Renato Bratkovič je organizator mednarodnega krimi/noir književnega festivala Alibi, ki je letos na idilični lokaciji na Pohorju (Tinjska gora) potekal že petič.

Zalotim se, da sem pred občinstvom, v katerem sedijo celo trije pravoslavni patriarhi (to se pri nas gotovo ne bi zgodilo!), začela v polomljeni srbščini klamfati o dolgoletni tradiciji slovenske lezbične pisave, o bitki, ki jo človek bije ob LGBT razkritju, o tem, da so bojne barve mavrična zastava in o tem, kako neverjetno težko si cerkveni dostojanstveniki sploh zamislijo, kaj preživlja povprečna LGBT oseba.

Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

Odličen obisk, vrste za avtograme in izropane police v knjižnicah – literarni »salon« v francoskem Montaiguju ima za vsakogar nekaj.

Kljub nekaterim odmevnim literarnim festivalom je glavno mesto s takšnimi dogodki še vedno najbolj nasičeno. A potencial je tudi na obrobjih – formira se drugačen prostor, privabijo se druge vsebine, pritegne drugačno občinstvo.

Na največjem evropskem stripovskem festivalu je ljubezen na vsakem koraku. Dogodivščine Izarja in Nejca, videne v secesiji čarovnih špeglov.

Vilenica velja za »resen« festival; je streznitev po poletnem bakhusovskem obredju vina, poezije in vročine. Da Vilenica vztraja v poziciji klasičnega literarnega festivala, »festivala literatov za literate«, v resnici ni problematično. Večja in bolj pestra je festivalska izbira, več različnih avtorskih glasov pritegne. Nekoliko bolj zagatno je morda to, da je »resnobnost« trenutno edina vileniška differentia specifica. Skoraj 30 let po padcu berlinskega zidu se Vilenica še naprej oklepa srednjeevropskih temeljev. Do neke mere to razumem: večino avtorjev starega kovaPreberi

V začetku junija me je Maja Šučur z Dnevnika prosila za izjavo glede glasno in/ali tiho brane literature, za oceno poseljenosti (da ne rečem razpasenosti) slovenskih literarnih festivalov in njihovem dometu. Naslovljena sem bila sicer kot kritičarka, čeprav me je, priznam, prešinilo, da morda nadomeščam kakšnega starega festivalskega mačka, ki se je spretno izmuznil. Ko sem se že skoraj hotela prikladno izgovoriti, da se v bistvu sama sploh ne festivalim in da to počnem zgolj »službeno«, sem se raje ugriznila v jezik.Preberi

nikogar
ne briga poezija
tukaj
smo zgolj iz ekshibicije

Sergej Harlamov,
Zakaj sovražim literarne večere

Mlade rime so mrtve.

  Rojstvo fanatika

Za Mlade rime sem vedel, dosti preden sem se jih prvič udeležil. Bral sem o njihovi drugačnosti, o odpiranju prostora mladim piscem poezije, ki se ne dogaja nikjer drugje. V teh člankih sem našel marsikatero ime, ki sem ga kasneje prepoznal na naslovnici najnovejšega pesniškega prvenca. Z mojega – od Ljubljane in s tem literarne scene – odmaknjenega gledišča so Mlade rime dobivale kultni status.Preberi

Letošnji festival 19. Slovenski dnevi knjige v Mariboru je trajal kar devet dni in lahko rečemo, da je organizatorjem s sredstvi, ki jih je vsako leto manj, uspelo pričarati inovativen in kadrovsko bogat program, v katerem so sicer prevladovale srednješolske glasbene in gledališke skupine, ki so navajene delati brezplačno, ter kantavtorji in literati, ki gostujejo v zameno za honorar, ki je zgolj simboličen.Preberi