Ena izmed pesniških zbirk, leta 2010 izbranih za Festival Pranger, so bili tudi Tihotapci Aleša Debeljaka (1961–2016). Avtor je v kritiški debati, na kateri so sodelovali gostujoči kritiki Meta Kušar (ki ga je izbrala), David Bandelj in Brane Senegačnik, podal nekaj fragmentov osebnega razumevanja tako svoje zbirke kot tudi poezije na splošno. Iz publike se je oglasil tudi Tomaž Šalamun (1941–2014), ki je povedal, da mu je Aleš Debeljak kot pesnik celo ljubši od Daneta Zajca. Spodaj objavljamo prepis Debeljakovih izjav, z minimalnimi uredniškimi posegi.Preberi

S Prangerjem sva svoje ljubezensko razmerje na majavih temeljih zagnala leta 2012, potem pa se nekoliko travmatizirana drug drugega še dve leti izogibala. Takrat devet let star festival je pomenil mojo kritiško iniciacijo na literarno sceno in ne vidim potrebe po tem, da bi se nekoliko licemersko širokoustila, da sem se v vmesnem času povsem uspešno izolirala od nje krasot, grdot in posameznih državljanov, ki so tačas prerasli v ljube bližnjike, s katerimi se danes še najmanj pogovarjam o knjigah. Leta 2012 sem se,Preberi

V Metrolandu, manjšem filmu iz leta 1997, posnetem po istoimenskem Barnesovem romanu, eden od stranskih likov v pogovoru s protagonistom izreče te kultne besede, edino spomina vredno izjavo iz filma: »Metroland isn’t a place; it’s a state of mind.« Ta »state of mind« zajema vse, od razpoloženja do strukture mišljenja, pokriva tako kognitivno kot emotivno polje, je, skratka, večnamenski (prazni?) označevalec, ki se bo v tem primeru še kako obnesel. Tako kot Metroland je tudi Pranger svojevrstni state-of-mind.Preberi

Prvo uro pri slovenščini na gimnaziji smo se podučili o marsikaterem terminu, med drugim tudi o identifikacijskem bralcu, ki mu je branje v slast in se z vsebino identificira ter se loči od strokovnega, ki se čtiva loti drugače. Kako že, ne bi na tem mestu. Za domačo nalogo nam je bilo naročeno, da preberemo Strukturalno poetiko. Do kdaj, ni bilo rečeno. Prvo književno besedilo, ki smo ga morali prebrati in o katerem smo v šoli govorili, je bil Ep o Gilgamešu. Stari smo bili petnajst let.Preberi

Pesniška zbirka Janeza Ramoveša je bila med letošnjimi izbrankami Festivala Pranger. Na kritiški debati, ki ji je bila posvečena, se je med drugimi pojavila tudi tema zla. Zlo je v osrednjem delu zbirke (cikel Solo), pa tudi v samem naslovu, eno izmed močnejših občutij, ki se usedejo v bralko ali bralca.Preberi

Mlade rime so eden izmed najbolj vztrajnih, prijetnih in svežih ciklov literarnih dogodkov v prestolnici. Kako ste dobili idejo za festival in koliko se njegove vsebinske smernice sploh še prekrivajo z rednimi Mladimi rimami?

Prvo leto smo imeli junija malo daljše branje, saj smo povabili vse, ki so tisto leto sodelovali na Mladih rimah. Drugo leto smo naredili enako, vendar pa je bilo to že toliko ljudi, da je nastal pravi pesniški maraton. Tretje leto smo,Preberi

Ne berem prav veliko poezije, tudi povedati o njej ne znam kaj dosti. Vendar se vsakič, kadar morem, odpravim na Festival Pranger prisluhnit, kaj bodo o njej povedali drugi. Na Prangerju namreč (večinoma mlajši) udeleženci tako za okroglo mizo kot v publiki o poeziji govorijo s strastjo. Pa ne o poeziji nasploh, temveč o konkretnih novih slovenskih pesniških zbirkah, tistih devetih, ki jih sprotni selektorji izbirejo kot najboljše. In na Prangerju malo uživam v visoki ravni literarnega diskurza, malo pa me zmeraj daje zavist, kako da tako zavzete debate o prozi v Sloveniji ni.Preberi

Potem ko so se gostujoči kritiki in povabljeni pesniki že dodobra ogreli (k čemur je prispevalo tudi do skrajnosti ogreto ozračje), sem sama prispela v Rogaško ravno pravi čas, da sem še ujela avtobus, ki je na Pilštanj (eno redkih vasic, ki jo domačini še vedno imenujejo trg) popeljal vse prej omenjene, v družbi treh norveških pesnikov in nekaj skrajnih navdušencev, ki so se vroč vikend namesto morju odločili posvetiti poeziji.Preberi