»Zrezek je slab roman, mesna kroglica in klobasa pa dober«

Letošnji festival 19. Slovenski dnevi knjige v Mariboru je trajal kar devet dni in lahko rečemo, da je organizatorjem s sredstvi, ki jih je vsako leto manj, uspelo pričarati inovativen in kadrovsko bogat program, v katerem so sicer prevladovale srednješolske glasbene in gledališke skupine, ki so navajene delati brezplačno, ter kantavtorji in literati, ki gostujejo v zameno za honorar, ki je zgolj simboličen.

»Pa začnimo letošnjo debato o knjižnem sejmu tako kot vsako leto s cinično opazko, da je vsako leto manj stojnic«, me je pozdravil pesnik Gregor Lozar, ki sodeluje na sejmu tudi kot prodajalec, in sicer vsako leto pri drugi založbi. Tokrat je prodajal knjige za založbo Maus, ki v svoj program uvršča pesniške zbirke štajerskih in prekmurskih avtorjev. Prvi dan je zaradi mrzlega vremena in radovednežev, ki so zgolj pasli oči na pretežno temnih naslovnicah knjig, prodal le štiri knjige in potemtakem niti ni odplačal najema stojnice, ki je znašal 50 € na dan. Čeprav je znesek najema stojnice manjši kot na ljubljanskem knjižnem sejmu oz. dnevih knjige, si ga lahko iz leta v leto privošči manj založb. Dve največji mariborski založbi – Pivec in Litera – sta zaradi malce večje prodaje vsaj pokrili prodajalce in stojnico, marsikateri manjši založbi pa to ni uspelo. Zaznati je bilo, da se prodajalci na stojnicah poleg mraza spopadajo še s celo vrsto težav in izzivov – nekateri so imeli probleme z delovanjem davčne blagajne, drugi so bili mnenja, da je bil organizator festivala pri postavitvah stojnic izrazito pristranski, tretji niso hoteli postaviti stojnice ob založbi, ki se ukvarja s prodajo rabljenih knjig, in še bi lahko naštevali … Tako smo v prvih dneh knjižnega sejma lahko videli vsak dan malce drugačno postavitev stojnic, kar pa obiskovalcev ni pretirano zmedlo.

Tudi obisk dogodkov je bil prve dni bolj siromašen, kar glede na izrazito vetroven položaj Grajskega trga niti ne preseneča. Dogodki, ki so potekali v notranjosti, so bili namreč dobro obiskani, zlasti prvi mariborski pesniški slem, ki je potekal v Vetrinjskemu dvoru in se ga je udeležilo čez 70 ljudi, ki so navijali za svojega favorita. Maribor je tako doživel svojevrstno razdevičenje glede pesniškega slema, ki ga je marsikateri pesnik in obiskovalec od tistega dne naprej ugledal v drugi luči. Nastopi so bili prepričljivi in doživeti, pesniki pa so naredili kiks kvečjemu pri izboru predstavljenih pesmi, saj so ležernejše in manj »globoke« doživele boljši sprejem.

Vsak po svoje sta se izkazala tudi osrednja slovenska gosta letošnjega festivala pisatelj Slavko Pregl in pesnik ter prevajalec Milan Jesih, ki je na svoji večerni debati moral odgovoriti na največ vprašanj, vezanih za njegove prevode Shakespeara, saj je letošnji festival potekal v znamenju 400-letnice smrti Cervantesa in Shakespeara. Pregl pa se je na osrednjem festivalskem prizorišču na Grajskem trgu izkazal s posrečeno interpetacijo zgodb, ki so se mu zgodile v otroštvu. Bolj kot branje iz njegove knjige Zgodbe za deklice, fante in vse ostale, je otrokom in drugim mioidočim ostal v spominu njegov opis dogodka, ko je kot mladoleten golman bežal pred psom, ki naj bi si zaželel njegovega dolgega koščenega telesa.

