Hiša brez knjig 1/3

Kar je bilo javno, si privatizira nasilje, nekoč zasebna sovraštva pa postanejo novi javni duh.
– Hito Steyerl

Uroš Zupan v Znamenjih v kroženju, prejemnici Rožančeve nagrade za najboljšo zbirko esejev, zapiše, da je bil vedno nagnjen k nostalgiji, dostikrat tudi k nostalgiji po nedoživetem. Ob tem se, kot v tem pogledu Urošu sorodna duša, sprašujem, ali je občutje, ki me preveva ob branju njegove knjige, tisto prvo ali tisto slednje.

Tisto prvo: Zupan s svojo poetično močjo v ta grozljiva leta vtiskuje minuli svet zaznav in občutij, prav posebno naravnanih registrov doživljanja, ki so nekoč tvorili resničnost zavesti, ki biva v domu oziroma ki je nekje doma, in ki so na vse tiste, ki so bivali v istem domu (jezika, nazora, mesta, rituala), učinkovali na približno soroden način. Da so v nekem času nekje obstajali ljudje, ki so svet doživljali na podoben način; da je bil ta način izjemno prijeten, blagodejen, nekako presegajoče razsežen v prostoru in času, način, ki si podaja roko s stvarstvom in zgodovino, nas veže v skupnost z vsemi, ki so kdaj stali pod isto luno na čistem zraku, vonjali navzočnost rastja, slišali tiho žuborenje potoka med skalami kot klic po čisti prisotnosti. Da so nekoč obstajali, nekje, takšni ljudje, da pa ne obstajajo več; da je ta svet za nas izgubljen kot doživljanje v prisotnosti in zdaj obstaja le še v spominu, ki nam ga lahko vzbudi ta ali ona stvar kot odmev nečesa nekoč resničnega. V tem primeru knjiga, Zupanovi teksti, ob kateri postane nostalgija tako otipljiva, da se človek ob trenutkih strese in zaprepadeno ozre okrog sebe: kaj vse sem izgubil.

Ali tisto drugo: da je spomin na ta svet tisto edino, kar je od tega sveta v resnici kadarkoli obstajalo. Že Andy Warhol je zapisal: »In tudi tvoje lastno življenje nima, medtem ko se ti dogaja, nikoli nobene atmosfere, dokler ne postane spomin.« Sedanjost je vedno iste vrste brezbarvna kovina, ki odseva resničnost takšno, kot je, in ni čisto jasno, kdaj se navzame tiste žlahtne prevleke atmosfere, ki je neki preteklosti lastna, določena in enkratna ter v svoji posebni kvaliteti dostopna ljudem, ki so jo doživljali, na soroden način nostalgičnega podoživljanja. Morda v trenutku, ko je nepreklicno mimo. Nimam potrpežljivosti, da bi misel dosledno razvijal naprej. Zanesel se bom na mladega Camusa: »Delo človeka je v celoti ta počasni pohod k ponovnemu odkritju, preko obhodov umetnosti, tistih dveh ali treh veličastnih in preprostih podob, ob katerih se mu je prvič odprlo srce.«

Zupan se besedi srce izogiba. Kot čemeren starec je, kadar besedo zagleda v verzu, je pesem takoj razčustvovana in patetična; le največje pesmi si jo lahko sploh privoščijo. A vendar se njegove sodbe ne zdijo sodbe zagrenjenca. Ob branju dobim občutek, da ga je besede pravzaprav strah, kot je koga, morda vsakogar, strah priznanja ljubezni določeni osebi. Z besedo ljubezen ima sicer Zupan manj problemov.

