Okupacija prepovedanih knjig v razbeljenem Mariboru

Tokratni dnevi knjige v Mariboru so potekali v znamenju še posebej zanimive teme »prepovedanih« knjig. Marsikdo, ki je pričakoval, da se bodo na tapeti znašle najrazličnejše kontroverzne knjige o incestu, pedofiliji, sodomiji itd. domačih in svetovnih avtorjev, je bil razočaran, saj so bile v ospredju knjige, ki jih je Univerzitetna knjižnica Maribor predstavila javnosti še pred osamosvojitvijo Slovenije, leta 1990, ko je odprla vrata t. i. D-fonta, v katerem so se znašle zlasti knjige slovenskih piscev, ki so zaradi komunističnega režima prebegnili v tujino, ter knjige, ki so z domobranskega vidika opisovale »zločine« komunistične partije. Med njimi smo v Knjižnem bunkerju kombija, ki je bil parkiran na Trgu svobode, opazili knjigo Črne bukve, ki jo premore še marsikatero nepočiščeno podstrešje slovenske domačije, in izredno tanko knjižico Kako sem pripravljal atentat na Tita teologa in pisatelja Franceta Blatnika. Razstava prepovedanih knjig, ki je bila v ta namen pripravljena na Univerzitetni knjižnici v Mariboru, je bila zelo miniaturna in skopa v primerjavi z razstavo socialističnega gradiva v Umetnostni galeriji Maribor, ki bo še do avgusta postavljena pod okriljem razstave Naši heroji. Maribor je tako odkrito na »levi« strani že zaradi pestre zgodovine upora proti nemškemu okupatorju in prevladujočega delavskega razreda, ki prav zadnja leta z zaprtjem tovarn doživlja največjo krizo. Na okrogli mizi, ki je potekala na temo prepovedanih knjig, in ki jo je uspešno povezovala prevajalka in moderatorka Urška P. Černe, sicer ni bilo govora o trenjih med »levimi« in »desnimi« pisatelji, so se pa sogovorniki (med njimi so se poleg Helene Janežič (NUK) in Vlaste Stavbar (UKM) znašli tudi Mirko Nidorfer (Kadetnica-knjižnica), Aleš Gabrič (Inštitut za novejšo zgodovino), Andrej Blatnik in Breda Smolnikar) dotaknili največjih literarnih afer v Sloveniji in vprašanj, kot so: kdo si lahko vzame pravico, da toži avtorja knjižnega dela, kako poteka sodobni lov na knjižne »čarovnice«, kako je potekalo »očiščenje« knjižnic in knjigarn po 2. sv. vojni in na kakšne načine se publika okrogle mize lahko prepozna v romanih Draga Jančarja, ki je zaradi posojanja knjige o poboju slovenskih domobrancev preživel leto dni v zaporu. Pričakovati bi bilo, da bo tudi gost letošnjega festivala prav nekdaj »prepovedani« Jančar, vendar pa so se organizatorji raje odločili za obisk v Ljubljani živečega Evalda Flisarja, predsednika slovenskega PEN, ki se je razgovoril o svojih »kontroverznih« delih.

Čeprav letošnja tematika 18. slovenskih dnevov knjige v Mariboru ni bila pisana na kožo mladim, ki jih povojna zgodovina zanima manj kot lanski sneg, se je nekaj dijakov vendarle lotilo odprtega branja in povzemanja življenjepisa Franceta Balantiča, ki je pred sedemdesetimi leti dočakal neslaven konec. Tudi Salon uporabnih umetnosti je bil nabito poln mladih radovednežev, ki jih je zanimal pogled na svet glasbenika in kolumnista N’toka, ki je zatrjeval, da se je za utopične družbene ideje treba zavzemati ne glede na to, kako nerealno in fantastično zvenijo. Pri tem je kot enega od večjih problemov današnje družbe izpostavil šolanje mladih, ki vse življenje delajo na oplemenitenju svojega CV-ja, vmes pa jih po levi prehitevajo nove generacije entuziastičnih računalničarjev in drugih kadrov, ki so že vnaprej obsojeni na manj plačana prekarna dela. Kot performerka – mormonka, ki je v tandemu z moškim sotrpinom širila vero v literaturo skozi podajanje pesniških zvitkov sodobnih mariborskih avtorjev, sem imela priložnost nagovoriti tudi mimoidoče osnovnošolce in dijake. Poleg zasliševanja na temo domačega branja me je zanimalo, če mladi dandanes z veseljem odprejo kakšno knjigo tudi v prostem času. Kaj dlje od branja internetnih strani, televizijskih podnapisov in Harryja Potterja nismo prišli, je pa res, da tudi sama nisem znala našteti naslovov zadnjih knjig, ki sem jih prebrala, in so me kot globoko verujočo literarno mor(m)onko petnajstletniki znova zasačili na delu …

Ena od dobrodošlih novosti letošnjega knjižnega festivala v Mariboru so nova prizorišča literarnih dogodkov – med njimi izstopa Hiša vseh generacij v Zgornji Kungoti, ki je gostila mladega pisatelja Toma Podstenška, atrij Vetrinjskega dvora, ki je bil prizorišče čitalnice in otroškega odra, ter amfiteater Filozofske fakultete, ki je služil kot izposojevalnica Žive knjižnice, iz katere so si študentje in zunanji obiskovalci lahko za pol ure izposodili islamskega teologa, Kenijko, Rusinjo, Kitajko, slikarko in pisateljico, prostovoljko v Gani, porodno aktivistko, transseksualko, homoseksualca, igralca rugbyja in še nekaj drugih naslovov … Na tak način je lahko obiskovalec v nekaj urah prepotoval ves svet in si razširil obzorja duha zunaj naše domovine. Med slabosti letošnjih dnevov knjig lahko po drugi strani štejemo malodane isti urnik že tradicionalnih dogodkov, kot so srednješolski literarno-glasbeni maraton, odprti literarni mikrofon in predstavitev založb, ki so pri obiskovalcih festivala deležni še najmanj pozornosti. Organizatorji bi morali razmisliti v smeri selitve bolj intimno zasnovanih intervjujev in kantavtorskih nastopov v bolj zaprte prostore in večerne termine.

Če potegnem črto pod letošnjimi mariborskimi dnevi knjige, lahko rečemo, da je kljub drastičnemu pomanjkanju sredstev za kulturo in dokaj ozko usmerjeni temi Mladinskemu kulturnemu centru uspelo izpeljati soliden program, ki je poživil štajersko prestolnico v predprazničnem obdobju. Kljub relativno dobri obiskanosti knjižnega sejma na Grajskem trgu pa se je marsikatera založba vseeno pritoževala nad visokimi cenami najema stojnic in dokaj skromno prodajo …