Ko se mali človek znajde v kolesju ubijalskega stroja ideologije

Bojan Tomažič je z zbirko kratkih zgodb z naslovom Vmes nastavil ogledalo najrazličnejšim ideologijam 20. in 21. stoletja ter s pomočjo svojevrstnega humorja pokazal kako se počuti mali človek, ki obtiči »vmes«. Ena od prepoznavnih značilnosti Tomažičevih zgodb je v tem, da v veliki meri gradi svojo pripoved na realnih dogodkih. Ponavadi začne zgodbo z grobim orisom scenografije in natančno navedenim datumom dogodka, ki je ključen za razvoj zgodbe, ki ponavadi predstavlja konglomerat zgodovinskih dejstev in komičnih fantazijskih elementov, ki so proizvod pisateljeve domišljije. Na filmski način uvede tudi nekoliko narcisoidno opisan lik Josipa Broza Tita v zgodbi Razodetje: »Pogledam z balkona stavbe na Kongresnem trgu v Ljubljani na množico, 26. maj 1945 je, sedemnajst dni po koncu vojne. Nekaj metrov od mene so slovenski funkcionarji, nekaterih ne poznam.
Sem Josip Broz Tito! Rečem.«

Tudi ostali protagonisti Tomažičevih zgodb se znajdejo v neki vmesni poziciji oz. stanju, ki bi ga lahko najbolje opisali kot prestopanje meje med erosom in thanatosom, konformizmom in nekonformizmom, duševnim zdravjem in norostjo, izvirno spontanostjo in družbenim determinizmom. Duševno zaostali Klaus se v naslovni zgodbi Vmes po naključju znajde ujet v nacistični uniformi med nemškim oficirjem, ki mu pridiga o koristih evgenike, in sotrpini, s katerimi deli nizek inteligenčni kvocient in slovansko kri. V drugi zgodbi z naslovom Izdajalec se glavni junak znajde sredi bizarnega družbenega eksperimenta kot izdajalec Pohorskega bataljona in se počuti kot nek vmesni člen med nemškimi vojaki in partizani, ki s pomočjo lastne zdrave pameti išče načine, da bi se izognil izvršitvi svoje »izdajalske« naloge. V zgodbi z naslovom Razodetje je glavni junak sam nekdanji jugoslovanski predsednik Tito, ki se znajde v absurdnem položaju med utopičnim pričakovanjem ljudstva in med tem, da jim v besede polaga lastno prenapihnjeno samodestruktivnost. V zgodbi Smrt v Marseillu pa se v vlogi kralja Aleksandra, ki se v tridesetih letih 20.st odpravi v Francijo krepiti medsebojne odnose, znajde Slovenec Aldo, ki nič hudega sluteč skorajda postane žrtev atentata, a mu med šviganjem nabojev vendarle uspe odnesti celo kožo. Tudi za glavnega junaka zgodb Božja sodba in Kuga nismo prepričani ali jima uspe pobegniti pred božjo sodbo ali pa ostaneta za vekomaj prikovana »vmes« med peklom in nebesi.

Medtem ko zgodbe Vmes, Razodetje, Izdajalec in Smrt v Marseillu vsebujejo nadgradnjo realnih zgodovinskih dogodkov, so zadnje tri zgodbe v knjigi bolj filozofskega značaja. V njih avtor skozi biblijske motive in preizpraševanja o božjem zadoščenju, poslednji sodbi, ljubezni in smrti, razvija dialog sam s sabo. V zgodbi z naslovom Vsakdo ima pravico do sanj, ki je ena redkih, ki se dogaja v današnjem Mariboru, junak Selim prebira iz knjižice deklaracijo o človekovih pravicah, v kateri lahko zasledimo zanimivo misel: »Vsakdo ima pravico do življenja, do prostosti in do varnosti. Vsak ima pravico, da tistim, ki človeka razlagajo preveč s patološkega stališča, reče, naj nehajo. Nihče nima pravice s teboj ravnati kot s sužnjem, niti ti nimaš pravice kogarkoli zasužnjiti. Tudi sebe ne. Ti nimaš pravice zasužnjiti nobene ideje in nobena ideja tebe …«