Če verjamemo Preglu, da pri opisovanju svojih fantovskih dogodivščin ni uporabil metafore, pa tega ne moremo zatrditi za osrednega tujega gosta festivala, katalonskega pisatelja in avtorja knjig Sreča ni popolna in Pismo angleški kraljici Vicença Pagèsa Jordàja, ki je imel na Prvi gimnaziji Maribor pogovor s špansko govorečimi dijaki, ki jim je poskušal približati proces umetniškega ustvarjanja skozi dnevne »usedline« in sanje nekako takole: »Sanje se kot posamezni fragmenti morajo združiti v celoto – nekaj sestavin izgine, druge se združijo v mesno kroglico ali klobaso. Lahko bi rekli, da je zrezek sinonim za slab roman, mesna kroglica pa za dober roman.« Ker so dijaki ob takšnem načinu interpretacije pisanja romanov dokaj hitro postali lačni in na mobilnikih že začeli pregledovati za gostilnami, ki imajo na dnevni ponudbi zrezke, jim je na koncu debate še položil na srce, da bi se morali več in bolj pogosto dolgočasiti, saj jim računalniki in mobilniki kradejo prosti čas, ki je sila pomemben za ustvarjanje. To pa se lahko porodi le v pomanjkanju informacij, tišini in dalj časa trajajočem obdobju dolgočasja, ko človek ne ve, kam bi sam s sabo in se nehote potopi v kontemplacijo in kreativno izražanje.

Mirne vesti lahko rečem, da so letošnje presenečenje festivala prav srednješolci – gostom festivala so postavljali dokaj nestereotipna vprašanja, za šalo odgovarjali na dokaj težka vprašanja moderatorjev in pogumno prebirali pesmi v vseh možnih jezikih. Čeprav smo med njimi videvali ene in iste znane obraze, velja pohvaliti njihovo udeležbo na glasbenih, literarnih in gledaliških nastopih, med katerimi je izstopal impro nastop Primatov s Prve gimnazije Maribor, ki so posrečeno predstavili številne improvizacijske tehnike in nasmejali provokativno nastrojeno občinstvo.

Poleg prej omenjega pisatelja, ki je na duhovit način opisal proces pridobivanja snovi za pisanje romana, velja omeniti še enega zanimivega festivalskega gosta, ki prihaja iz sorodnega okolja – baskovski literat Ekaitz Goienetxeo, ki že drugi mesec gostuje v Mariboru kot literarni rezident v okviru projekta Other words Društva za sodobno umetnost X-OP, je na Slomškovem trgu priredil interaktivni ulični literarni performans, med katerim je mimoidoče pozival, naj preberejo pesmi v baskovskem jeziku, ki ga govori manj kot milijon ljudi na svetu in velja za najstarejši jezik v Evropi. se je na njegov poziv odzval le vsak deseti mimoidoči, je bil nad izgovorjavo Slovencev več kot zadovoljen.

Da sta govorjeni slovenski jezik in ohranitev slovenskih narečij še kako pomembna, se vsako leto bolj zavedajo tudi organizatorji festivala, saj na spored uvrščajo pripovedanje pravljic tako za otroke kot za odrasle. Tokrat smo lahko v klubu KGB prisluhnili Agici Kovše, ki nam je v pohorskem narečju povedala zgodbo o dveh bratih in zelencu, Robertu Kerežiju, ki je s pomočjo japonske tehnike kamišibaj predstavil zgodbo o paglavcu in gosenici, ki s transformacijo osvojita nauk, da gre ljubezen dejansko skozi želodec, ter Simoni Kopinšek in Tiborju Hrsu Pandurju, ki sta svojo indijansko pravljico o padlem drevesu posvetila nedavno preminulima Vesni Spreitzer in Tomažu Pandurju. Največja aplavz in odobravanje je požel Zdravko Duša, scenarist, urednik in prevajalec, ki je v tolminskem narečju pripovedoval zgodbo o treh hčerah, ki so zgrmele skozi vrata pekla.

