»Grajenje neke skupnosti, vsaj začasne«

Mlade rime so eden izmed najbolj vztrajnih, prijetnih in svežih ciklov literarnih dogodkov v prestolnici. Kako ste dobili idejo za festival in koliko se njegove vsebinske smernice sploh še prekrivajo z rednimi Mladimi rimami?

Prvo leto smo imeli junija malo daljše branje, saj smo povabili vse, ki so tisto leto sodelovali na Mladih rimah. Drugo leto smo naredili enako, vendar pa je bilo to že toliko ljudi, da je nastal pravi pesniški maraton. Tretje leto smo, da bi lahko zares naredili nekakšen povzetek celoletnega dogajanja, naredili teden dni dolg festival. Četrto leto se je festival razširil na 15 dni in toliko traja še danes.

Kako poteka selekcija?

V prvi vrsti povabiva tiste, katerih pesmi na naju naredijo vtis na rednih branjih. Pa tiste, ki so čez leto objavili kaj zanimivega. Pa pesnike in pesnice, ki ju rada bereva. Pa koga povsem novega, ki mogoče sploh še ni bral na Rimah. Seveda vpilva tudi to, kdo je junija še tukaj, kdo lahko pride in kdaj. Pozitivni selekciji je tako pridružen princip srečnega naključja.

Letos sva nalašč začela festival s petimi pesniki in pesnicami (Glorjana Veber, Blaž Božič, Gašper Torkar, Alenka Jovanovski,  Barbara Jurič), ki so ali bodo še letos objavili svoj prvenec, saj meniva, da dobijo prvenci premalo pozornosti. Vsako leto tudi povabiva enega od starost pesniškega poklica, da s svojim branjem začne festival. Letos je bil to Milan Jesih. Festival ima tudi tako imenovane tradicionalne stalne goste: tako bosta tudi letos gosta maratona Milan Dekleva in Katja Plut. Na maratonu bo bral tudi Karlo Hmeljak, ki je prvič na Mladih rimah bral januarja 2006.

Vsebinsko je vaš program zelo bogat in raznolik, tudi zaradi povezovanj z drugimi inštitucijami, kot sta Pranger ali Župančičeva frulica. Kdo je sprožilec? Aktivno iščete nove partnerje ali pa nemara pridejo predlogi od njih?

Povezava s Prangerjem se je zgodila spontano, po FB so naju organizatorji povprašali, kdaj se začenjajo Mlade rime, in ko smo ugotovili, da se prekrivajo, sva ponudila, da se en večer Prangerja odvije v Menzi pri koritu. Branje slovenskih in norveških pesnikov je bilo sijajno, kot tudi koncert Jenny Hval. Tako da smo se takoj odločili, da naslednje leto (to je letos) spet sodelujemo. 3. 7. bo  Pranger gostoval na Mladih rimah v Menzi pri koritu, več pa lahko preberete na spletnih straneh Prangerja in Menze pri koritu. Z Župančičevo frulico sodelujemo letos drugo leto. To sodelovanje nama je posebej ljubo, saj si Mlade rime prizadevajo pridobiti za poezijo tudi mlajše, predvsem srednješolce. Mlade rime so odprte za vsa možna sodelovanja, poskušamo biti odprti za najrazličnejše poetike, dogajanja, umetnost. Brez cenzure 🙂

V kakšnem razmerju je to s podobo festivala kot celote? Je raznolikost del vaše identitete?

Zagotovo je raznolikost del Mladih rim, še bolj pa mogoče pluralnost, demokratičnost; naš oder (se trudimo) je odprt zares najširši možni paleti poetik in ljudi. Za Mlade rime ni pomembno zgolj »delovanje« ampak »so-delovanje«. Naš festival obstaja predvsem zaradi dobre volje vseh ljudi, ki ga z branjem pesmi, oblikovanjem scene, z delom v Menzi sooblikujejo. Bolj pomemben princip kot selekcija je vključevanje, mogoče celo grajenje neke skupnosti, vsaj začasne.

Tukaj bom izkoristila priložnost, da se javno zahvalim ljudem, ki sodeljujejo pri letošnjem festivalu: za čudovito, prelepo sceno Maši, Katki, Simonu, Mateji, Vidu, Tii, Maticu, Adi  in vsem ostalim prostovoljcem, ki so več nedelj zapored ustvarjali v Menzi; ekipi Menze z Natašo Serec na čelu, Linču, Martu, Mikrotu, Simonu, Anji, Tanji, Jušu, Samotu, Ivanu, Aliju, Sašotu, Petri, Luki, pa še komu, gotovo sem koga ponevedoma izpustila; Gaji Naji Rojec za organiziranje izmenjevalnice, vsem pesnikom in pesnicam, glasbenikom, glasbenicam, ki so in še bodo prili na naš oder, in nenazadnje vsem obiskovalcem.