Ni veliko pisateljev v slovenskem merilu, ki bi na duhovit ter politično in etično neobremenjen način obravnavali tako morbidne in moralno sporne teme kot je npr. genocid nad duševno prizadetimi otroci v nacistični Evropi. Tomažičev stil pisanja na trenutke sicer izpade ironično, saj s kratkimi in odsekanimi stavki ter nekonfliktnimi dialogi izpade kot da se tudi žrtve same klanjajo svojim krvnikom. Tak je npr. odlomek,v katerem nemški oficir pridiga skupini mladostnikov iz slovenske Štajerske, ki imajo najrazličnejše psihične motnje in zastoje v razvoju:

»Za medicino ste prišli na svet. Za znanost ste se rodili. Za napredek. Vi ste medicinski eksperiment. Vrtali bomo v vas, da bomo videli, kaj je v vas tisto, kar vas dela idiote. Žrli boste strupe, da bomo lahko opazovali reakcije telesa. Žrli boste drek, če bo treba. Vse za napredek. …

Žjli bomo djek? je vprašal Stane.

Vsi smo se glasno režali, samo Peter, ki se je zdel odsoten, se je smejal skrivnostno tiho. Le čemu? Le komu? Le kdo mu kaj drugega govori? Še nekoga vidi. Nekaj ima v glavi. Pravzaprav ima srečo.«

Posebnost junakov zbirke Vmes je ravno to, da ne glede na to koliko so hendikepirani, naivni, neizobraženi in celo duševno prizadeti, vedno jim uspe, da s pomočjo kritičnega prebliska in momenta prizemljitve premagajo ljudi, ki imajo denar, moč in oblast na svoji strani. To je tudi neke vrste filozofska popotnica, ki nam jo na komičen način predaja Tomažič in ki je v veliki meri optimistična – prihodnost je na strani ubogih, norih, ponižanih in razžaljenih, ki zaprejo  nacistične ideologe v sobo s podganami, kjer jih metaforično gledano požrejo njihove lastne ideje (zgodba Vmes) ali pa svoje nadrejene postrelijo, sklicujoč se na »odprte« rezultate laboratorija eksperimentov (Izdajalec). Ko to najmanj pričakujejo, se zgodi, da se t.i. mali ljudje sami znajdejo v koži svojih gospodarjev in predsednikov (Vmes, Smrt v Marseillu) in kot po pravilu odreagirajo veliko bolj pametno, pragmatično in domiselno od slednjih. Gre za sporočilo, ki je v »demokratični« družbi, ki se ne zaveda svoje zaznamovanosti z novodobno neoliberalistično ideologijo, še kako močno in aktualno in ki nam sporoča, da ne glede na kakšne pritlehne in sugestivne načine nam drugi (mediji in drugi aparati države) perejo možgane in nas zasužnjujejo, vedno se moramo truditi razkrinkati ideološko ozadje pretencioznih idej in stati za svojim zdravim razumom.

Tomažič tako na duhovit in pompozen način poskrbi za vpeljavo svojih junakov, zato se včasih bralcu zazdi kot bi gledal film, ki se norčuje iz hollywoodske produkcije, obenem pa bi postavil zakonitosti Aristotelovega dramaturškega loka na glavo. Čeprav se pisatelj ne pomudi pri psihološkem opisovanju svojih junakov, lahko skozi podajanje njihovih izjav zaslutimo, da so mu blizu in da ima do njih neke vrste zaščitniški odnos. Vendar pa Tomažič niti z enim stavkom ne zapade v moraliziranje, temveč zgolj izpostavlja komične razsežnosti, ki nam jih nehote navrže banalnost življenjskega vsakdana, ne glede na to ali se ta odvija v času vojne in političnih prevratov ali v mirnem stanju, in neodvisno od tega ali so osrednji protagonisti eminentni predsedniki ali duševno prizadeti stanovalci sanatorija. Vsem je skupno to, da so jim tako ali drugače dnevi šteti in da se pred svojim (ne)slavnim koncem lahko kvečjemu še malo pozabavajo. Lahko bi rekli, da je Tomažič v svoji zadnji zbirki zgodb dodelal svoj stil pisanja in se na domiseln način lotil tem, ki pri ljudeh še vedno vzbujajo tabu – upamo, da luč sveta ugleda še kakšna podobna literarna »specialiteta«.