlade / a danas doktore pomozi mi / teško mi je, vjeruj mi, / što da radim bez akcije po čitavi dan? Pesem nas je takoj uvedla v problematiko možnosti in nemožnosti družbenega boja in nas v klubu Cankarjevega doma, nenavadno elitnem okolju za dogodek, ki ga je organizirala Paraliterarna organizacija IDIOT, spomnila naPreberi

V Metrolandu, manjšem filmu iz leta 1997, posnetem po istoimenskem Barnesovem romanu, eden od stranskih likov v pogovoru s protagonistom izreče te kultne besede, edino spomina vredno izjavo iz filma: »Metroland isn’t a place; it’s a state of mind.« Ta »state of mind« zajema vse, od razpoloženja do strukture mišljenja, pokriva tako kognitivno kot emotivno polje, je, skratka, večnamenski (prazni?) označevalec, ki se bo v tem primeru še kako obnesel. Tako kot Metroland je tudi Pranger svojevrstni state-of-mind.Preberi

I

Da napisana pesem ni nujno isto kot prebrana pesem in da na tiho prebrana pesem ni nujno isto kot avtorjeva živa interpretacija, je osnovno gonilo večine pesniških dogodkov, ki pa to razmerje redko zares reflektirajo. Drugače je s pesniškimi festivali, ki imajo v tem smislu določeno prednost; saj deluje tudi takrat, kadar se festivali omenjene tematike ne lotevajo eksplicitno, denimo z debatami in prevajalskimi delavnicami, strnjenost njihovih programov včasih celo kot boljša ponazoritev različnih načinovPreberi

Čeprav smo na dnevih knjige v Mariboru, ki so potekali med 14. in 18. aprilom, zaznali manjše število stojnic kot prejšnja leta (strošek enotedenskega najema stojnice je bil 250 evrov, kar marsikateri založbi predstavlja prevelik finančni izdatek), so organizatorji prireditve naredili vse za to, da bi izpeljali kar se da bogat program kulturnih prireditev. Veliko težav jim je za začetek povzročilo vreme, ki je z orkanskim vetrom poskrbelo za »naravno selekcijo« na področju postavljanja stojnic in razstavljenih knjig. Ali so se pri tem obdržali lePreberi