Letošnji program Slovenskih dnevov knjig v Mariboru je bil res prilagojen vsem generacijam, poklicem in okusom. Športniki so lahko prišli na svoj račun med nogometno tekmo v Športnem parku Tabor, kjer sta se pomerili ekipi slovenskih Nogometnikov (Football art team Slovenija) ter literati iz avstrijske nogometne reprezentance Österreichisches Autorenfussballteam, ki so en dan prej priredili literarni večer z neodločenim izzidom (nogometna tekma se je končala s 3 : 1 za naše). Filozofi in politologi so lahko obiskali razstavo z naslovom Hamlet – citati – parafraze v Univerzitetni knjižnici Maribor, kjer so lahko na interaktivni tabli, na kateri so se nahajali Shakespearovi citati, postavili kljukico k resničnosti trditev ter prispevali svoj košček k mozaiku med razpravo na temo citata »Okruten moram biti, da bom dober«, ki jo je odlično moderiral Goran Potočnik Černe. Ljubitelji kiparstva in vizualnih umetnosti so lahko uživali v razstavi z naslovom Knjiga umetnika, na kateri so ljubljanski in mariborski umetniki prikazali svoj koncept knjige s pomočjo zvoka in interneta (Petra Kapš), kiparskega objekta (Jože Šubic), družabne igre s simbolično interpretacijo števil (Jože Slaček) in objekta otroškega oboževanja (Borut Popenko). Na Grajskem trgu so si na eni od stojnic lahko pogledali tudi razstavo Oblečene knjige, ki so jih študentke Katedre za tekstilne materiale in oblikovanje s Fakultete za strojništvo oblikovale v skladu s temo prebrane vsebine ter preizkusili ovitke knjig v obliki stojala avtorice Mojce Bernjak ter se seznanili s postopkom nastanka in vezave knjige. Ljubitelji verižnega pisanja zgodbe in tipkanja na starinski pisalni stroj so lahko vsak dan dodali stavek k nadaljevanju citata iz Don Kihota. Oboževalci interaktivnih perfromansov so lahko vlekli iz lobanje citate iz Hamleta in tako iskali rešitve na svoja eksistencialna vprašanja. Na svoj račun so prišli tudi ljubitelji bolj gala prireditev, kot so razgovori z mariborskimi glasbeniki in pisatelji v Salonu uporabnih umetnosti, ter obiskovalci prireditve Pesniški turnir, ki je kot zadnji dogodek letošnega festivala potekala v Kazinski dvorani SNG Maribor, kjer sta slavila pesnica Kaja Teržan, zmagovalka po izboru občinstva, in bivši organizator Mladih rim Dejan Koban, ki je bil tako navdušen nad pesmijo drugouvrščenega Sergeja Harlamova, da mu je po viteško odstopil del nagrade in ga pozval k skupni organizaciji piknika za sofinaliste.

Lahko bi rekli, da so na račun prišli vsi, razen prodajalcev na stojnicah, in gostilničarjev, ki so tarnali, da jim glasno dogajanje in srednješolsko nažiganje podita starejše upokojence. Zrezkov, klobas in mesnih kroglic res nismo nikjer zasledili, saj so na mizah kavarn samevali sokovi in poživila, na naslovnicah knjig pa fraze »eko«, »bio« in »zdravo«, ki so kar tekmovale v eksotiki ponudb in okusov, vendar pa je bilo očitno, da mimoidoči preživijo ob stojnicah največ 5–10 minut svojega časa, potem pa odbrzijo svoji destinaciji naproti. Na literarnih dogodkih in prireditvah v Mariboru je že leta mogoče opaziti vedno iste ljudi, ki nastopajo kot moderatorji, nastopajoči in obiskovalci obenem, pri tem pa si zaradi vedno slabših honorarjev in vedno večjega pomanjkanja časa ne morejo privoščiti niti klobase, kaj šele kakšnega bolj zavidljivega zrezka. Edino, kar smo na festivalu v resnici  pogrešali, je bilo prav dolgočasje, saj je v poplavi najrazličnejših dogodkov, okroglih miz, televizijskih in radijskih soočenj ter odrskih predstavitev bila to najbolj nedosegljiva, da ne rečem luksuzna dobrina. Sicer pa je za nami že tudi praznik dela, ko smo lahko tudi prekarni delavci nabrusili nože in za hip odložili svoja peresa …