Pranger ali šepetati o slonih

S Prangerjem sva svoje ljubezensko razmerje na majavih temeljih zagnala leta 2012, potem pa se nekoliko travmatizirana drug drugega še dve leti izogibala. Takrat devet let star festival je pomenil mojo kritiško iniciacijo na literarno sceno in ne vidim potrebe po tem, da bi se nekoliko licemersko širokoustila, da sem se v vmesnem času povsem uspešno izolirala od nje krasot, grdot in posameznih državljanov, ki so tačas prerasli v ljube bližnjike, s katerimi se danes še najmanj pogovarjam o knjigah. Leta 2012 sem se, da ne skrenem že uvodoma v čenčave kuloarje, torej prijavila na Prangerjevo Mlado kritiko, projekt entuziastičnega Prangerjevca Blaža Jelenca, in s tekstom o Babačićevi zbirki Sloni jočejo pošteno uprizorila performans, v katerem smo pošteno jokali mladi kritiki. Tekst pravim, kvečjemu neke vrste spremko, nikakor pa ne literarno kritiko(!), kot sta takrat pravilno, upravičeno, argumentirano, večkrat in že nekoliko vzneseno iz publike ugotavljali dragi Petra in Barbara, na način, ki je pač njima lasten in domorodcem domač, a tuj prišlekom začetnikom, ki so tresočega glasu na odru Menze poskušali šepetati nekaj o slonih. 

A tudi draga Petra in Barbara, ki vsako leto aktivno pripomoreta k temu, da so Prangerjeve kritiške debate relevantne in razburljive, sta se strinjali, da smo godni za v festivalsko publiko: ker se nismo nemudoma stopili v žaru njunih kritičnih besed, smo se tako kvalificirali na večdnevno srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije, ki vsako poletje poteka v Rogaški Slatini in okolici. Kjer se je že na moji prvi prangerjadi vnela huda debata o zbirki Z roba klifa Taje Kramberger. Jaz, ki sem se bila torej pripravljena prostovoljno vdati pričakovanemu dolgčasu poglobljenih kritiških debat in še bolj pričakovanemu dolgčasu še bolj temeljitih debat po debatah (in manj dolgočasnih, že kvantaških debat o debatah), ki so znale potrajati tudi do druge ure zjutraj, sem se nič hudega sluteč našla (ker znašla se ravno nisem) v navzkrižnem ognju strokovnih bralk in bralcev, ki so si bili zavoljo poezije pripravljeni ne le odpahniti jezike, temveč celo zamuditi enega najlepših človeških ob(r)edov, tj. kosilo. In z naivnostjo sem odločno razklenila roke in mislila sem (zavoljo želodca, ki ne prenaša dobro kričanja v kombinaciji s slovensko poezijo), da tudi s Prangerjem. 

Urška P. Černe, Prangerjeva mama, je mojo trdno voljo zlomila z enim samim mailom, češ, pomlajujemo ekipo, a bi moderirala kritiško debato, pridi, zmoreš, (hrana je ful dobra). Imela sem svoje dvome, poezijo sem bila menda pustila za sabo in se ji te dni posvečam bolj priložnostno kot sistematično, poleg tega so gostujoči kritiki Marcello Potocco, Tanja Petrič in Lidija Gačnik Gombač izbrali nekatere zbirke avtorjev (Peter Kolšek, Barbara Korun, Milan Vincetič, Nataša Velikonja, Petra Kolmančič, Ciril Bergles, Jana Putrle Srdić, Stanka Repar, David Bedrač), ki so mi precej tuje in to je, poudarjam, evfemizem. Ampak zadeva se je takrat že malo prevesila v izziv (Ali zmorem izzvati vse tri miroljubne kritiške ptiče?) in malo v delo (Ali mi ves literarni small talk, ki me čaka v srcu zdraviliškega turizma, ni že povsem odveč?) ter precej v zabavo. 

