Dramaturgija fanatizma ali kako sem pokopaval ideale

Mlade rime so mrtve.

Rojstvo fanatika

Za Mlade rime sem vedel, dosti preden sem se jih prvič udeležil. Bral sem o njihovi drugačnosti, o odpiranju prostora mladim piscem poezije, ki se ne dogaja nikjer drugje. V teh člankih sem našel marsikatero ime, ki sem ga kasneje prepoznal na naslovnici najnovejšega pesniškega prvenca. Z mojega – od Ljubljane in s tem literarne scene – odmaknjenega gledišča so Mlade rime dobivale kultni status.

Tako daleč je šla ta misel, da v mojih očeh pesniški in literarni dogodki bolj klasičnega tipa, kjer neki avtor predstavlja svoj najnovejši založniški uspeh ali pa se v maniri proslave s »pesmijo in plesom« časti kako slovesno priložnost, niso bili legitimni pretendenti na umetniški status. Prava umetnost se je lahko zgodila le na dogodkih, ki so bili oblikovani kakor Mlade rime. Kjer nastopi več piscev in so vsi pred občinstvom enakovredni – objavljeni ali neobjavljeni prebirajo svoje verze s pomečkanih listov. Predvsem pa naj bi tukaj občinstvo in nastopajočega družila poezija sama. Mislim, da v tem mnenju nisem bil osamljen. 

Tovrstni dogodki so se že pred časom razširili preko meja samih Mladih rim – tudi na marsikatero knjižno predstavitev. Res pa je tudi, da občestvo teh dogodkov kot svoje obveščevalne kanale uporablja sodobne elektronske medije. Novica o kakem klasičnem dogodku se do tega občinstva pogosto ne prebije, če pa se, ni dojeta kot novica o umetniškem dogodku. Skratka, vnovič se je prebudil duh larpurlartizma in začel svoj revolucionarni pohod.

Veselo oznanilo poezije

Četrti dan 9. festivala Mladih rim je bila Menza ob deveti uri in petnajst popolnoma prazna. Pred njo smo sedeli: organizatorji, kakih pet obiskovalcev in dva ali trije od napovedanih pesnikov. Ob deseti uri, ko smo končno začeli, stanje ni bilo dosti boljše – trije od napovedanih pesnikov še vedno niso bili prisotni, obiskovalcev pa je bilo komaj za vzorec več. Vzdušje med slabo uro čakanja je bilo vse prej kot festivalsko – tudi organizatorjev se je po vsem videzu lotevalo malodušje in žalovanje za boljšimi časi. 

»Najbolj rokenrol večeri v Sloveniji in širši regiji.« Poročila ljudi, ki so bili zraven, pravijo, da je bilo noro – sploh na vsakoletnem festivalu. Vsak večer overdose poezije, na afterjih pa so igrali glasbeniki, ki si jih moral slišati … Časi, ko so menda ljudje z veseljem plačali pet evrov za karto in je bila Menza razprodana. Takrat in tako so Mlade rime postale institucija. Kot takšne so seveda ustvarile določeno občinstvo. In to občinstvo je še vedno med nami. Od sodelavcev revij, kot je IDIOT, in mlajših pesnikov do starejših dijakov in študentov primerjalne književnosti … Toda to isto občinstvo na Mlade rime ne hodi več. Kam so odšli in zakaj?

Šesti dan festivala se je odvil v Rogu. Morda je bilo za spoznanje več ljudi, lahko pa, da je ta vtis prispeval manjši prostor. Upanje, da bo revolucionarni Rog vrnil Mladim rimam izgubljeni elan – če ga je kdo gojil –, je bilo prazno. Občinstvo je bilo staro in vljudno, predvsem pa Mladih rim vajeno. Kakor druge dni je še najbolj spominjalo na zveste vernike po cerkvah. S cankarjansko otožnimi obrazi, pazeč, da ne izdamo svojega dolgčasa, poslušamo pesnika za pesnikom in vljudno ploskamo. Težko je vedeti, ali kdo sploh posluša, še teže, s koliko ljudmi se poezija stakne. Kljub temu bi bilo najbrž krivično reči, da je poslušalstvu vseeno za poezijo – navsezadnje večina tudi sama piše in je že kdaj stala na odru Mladih rim. Toda težko je zanikati tudi, da se prostor po koncu dogodka izprazni prav tako hitro kot cerkev, da kljub poskusom in spodbudam organizatorjev, ki naj bi občinstvo razživeli, od nas ni bilo nobenega spontanega vzklika navdušenja, le tisto vljudno in nujno ploskanje. 

Kraljestvo, kraljestvo za konja!