Vsekakor bi lahko Camusov citat rabil kot moto esejem. Znamenja v kroženju. Stanovanje v Trnovem, Ljubljana v osemdesetih, panoramski pogled, ki si ga fotografija na razglednici deli z Jesihovim sonetom. Veličastne in preproste podobe, ob katerih se mu je prvič odprlo srce, podobe, h katerim se vrača, znova in znova, preko obhodov umetnosti. Dokument tega vračanja pa po nekakšni čudežni alkimiji (naj mi Zupan oprosti pomanjkljivo poznavanje nevroznanosti – nočem mistificirati) vzbuja podobne občutke tudi pri bralcu, četudi so podobe druge, drugačne in četudi obhodi bralca niso obhodi pisca. Zapis nostalgije po doživetem vzbuja pri bralcu nostalgijo po nedoživetem in nato tudi nostalgijo po bralčevem doživetem. Ob branju sem spet na povsem naraven način fizično in čustveno doživljal idejo, za katero se mi je zdelo, da je že docela izgubljena. Idejo, da sem nekje doma. Nazadnje sem jo, po dolgih letih spet prvič, doživljal ob branju monografije The Free World Louisa Menanda, a jo nato znova kmalu pozabil.

Morda gre samo za dokumente, ki jim uspe v nas za trenutek prezrcaliti stanje možganov, kakršne smo imeli v svojih zgodnjih dvajsetih, in nas ta polnost, celovitost doživljanja v mladosti ob boku sedanje pičlosti pretrese do kosti. Toda kar imamo za trenutno pičlost, bo spet rabilo kot šok ob spominjanju čez desetletje, ko bo vse skupaj še slabše in bomo spet nostalgični po tem, kar trenutno doživljamo kot neznosno.

Kakorkoli, Zupanu se moram zahvaliti za to izkušnjo. Vedno znova, ko se ženem naprej, dlje, stran, pozabim, kako preprosto je dostopna. Samo do knjižnice je treba in najti knjigo nekoga, ki mu uspe pisati v registru pristne ljubezni do svojega predmeta.

Dall E x Jasmin

Tako naletim na podobo Tomaža Šalamuna, Aleša Debeljaka, Uroša Zupana v neki hiši v Rožni dolini. Predstavljam si zastekljeno verando, popoldansko sonce, morda po dežju. Šalamun pripoveduje, ne ustavi se, stoji ob mizi in s privzdignjeno roko nagovarja horizont sten in lesa in stekla. Aleš leži na kavču, bere, kaj bere, ne vidim, nekaj pogrošnega, nekaj trivialnega, z užitkom to bere, ker si to lahko privošči, Robert Fulghum ali nekaj podobnega iz Sveta knjige. Gorela je, ko sem legel nanjo. Žveči kožo ob nohtu. Vsi vemo, da jo. Uroš lista po ploščah na polici in se odloča, katero bo dal na gramofon, da ju bo oba očaral, da ju bo zadel, da mu ne bosta mogla ničesar očitati. Pink Moon. Puslujšta.

Vsak Slovenec, starejši od tridesetih let, lahko vidi to hišo, to pohištvo, te ploščice, te preproge, lahko vonja ta vonj in skorajda začuti hrapavost sten na konicah prstov. Vsakdo je bil nekoč tu doma. Nekateri so še vedno. In presenetljivo, tisti, ki jih je v življenju pot nosila najdlje stran od tiste hiše v Rožni dolini, so bili prvi, ki bodo v njej ostali za zmeraj.

V poglavju o Tomažu Šalamunu Zupan z njim opravi nekako zadržano in na kratko. Pohvali umetnost in iskreno prizna, da so ga Tomaževe ambicije odbijale. Vse odkar je postal slovenski kulturni ataše v New Yorku, je bil nato v Ljubljani nemogoč. Prevodi tu in tam, predavanja tam in tu. Upanje na Nobelovo. Upanje na Nobelovo, ki mu ga je bilo tako nemogoče oprostiti, da Zupan nato ne pride niti na pogreb. Ne vem, ali je bil Zupan prisoten na spominskem večeru v Menzi pri koritu, ko je Tibor Hrs Pandur vse zbrane poslal v tri krasne, češ da so Tomaža za življenja maltretirali in poniževali, ga izkoriščali za svoje cilje, zdaj pa mu tu pojejo hvalo. Ne vem. Ne spomnim se. Če je bil, si je grajo zaradi neiskrenosti zaslužil, če ga ni bilo, je ostal zvest svoji … zavisti? Mislim, da potrebujemo novo besedo za to zmes zelene vročine, gneva in prezira, ki nam premeče drobovje, kadar neka bližnja osebnost postane predmet naklonjenosti ali zgolj samo pozornosti javnosti, za katero niti ne mislimo toliko, da bi bolje veljala nam (zato ne moremo govoriti o pravi zavisti), kot pa nas nenadoma obsede z ničimer utemeljena misel, da si je ona v resnici na točno takšen način sploh ne zasluži. Green Moon. Ne morem na večerjo s tabo, od tistega tvojega intervjuja v časopisu me daje grima. Čakam, da mine. Upam, da mi prej ne umreš.

