In memoriam: Aleš Debeljak. Vse, kar je napisano, je naše

Ena izmed pesniških zbirk, leta 2010 izbranih za Festival Pranger, so bili tudi Tihotapci Aleša Debeljaka (1961–2016). Avtor je v kritiški debati, na kateri so sodelovali gostujoči kritiki Meta Kušar (ki ga je izbrala), David Bandelj in Brane Senegačnik, podal nekaj fragmentov osebnega razumevanja tako svoje zbirke kot tudi poezije na splošno. Iz publike se je oglasil tudi Tomaž Šalamun (1941–2014), ki je povedal, da mu je Aleš Debeljak kot pesnik celo ljubši od Daneta Zajca. Spodaj objavljamo prepis Debeljakovih izjav, z minimalnimi uredniškimi posegi.

Kot je opazilo več kritikov, »ženska, ki je ni« uteleša neke vrste ideal, topos, ki se mu približujemo, približujemo pa se mu – kot zdaj vidim v vzvratnem ogledalu racionalnega časa – lahko le na nepopoln način, se pravi: kot tihotapci. Ne kot tisti, ki imajo pooblastila za gibanje v javnem prostoru in risanje meja, ampak kot tisti, ki prečkajo mejo na skrivaj, potiho, neopaženo. In katere so te meje? Seveda med tistim, kar je bilo, kar je in kar bo, med tremi modusi časa.

In to je bilo tudi zelo natančno opaženo, da so točno ti modusi časa tisti, ki me zanimajo. Jasno, da me zanima tovrstna, če rečem, pesniška ali pa lirična arheologija, s pomočjo katere se ukvarjam z drobcem iz osebnega pa tudi kolektivnega spomina, zato naslovi filmov, knjig ali fraz. Vse, kar je napisano, je naše. Torej kolektivni in individualni spomin, ki ju oba poganja bolečina, ne »bolečina nedoživetega«, ampak bolečina neizraženega. Se pravi tega, kar si šele utira pot k besedi. In če poezija ima kakšen smisel, je točno v približevanju temu, česar ni mogoče izreči z besedami. Ta paradoks poganja poezijo.

Tihotapce po eni strani vidim kot mapiranje časa, kontinuuma časa do druge svetovne vojne pri kolektivnem spominu in do sedemdesetih let pri osebnem spominu, po drugi strani pa sem šele kasneje ugotovil, da ima večina, ne vse, vsaka druga, tretja pesem opisano tudi lokacijo. Ne gre za svojevrsten vodič po mestu, ki ga vsi vključno z Ljubljančani ne-poznamo, ampak gre za svojevrsten imaginarij, svojevrstno beleženje tavanj po mojem prostoru, po privatnem mestu. Seveda so na eni strani stvarne, otipljive, preverljive informacije tipa Gallusovo nabrežje, kot podstavek lokacije, ampak se, recimo v pesmi Društvo nespečnikov pojavi kot lokacija Ulica Slavka Gruma. Ulice Slavka Gruma v Ljubljani ni, ne obstaja.

Gre torej za neko zmes, ajde – zlitino časovnega in prostorskega zemljevida, ki pa ga, upam, si želim, poganja ambicija, da bi našel, zdaj kanibalistično citiram samega sebe, neka ne preveč čudna želja, da bi našel nov jezik namesto starega. Se pravi stara rana, eksistencialna drža, transzgodovinska zgodba, ki ne zadeva samo mene, čeprav se v meni povnanja, in iskanje novega jezika, to kar poezija pač počne. Izraziti nekaj, kar nas vse presega, in omogočiti s tem, da se v pesmi prepoznajo tudi tisti, ki z nami ne delijo časa in prostora, da je to izkustvo načeloma dostopno vsem, po drugi strani pa globoko intimno, to me zanima! Tako kot pri mestu, ki ga prepoznavamo, po drugi strani pa se izmika.

*

Če je kaj načrta v moji lirski ustvarjalnosti, potem izvira iz prepričanja, da negotovosti, magme, fluidnosti, nestabilnosti osebnosti, na katero se pesem osredotoča in ki je njeno glavno vodilo, ne reproduciram, ponovim v nestabilnosti, neurejenosti, neformalnosti, razlezenosti pesniškega izraza.

Ampak si že, če kaj, načrtno izdelam, da tako rečem, zunanjo kletko forme, zato da bi lahko iz prelivanja koščkov iz spominov, osebnih in kolektivnih na eni strani in dodane fantazije na drugi, ustvaril vsaj utvaro reda.

Nisem pa tiste vrste pesnik, ki bi pisal danes nekaj, jutri nekaj, ki bi ves čas nekaj beležil na pregovorne papirnate prtičke in serviete in tako naprej. Tega ne poznam.

Že moja prva knjiga pesmi Zamenjave zamenjave ni bila zasnovana […] kot zbirka pesmi. Zbirka pesmi res zbira različne, ob različnih priložnostih, motivih in inspiracijah nastale pesmi. Knjiga pesmi, kot pa jo vidim sam in jo poskušam tudi uresničevati, je celoviti organizem, kamor sodijo način razporeditve pesmi in vse t.i. parafernalije, se pravi na videz nepomembne informacije, podatki, posvetila, datacije, lokacije in tako naprej. In posvetila celotne knjige, ki so vse posvečene nekomu. Komu? Vedno tebi, bralka. Sestavljam zidake neke zgradbe, ki ni gnezdo, skupaj nametano sračje gnezdo, ali pa noče biti, ampak poskuša ustvariti učinek organske celovitosti, urejenosti. Zakaj? Ravno zato, da bi ta svoboda prehajanja, tihotapljenja prek meja tega, kar ločuje včeraj od danes in jutri, lahko bolj prišla do izraza. Tako sem si jaz za lastno rabo racionaliziral.