Kot že omenjeno, sta pesnik in obiskovalec na Mladih rimah pogosto ena in ista oseba. Zlahka bi tako rekli, da so tudi Mlade rime »plemenski dogodek«. Ustanovljen in organiziran s strani pišočih za pišoče in njihove (pišoče) kolege. Vsekakor je res, da so odprle prostor za pisce, ki drugega prostora še niso imeli ali do njega niso mogli dostopati. Toda tako želene in iskane »svežine« mladih pesniških glasov že dolgo ni več (če je kdaj bila). Veliko pesnikov, ki smo jih imeli priložnost slišati na festivalu, vsaj dva ali trije na večer, ni bilo ne mladih ne neuveljavljenih, kvečjemu so bili del alternativne scene (če kaj takega obstaja tudi stvarno, ne zgolj nominalno).

V večini nastopov bi tudi zaman iskali sledove ironične ali kakšne druge distance do lastnega lika in dela. Avtorji se po vsem videzu sodeč v svojih nastopih jemljejo skrajno resno, kakor bi imeli še vedno vero v mandat iz nebes, ki upravičuje njihov posebni položaj in njihovo zahtevo po slišanosti. So kakor žalostna podoba tistih posiljevalcev, ki si skušajo s silo vzeti, kar mislijo, da jim po redu stvari pripada.

Naravnost komično postane, kako se v tej svoji strašni individualnosti stapljajo drug v drugega. Nastopi so si podobni kot jajce jajcu – skoraj nemogoče je ločiti mladega ali neuveljavljenega pesnika od tistega, ki ima za seboj deset in več zbirk. Vzvišena monotona recitacije tekstov, ki povečini niso bili napisani z mislijo na glasno branje, se nenadoma zazdi lastnost večine slovenske pišoče javnosti. Občinstvo pa je, kot že rečeno, prestaro in preveč vljudno – ploska ne glede na vse, vsaj sam pa sem večino teh pesmi preprosto preslišal. Toda zdi se mi, da v tem nisem bil povsem osamljen. Odziv občinstva na prekinitve te vase zagledane enoličnosti s pravzaprav čimerkoli je ustvaril vtis, da v svoji cankarjansko otožni drži vsi napeto pričakujemo – karkoli, samo da se ne bo jemalo na smrt resno. Hlepeli smo po vdoru dionizičnega, odrešitve – kraljestvo bi dali za konja. Nič čudnega, da je tretji dan največji aplavz in največ navdušenja požela Eva Zibler s svojim zabavnim glasbeno-performativnim nastopom (kot Eva Boke Ziblje), in ne kateri od pesnikov.

»Novi intimizem«

Po drugi strani pa šibkost nastopa še ne pomeni šibkosti poezije, kar se je nekajkrat pokazalo vsaj od daleč. Nasprotno pa se bojim, da je monotona tipiziranost nastopov posledica prevlade določenega pogleda na pesništvo in skorajšnje hegemonije določenega tipa poezije.

Samoizpovedna narava poezije, ki prevladuje, sploh ni problematična – povsem pravilna je predpostavka večine piscev, da teksti, ki niso avtobiografski, niso mogoči. Toda zdi se mi, da mnogi vidijo poezijo kot dokumentarno prakso, ki naj popisuje njihova doživetja ter čustva in deluje kot terapija »tragičnim« življenjskim dogodkom. Skratka, takšna poezija ni fikcija, ampak poročanje. Tudi če odmislimo očitno narcistično samozagledanost in že omenjeno  nereflektiranost takšne Avtorske pozicije in priznamo, da večina piscev svojo poezijo – v njeni neobhodni patetičnosti – verjetno vendarle občuti kot skrajno relevantno, nam ne preostane drugega kot priznati, da tega doživljaja publika ne deli z njimi. 

Osebno krivim to dokumentarističnost in samozagledanost – tako na strani publike kot Avtorja – za vzrok mlačnim odzivom. Poezija, ki tako postane še en novinarski žanr, se ujame v past in postane tipizirajoča in shematična. Kajti čeprav funkcionira na predpostavki Avtorjeve izjemnosti (kakor novinarsko poročilo na izjemnosti novice), se mora podrediti tistemu, kar je prepoznavno kot hip in kul – torej nekemu tipu izjemnosti. Izjemni Avtor mora samega sebe tipizirati kot izjemnega Avtorja. Kako naj potem občinstvo – prepolno izjemnih ljudi – verjame v njegovo izjemno poslanstvo? Karkoli je že bilo v tej ali oni ljubezenski zvezi, ki je tako pogosto povod za nastanek pesmi, res Avtorju lastnega občutja, ki ga želi izpovedati, izgine v tej samotipizaciji. In Četudi bi bila življenja zagrizenih posameznikov med nami prav posebno zanimiva, pripoved o še eni melanholični cigareti zbudi kvečjemu pomilovanje – še raje pa sploh nič.