Velja podobno tudi za povezovanje z drugimi oblikami umetniškega oz. ustvarjalnega izražanja?

Absolutno. Poezija na Mladih rimah ni nikoli ločena od drugih načinov izraza. Mi radi mešamo, tako žanre, umetnosti, nivoje umetniškega ustvarjanja, vse, kar lahko 🙂

Festival Mlade rime združuje, tako kot tudi nekateri drugi projekti oz. vidiki delovanja KUD-a Kentaver in Mladih rim, vrhunske vsebine z nekdaj podtalnim naredi-sam pristopom in sodobnimi trendi družbenega povezovanja. Vaše knjižice, denimo, so primer socialnega založništva, ob festivalu pa ste vse zainteresirane povabili vsaj k pomoči pri pripravi scene. V tem se gotovo razlikujete od drugih, ki z več sredstvi ne ponudijo nujno več in boljše vsebine. Je tak pristop posledica pragmatičnih ali idejnih pomislekov? 

Oboje. V šali sva pred leti rekla, da Mlade rime niso »no budget« festival, ampak »know-how budget« festival. Ljudje, ki iz ljubezni do ustvarjanja pristopijo k festivalu, prinašajo nove ideje, svežo energijo, živost. To je bistveno. To in odprtost, demokratičnost našega odra, ki omogoča svoboden pretok informacij.

Ste z rezultati takšnega pristopa zadovoljni, vidite v tem prihodnost tudi za druge?

Vsako leto se kaj novega naučimo, vsako leto poskusimo kaj novega ali naredimo staro stvar malo drugače. Velikokrat smo zadovoljni, včasih tudi nezadovoljni, vse pa nam daje zagon za naprej. Nimam nasvetov, razen tega, da je pomembno, da rad delaš to, kar delaš in da to delaš za ljudi.

Ali omenjeno »grajenje skupnosti« dojemata kot grajenje nekakšne »alternativne« skupnosti ali pa – znotraj literarnega dogajanja – na takšno delitev sploh ne pristajata? Verjetno KUD Kentaver s svojim programom vendarle vsaj kandidira za sredstva pri običajnih državnih virih, iz katerih so financirani tudi drugi. Če ste (ali boste) pri tem uspešni, bo zagotavljanje specifične, zaenkrat še zmeraj dobrodošlo »alternativne« identitete festivala čedalje bolj pomembno. Kako torej vidita njegovo prihodnost?

Festival je nastal in se ves čas razvija organsko. Prizadevava si ohranjati element spontanosti. Prilagodljivost je tako rekoč nujna, da lahko program sploh nastaja. In pa odprtost za najrazličnejše možnosti, tudi za nova sodelovanja, povezave. Mogoče tak način dela ni zelo pogost, je pa za naš festival bistven, saj odraža naš odnos do sveta. Skupnost je nekaj, kar gradijo ljudje, festival in redni večeri Mladih rim ponujajo le neko platformo, neko dovolj neformalno infrastrukturo, prostor kjer se lahko odvijajo procesi, ki gradijo skupnost. Ki seveda niso omejeni na festival ali na Mlade rime. Je pa razlika med interesnimi skupinami in skupnostjo. Prve delujejo tako, da izključujejo morebitno konkurenco, v skupnosti pa je pomembno sodelovanje, sobivanje, poslušanje, celo sožitje. Skupnost je prostor, kjer je lahko vsakdo slišan. To lahko zveni idealistično, jaz pa pravim: bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče. In cel naš festival je in je bil že od začetka nekaj nemogočega. V sredo, 3. 7., se je končal 6. festival zapored. Vsi nastopajoči so napolnili Menzo s svojo neverjetno energijo. In še, branja in spremljajoče dogodke je s svojo prisotnostjo, pozornostjo soustvarilo več kot tisoč poslušalcev. Na vsakem branju jih je bilo vsaj trideset, na nekaterih več kot sto, na maratonu ob pol treh zjutraj pa še štiriinpetdeset, nad vsemi pričakovanji. Očitno je poezija kul 🙂  Še enkrat hvala vsem!