Bliže svobodi
Nove uredniške politike na Balkanu. Ljubljana: Klub Cankarjevega doma in branje na Metelkovi, 19. 1. 2015. (Literodrom, zadnji dan)
Igor Divjak
Vekovi smo daleko od slobodata. »Stoletja smo oddaljeni od svobode, / ker se še vedno osvobajamo tujih / verig. In v telesu / ne čutimo ključa ječe, / v katero so nas zaprli.« Te verze svojega prijatelja Đoka Zdraveskega je ob zaključku festivala Literodrom v ponedeljek, 19. januarja v Menzi pri koritu na Metelkovi bral makedonski pesnik in gledališki performer Nenad Joldeski. Nato pa je kot nekakšen odgovor na prikazani problem in poziv k akciji povedal še svoje verze: »avtomati / da padajo kot jebene kokakole / kje živim vsa ta leta / kje je smrtna tišina / staramo se kot mačke / vsi na plavanje«. Ko je končal, je k njemu pristopila Tea Tulić, pisateljica z Reke, in mu rekla, da ji je bilo všeč, ker je med recitiranjem tudi zaplesal. Medtem je Dejan Koban že zabaval občinstvo in napovedoval naslednjega avtorja. Literodromovci iz drugih držav z območja nekdanje Jugoslavije so namreč nastopili skupaj z uveljavljenimi in neuveljavljenimi slovenskimi avtorji na še enih, že več kot devetdesetih Mladih rimah.
Nekaj ur prej smo bili v Klubu Cankarjevega doma na razpravi, posvečeni možnosti novih uredniških politik na Balkanu. Pravzaprav nujnosti, saj je stanje marsikje alarmantno. Najbrž je najhuje v Makedoniji. Kot je povedal Joldeski, morajo biti uredniki velikih založb po volji oblastem, drugače jih odstavijo. Najpomembnejši urednik je kar premier države, saj je oblast pripravila seznam knjig, ki jih je treba izdati. In če ji kaj ni povšeči, se vmeša cenzura. Joldeskemu so tako spremenili prevod pogovornih izrazov v romanu Marka Twaina Dogodivščine Huckleberryja Finna, oblastniki pa so se spravili tudi nad očeta moderne makedonske književnosti, avtorja prvega sodobnega makedonskega romana in urednika mnogih vplivnih avtorjev Slavka Janevskega, nad katerim izvajajo posmrtno lustracijo. Odprli so njegov dosje, očitajo pa mu tudi, da je v svojih delih kopiral poetiko Miahila Šolohova.
Slabo je tudi v Srbiji. Bojan Savić Ostojić, pesnik in urednik spletnega časopisa Agon, ki že pet let deluje brez finančne podpore, je povedal, da pravo, selektivno in ustvarjalno uredniško delo izvajajo prostovoljci, pisci pa tudi pri tistih založbah in časopisih, ki so permanentno na listi prejemnikov sredstev, dostikrat ne prejmejo nobenega honorarja. V taki ciganski kulturi se uveljavljajo diletanti, prevode pa založbe naročajo od študentov. Konec 80. let je bila kultura založništva, urednikovanja in literarne kritike visoko razvita, s propadom velikih založb, kot sta bili Nolit in Rad, pa so se uredniki in kritiki oportunistično poklonili novim modelom založb. Tako eden izmed vodilnih kritikov v 80. letih zdaj poleg tega, da je profesor za sodobno srbsko književnost na univerzi, dela kot urednik v veliki založbi, ki prodaja šund. Le tako pride do denarja, s katerim se lahko preživlja. Dodaten problem predstavlja nacionalizem. Kulturni center Novi Sad zdaj izdaja knjige v cirilici, Ostojiću so jo šele s posredovanjem izdali v latinici.
Vladimir Đurišić je še enkrat povedal, da je v Črni gori s portalom ProLetter lahko uspel le s prevaro, tako ga je registriral kot portal za slepe in slabovidne in tako dobil tudi sredstva. Jasno je povedal, da brez denarja ne gre. Literatura ima sicer v Črni gori tako obroben položaj, da oblasti ne zanima. Niti uredniki velikih založb nimajo moči, da bi vplivali na ljudi, državi pa se zdi kot simbol nacionalne identitete zelo pomembno gledališče in vlaga predvsem vanj. Pomembnejši črnogorski avtorji zadnjega obdobja so zato objavljali na Hrvaškem, na primer Andrej Nikolaidis, Ognjen Spahić in Dragan Radulović. Prave kritiške recepcije ni. O pesniku Aleksandru Bačanoviću sta on in Nikolaidis napisala dve besedili, to pa je tudi vse.