Poezija, ki smo jo poslušali, je vse prevečkrat šla mimo nas in izginila brez sledu. To, da so bila izpovedana občutja resnična, jim ni prav nič pomagalo, da bi bila razumljena in soobčutena ali celo presežena. Kar sem pogrešal, je bilo tisto, o čemer govorijo mnogi: razpiranje neznanih svetov. Širjenje prostorov, diskurzov, soočenje z negotovim, utopičnim, še-ne-obstoječim. Samo poezija, ki bi se manj bala nesporazuma, bi lahko bila zares razumljena. 

Noč živih mrtvecev

Zadnji dan festivala se je, kakor je v navadi, odvil pesniški maraton. Obisk in posledično vzdušje sta bila – v primerjavi z drugimi dnevi – na precej višji ravni, čeprav se je takoj zastavilo vprašanje, koliko obiskovalcev bi ostalo, če bi iz prostora odstranili vse prijavljene bralce in tiste, ki so bili prisotni po dolžnosti. Glede na zgoraj opisane izkušnje nisem bil preveč optimističen. Toda na splošno je bil to verjetno najprijetnejši in  najtradicionalnejši večer festivala. Mlade rime so za nekaj ur vstale od mrtvih. 

Bralo je precej manj prepoznavnih in uveljavljenih pesnikov, čeprav se je kar nekaj bralcev, ki smo jih slišali že prejšnje dni, ponovilo. Publika pa je bila, prav kakor prejšnje dni, stara in vljudna. Nihče pač ni hotel ostati brez svojega aplavza, ko se je povzpel na oder.

Nekako ob pol dveh zjutraj je bralcev in občinstva (skoraj) zmanjkalo. Poleg mene sedeči so obujali spomine na pretekle maratone, ki so trajali do šestih, sedmih zjutraj. Ko je ob 1.44 na oder stopil Dejan Koban in prebral Lajanje,  je vse skupaj služilo kot žalostni opomin na te minule čase. Slišati je bilo – in opisane izkušnje to potrjujejo –, da je obisk na Mladih rimah po njegovem odhodu upadel. Toda po mojem ne gre iskati odgovornosti za to ne pri preostalih organizatorjih z Veroniko Dintinjana na čelu ne pri njem. Čeprav bi bilo, če ne bi bilo prišlo do razhoda, zaton Mladih rim verjetno moč upočasniti, je bil zaton neizbežen. Kajti menim, da je na Mlade rime le redkokdo hodil in hodi zaradi tuje poezije – ta je pač povečini kvečjemu povprečna, v množici bralcev pa je dokaj težko opaziti, kdaj se pojavi nekaj, kar je drugačno –, razlike v poeziji niso nujno dramatične. Poezija, ki je navsezadnje zahtevna stvar in zahteva tudi takšno ali drugačno obliko občutljivosti, stežka privablja  z bombastičnim in očitnim. Razloge za obisk gre torej prej iskati kje drugje; lastni ekshibicionizem, tovarištvo, kultni uporniški status dogodka, debate in srečanja pred, po in med branji, so vse dosti močnejši in celo boljši nagibi. Toda od vsega tega je na žalost ostal po večini avtorski narcistični eksihibicionizem, ki mu je vseeno, koliko ljudi posluša in ne čuti potrebe, da bi v svoji veličini tudi sam prisluhnil, le da mu je dan mikrofon in sedem minut. Na koncu je Mladim rimam tako zavladal njihov lastni larpurlartizem, vztrajanje pri tem, da so tu zaradi poezije same. Toda obiskovalci in Avtorji ne čutijo nobene dolžnosti do poezije, le do samih sebe in svojih  pesniških dokumentov.

Pokopani ideali

Res je, da so Mlade rime spremenile prostor, v katerem so delovale, kakor sem zapisal že na začetku tega prispevka. In zdi se, da bodo še nekaj časa ostale v legendi kot zgled in vodilo, toda same so začele svoj zaton in se vračajo v obskurnost. Ničesar več ne producirajo, le še reproducirajo prostor izrekanja, žaromet, ki razkriva večno vračanje enakega.

Tudi sam sem na ta poslednji dan festivala stopil na oder Mladih rim in prebiral iz svojih dokumentov. Ves preostali čas sem sedel v kotu ob odru in s svojo družbo nenaklonjeno komentiral izmenjujoče se avtorje.