Marcello Potocco, Tanja Petrič, Lidija Gačnik Gombač in Maja Šučur (foto: arhiv Pranger)

Na točki, ko je torej očitno, da sem se v Rogaško res pustila odpeljati, zdaj že z nekaj nostalgije, hotelski zajtrki so bili namreč res dogodivščina, svečano pričam, da je bil to eden najbolj konstruktivnih in duhovitih festivalov sploh. Kritiki se niso vdajali kolektivnim hvalnicam, ampak so se z metodo kultiviranega pogovora in izmenjave mnenj v sobni jakosti prepričevali o (ne)kvaliteti izbranih pesniških zbirk in pravi konsenz je zares vladal zgolj pri Hroščih Jane Putrle Srdić. Čeprav smo letos trpeli za pomanjkanjem pesnikov, ki bi se zainteresirano soočili s (pre)drznimi besedami kritikov, sta zmogli denimo Petra Kolmančič in Stanka Repar sistematično in nadvse mirno stopiti v bran svojim pesmim in stoično prenesti kritiške sodbe o klišejskosti ali pretiranih intelektualizmih. Ter pri tem, kar ni samoumevno, z istimi kritiki deliti mizo pri večerji ter celo vino in prijazne besede. In meni se je prvič zdelo, da ima neki literarni festival resnično smisel. 

Test zrelosti je v tem smislu Pranger pravzaprav precej dobro prestal. Zdi se namreč, da je festival le preizkušnja za pesnike, malokdo pa pomisli, kako se ob izrekanju negativnih vrednostnih sodb z zrenjem v oči pesnika spopadajo kritiki, vajeni varnega streljanja puščic preko računalniškega zaslona. Tudi letos so Marcello, Lidija in Tanja najprej poskušali z dobrim starim manevrom zatekanja k interpretaciji v izogib vrednotenju, a nazadnje dosegli najbolj uspešne trenutke kritiškega dokazovanja med pogovori o poeziji Nataše Velikonja in Davida Bedrača, kjer so se skupaj z vrhunsko ogreto publiko strinjali, da se pač ne strinjajo. S tem je bil po mojem mnenju najvišji cilj Prangerja izpolnjen. Seveda ob brezkompromisnem branju pesmi o joškah, ki jo je prispevala mlada udeleženka Prangerjeve ELE, osnovnošolskega natečaja za najboljšo pesem.

(foto: arhiv Pranger)

Če bo Pivčev urednik Nino Flisar udejanil idejo o hudomušnem projektu kritike o kritiki in če bo želja prevajalca Iztoka Ilca, da bi na pranger morda lahko vklenili kakšnega od slovenskih kanoniziranih klasikov, kdaj izpolnjena, bo to še dokaz o kakovosti neformalnega druženja letošnjih obiskovalcev in snovalcev Prangerja. In ker obetavna mlada Petričeva Tanja na sklepni večer, torej ob podelitvi Stritarjeve nagrade, Društvu slovenskih pisateljev ni ostala dolžna, kot so oni ostali dolžni njej, se je Prangerjeva druščina ob glasbeni spremljavi Samih bab prepustila naivni radosti in nekakšnemu občutku mile povezanosti, ki pritiče sklepnemu festivalskemu večeru.

Če se torej vrnem k slonom, lahko zdaj sramežljivo priznam, da me Pranger spet malo kuri. Všeč mi je njegov majhen, intimni format, kjer vsak od štiridesetih obiskovalcev govori s prav vsakim od soobiskovalcev in tudi za tiste, ki bi se jih raje ognil, ugotovi, da so pravzaprav precej neškodljivi ali da vsaj pišejo dobro poezijo, kar v teh časih tudi nekaj šteje. In rada imam njegovo nekoliko izolirano lokacijo, kamor nihče ne zatava po naključju, temveč z jasnim in dobrim namenom. Nazadnje in v izogib solzavi tenkočutnosti imam najraje Prangerjeve zajtrke in kosila, ki imajo povsem praktične lastnosti. Pri tolikšnih obedih v dobri družbi se zdi vsaka kritiška sodba zgolj še majhen, lahko prebavljiv zalogaj.

Petra Kolmančič (foto: arhiv Pranger)

Jana Putrle Srdić (foto: arhiv Pranger)

Barbara Korun (foto: arhiv Pranger)