Miru mi ni dal predvsem državni intervencionizem, o katerem je govoril Joldeski, zato sem malo pobrskal po spletu. O novi ameriški izdaji Dogodivščin Huckleberryja Finna so leta 2011 poročali tudi naši mediji, novost pa je, da se ta politično korektni debilizem zdaj širi tudi na Balkan. Problem je predvsem beseda nigger, s katero Huck naslavlja Jima, ki se v romanu pojavi 219-krat. Alan Gribben je novo izdajo utemeljil s tem, da mu je bilo nerodno, ko je knjigo bral svojim otrokom in je vsakič, ko je prišel do zloglasne besede, raje nekaj zamomljal. V novi izdaji so besedo nigger zamenjali s slave. Izdaji je sledila raziskava, ki je pokazala, da 13 odstotkov Američanov ne nasprotuje cenzuri Twainove knjige, 77 odstotkov jih je proti posegom v literarno delo, a le 59 odstotkov odločno proti. Zdaj pa bo moralo zaradi 13 odstotkov Američanov, ki jim je pred otroki nerodno izgovarjati politično nekorektne besede, cenzurirani prevod brati 100 odstotkov Makedoncev. Eden izmed očitnih pomislekov proti takim posegom je, da če iz knjige odstraniš rasistične besede, odstraniš tudi vsako možnost razmišljanja in razpravljanja o problemu rasizma.
Lustracija Slavka Janevskega pa je posledica Zakona o lustraciji, ki ga je sprejel makedonski parlament na pobudo vladajoče desničarske stranke VMRO-DPMNE. Oblast je razglasila, da je bil Janevski, ki je umrl leta 2000, v prejšnjem režimu sodelavec tajne policije in ovaduh. Med drugimi se je temu odločno uprl kipar Tome Serafimovski, ki je izjavil, da so dela Janevskega brezčasna in da mu ni bilo treba ovajati sodelavcev, da bi si ustvaril kariero. Odziv oblasti na ta protest je bil, da je tudi Serafimovskega obtožila ovaduštva. Na srečo lustraciji nasprotujejo še mnogi drugi. Atanas Kirovski na portalu balkanske Al Jazeere v članku Lov na mrtve duše piše, da veliko intelektualcev meni, da se »z lustriranjem imen makedonskih kulturnih velikanov načrtno uničuje makedonska identiteta, skupaj z različnimi projekti antikvizacije, ki izpodbijajo slovansko identiteto makedonskega naroda.«
Pojav je očitno simptomatičen, saj smo bili podobnim absurdnim primerom proti lastni identiteti usmerjenega instinkta in nevarnega političnega spodkopavanja lastnih literarnih veličin priča tudi pri nas. Spomnimo se lahko poslanice premierja Janeza Janše ob kulturnem prazniku pred dvema letoma, ko si je drznil postaviti se v vlogo literarnega kritika in je javnosti postavil vprašanje »ali pa so v tej isti skupini slučajno tisti, ki so v verzu naše Zdravice sinove slovenske matere prevedli v sinove sloveče matere«, pri tem pa je mislil na skupino ljudi, ki je za kulturni praznik določila dan Prešernove smrti. S podtikanjem spremembe besedila tej nedoločni skupini pa je izrekel očitno laž, saj je besedo »slovenske« v »sloveče« spremenil Prešeren sam, tako politično revidiranje pesnikove samovolje pa ne pomeni nič drugega kot posthumno cenzuro. Spomnimo se, da je v tej isti poslanici vsaj posredno tudi grozil živečim ustvarjalcem, ko je izjavil: »Takrat, in to bo kmalu, nas ne bodo več zasramovali s snemanjem filmov o slovenskih pocestnicah, samomorilcih in pijancih.« Dve leti pozneje smo z njegovim romanom Beli panter dobili primer proze, ki vsaj na simbolni ravni revidira našo zgodovino s tem, ko idealiziranega glavnega junaka postavlja v čas Noriškega kraljestva kot mitološko poveličanega prostora, ki nima ničesar skupnega z južnimi Slovani, ali če beremo med vrsticami, drugimi južnimi Slovani. Simbolno samozaničevanje in zanikanje lastne identitete lahko hitro pripelje do političnega preganjanja vseh, ki se trudijo ohranjati stik z dejanskostjo. Hkrati z objavo Janševega romana lahko kot nekakšno njegovo sprevrženo promocijo spremljamo preganjanje novinarjev Anuške Delić, Erika Valenčiča, Mete Roglič in Petra Lovšina, ki poročajo o vzponu neonacizma med Slovenci.