Vendar pa spekter Tomaža Šalamuna neprestano obhaja vse tekste, ki sledijo, kjer se brez izjeme pojavlja v mnogo bolj sproščenih kontekstih, zarisan v mnogo bolj ljubečih tonih. Kot da bi Zupan, zazrt naravnost vanj, ne zmogel preseči nekakšne zamere ali stanja grime, kadar pa je prisoten le v blagih odtenkih, lahko o njem piše onkraj svojega prvotnega čustvenega odziva. Pa nočem razvijati teorije ali dati morebitnim literarnim zgodovinarjem prihodnosti slutiti, da vem kaj več od tega, kar je v tekstu. Samo izpostavljam eno redkih mest, kjer se Zupanu (nehote?) zapiše, da ga mučijo tudi zadeve, ki ne pašejo povsem skladno v sicer krasno sklenjeni krog njegovega spomina, doživljanja, občutenja svojega sveta. Minulega sveta, ujetega v sosledje pesmi.

Zupan je presenetljivo, hvale in občudovanja vredno konsistenten pri izganjanju nizkih strasti in nizkih leg izraza sveta iz svojega teksta. To je najbrž ena od kvalitet, ki branju esejev zagotovi občutek presežnosti. Pa saj, kdor po takšni knjigi in takšnem izboru pesmi ne začuti in prizna, da lahko pesem o bivanju spregovori bolj temeljito in bolje kot katerikoli drug izraz človeka, je za resničnost tako ali tako izgubljen. Kadarkoli se v tekst prikrade zgodovinska resničnost sodobnosti, se zato že pred koncem stavka ugasnejo televizor, računalnik, radio, se zapre časopis. Trezna ocena, da je književnost po padcu socializma povsem izgubila svoj družbeni vpliv, je v nekakšnem sozvočju z odmikom pesnika od družbe. Vzrok ali posledica? V Zupanovih esejih vztraja svet, neskaljen z nesnago novic, celo z ekonomsko resničnostjo (prikimata si le z Gregorjem Strnišo, da jima »materialne dileme čisto osnovne eksistencialne narave […] otežkočajo zbranost, potrebno za vsako ustvarjalno delo«), o njegovem življenju v samostojni Sloveniji tako pravzaprav ne izvemo ničesar razen tega, da ima družino, da se rad sprehaja s psico, da uživa, ko ju spremlja s hčerjo na treningih agilityja.

Smemo zapisati, da se pesnik v kapitalizmu preprosto ne znajde? Kakšna sodba bi bila to? Tomaž in Aleš, oba okužena z Ameriko, oba začarana z materializmom (tisk, prevod, položaj, kariera, »premajhen avto za tako velikega pesnika«, Nobelova nagrada), sta bila oba v stiku s časom, in ne eden ne drugi se ni hotel odreči vplivu, ki ga je človeku nekoč zagotavljalo njuno poslanstvo. Obeh ni več, preselila sta se v tisto hišo v Rožni dolini, kjer bosta ostala pesnika domovine, dokler bo še obstajal kdo z njuno podobo, vžgano v svojo zavest.