Razmere so torej kritične v vseh državah na območju nekdanje Jugoslavije, povsod se uveljavljajo samozaničevalni nacionalizmi in poskusi revidiranja lastne identitete, z načrtnim ukinjanjem sredstev pa se onemogoča svobodno uredniško in pisateljsko delovanje. Udeležencem tako ni preostalo drugega, kot da so se spraševali o možnosti donkihotskega uredništva, o urednikih, ki bi bili pisateljevi najboljši prijatelji takrat, ko se ideja za novo besedilo šele spočne, ali, kot je povedal Vladimir Đurišić: »Urednik je mnogo več, kot si na splošno predstavljamo, idealni urednik je tisti, ki je sodeluje pri nastajanju dela in gradi potem pogoje za recepcijo.« Ker se takemu idealu človek lahko le bolj ali manj približa, ga je imenoval fantomski urednik.
Vseeno pa je v zgodovini bilo nekaj urednikov, ki so bili posredno tudi soustvarjalci literarnih del in govorniki so jih tudi navedli kot zgled. Maxwell Perkins je na primer kastriral obsežne dele Velikega Gatsbyja, njegove popravke pa je Francis Scott Fitzgerald sprejel, Ezra Pound je dejansko sooblikoval Eliotovo Pusto deželo, odkril je Louisa Zukofskega in ustvaril nove literarne sloge, Gordon Lish je minimalističnemu Raymondu Carverju dopisoval besede in tudi ta je popravke sprejel, na območju Balkana pa je bil najboljši urednik morda Miroslav Krleža, ko je komentiral in popravljal posamezna gesla enciklopedije Jugoslavije. Njegovi komentarji, na primer o geslih s področja glasbe, so bili genialni. Toda Krleža v današnjem sistemu kulturne birokracije ne bi izpolnjeval pogojev za urednika, je dodal Đurišić, saj je imel zaključeno le srednjo kadetsko šolo. Na koncu pa so se vsi udeleženci strinjali, da bi priložnost za kreativno uredništvo lahko ponudilo oblikovanje skupnega, meddržavnega uredništva, najverjetneje za spletni portal, ki ga lahko kmalu pričakujemo.
Potem, na Metelkovi, smo bili vsaj za nekaj ur bliže takemu kreativnemu prostoru svobodne izmenjave. Brali so trenutno vodilni srbski, makedonski in hrvaški avtorji, še neuveljavljeni slovenski pesniki in zdaj že dobro znani pisci iz revije Idiot. Vsega je bilo toliko, da si nove možnosti, ki jih odpirajo trenutne poetike Balkana, zaslužijo posebno, izčrpno analizo, dobro izhodišče za začetek take raziskave pa ponujata obe antologijski številki Idiota Balkan. Ker je skupni problem, ki preprečuje vzpostavitev normalnega kulturnega trga, kapitalizem, ki ga z neokolonializmom širi Amerika, gotovo ni naključje, da je Dejan Koban večer začel z branjem Ginsbergove Amerike: »Amerika prodam ti verze 2500 dolarjev za kos – staro za novo – če prineseš stari verz imaš 500 dolarjev popusta«. Sledilo je marsikaj, od politično intoniranih pesmi Gaje Naje Rojec do hvalnice zenfu Marka Pogačarja in nadrealistično nasilnih fantazij Teje Tulić. In pogosto se je zdelo, kot da v verzih odmeva Ginsbergov nagovor tej isti Ameriki. Na primer pri meni najljubšem Dejanu Saviću Ostojiću: »Polizat ću ti ako bude kapalo i prste i prstenije, / prijat ću, / obgrist ću ti rukavicu, / zatvorit ću poljupcem usta, / privatizovat ću jezik / ućutati vrlo vrlo opasno po tebe / vreme je da ne umrem.«
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.