Uroš Zupan, mož iz Trbovelj, pa se umika. Sumničavemu do teorije se mu zdi vpliv pesnikov v devetdesetih »škodljiv«, ob novi državi poseže rajši po ironiji in humorju, iz refleksivnih tekstov briše vse primesi, ki bi »smrdele po serafičnem tonu«. Poezija in književnost postaneta na prelomu tisočletja v družbi irelevantni, njega pa zagrenjenost ne premaga, da bi se pritoževal nad založniki, uredniki, da bi zganjal škandale, da bi grozil družbi in sistemu, kako pritlehno si vendar drzneta vesti se do Pesnika. Drži se stran od kulturnih komisij, stolčkov, položajev, v njegovih zapisih ne izvemo ničesar predmetnega o svetu kulture ali sistemu umetnosti. V pregledu dvestotih let slovenske poezije in njenih pesnikov (da ne napiše poglavja niti o eni pesnici, bi lahko v sodobni civilizaciji šteli že skoraj za uporniško držo, če ne bi bil to v resnici še vedno beden simptom naše družbe) se politike dotakne le z eno samo omembo pijanega Daneta Zajca, ki v tekstu Aleša Debeljaka na festivalu Vilenica bojda »verbalno obračunava z nevidno komunistično bando«.

Kar je dosežek sam po sebi. Ne znam si namreč predstavljati, da je življenje Urošu prizanašalo kaj bolj kot ostalim. Najbrž seveda pomaga, da javno in odkrito ne hlepiš po Nobelovi nagradi, da si začrtaš krog spomina, krog doživljanja, da tujino jemlješ kot nekaj, kar prihaja le po satelitu, sicer pa je v celoti tuj planet, da se varno ugnezdiš v priklicano zgodovino, kjer se ni nikoli zgodilo nič izpričano hujšega od kakšnega ljubezenskega brodoloma in nekaj blagih nevšečnosti, seveda mora pomagati, da si v resnici dober pesnik, da znaš v hipu pričarati spet dom še tako neomajno izgnanemu, da svoje mogočne čarovnije ne izkoriščaš za materialno dobrobit …

(Vsekakor je tudi pomagalo, da prav vsak pezde, ki so mu šle v devetdesetih Sutre v nos, takrat ni imel nenehnega dostopa do javnih občil.)

Toda vendar, Zupan s svojimi predhodniki in sodobniki ne obračunava. Jemlje jih kot vrsto bliskov genija, katerega svetloba je nanj posijala iz teme let, te trenutke obsijanosti pa popiše kot močna, umetniško dovršena spominjanja. Ko pride do sebe, do svojega prvenca, do Suter v začetku devetdesetih let, se knjiga konča. Če je pred nekaj leti z Urbanom Vovkom še uredil antologijo Od Dekleve do Peratove, kjer je s svojim nedvomno bistrim pesniškim očesom delil blagoslove pripoznanja tudi mlajšim od sebe, v Znamenjih v kroženju najdemo le desetletje mlajšega Aleša Štegra, ki Zupanu na Trnovskem mostu predstavi Strniševo »Vrbo« (Štegrovih pesmi pa v knjigi ni).

Kako naj to razumemo? Mar ga pesem koga mlajšega res ni nikoli obžarila z uvidom v stanje stvari, mu pokazala ali dala vsaj slutiti, da obstaja tudi pot naprej? Ne bi mogel najti ene ali dveh dobrih pesmi, ob katerih bi se spominjal tudi časov po osamosvojitvi? Spominjal pravim zato, da bi lahko tudi drugi jasneje uzrli naš čas in se skupaj spominjali doživetega in nedoživetega. Morda pa je to njegove vrste obračun, morda je nad nami razočaran, morda ga skrbi, da ne bo za njim nikogar, ki bi zmogel do kapitalistične fluidnosti ohraniti toliko pesniške distance, kot je je uspelo do socialističnih sivin vzdržati njemu?

Kdo od nas mlajših se ne bo prodal? Kdo ne bo kradel? Kdo se ne bo vsiljeval komisijam in vladal vrtičkom? Koga ob vsem tem amaterizmu, senzacionalizmu, karierizmu, kriptomneziji in kleptomitomanstvu ne bo popadal bes? Kdo se ne bo spuščal na osebno raven? Kdo ne bo iz zasebnih zamer koval zgodovine? Kdo bo ob vsem tem kričanju po pozornosti ostal zvest tihemu soju poezije? Komu bomo zavarovali dušo, da nam bo vedno znal v telesu povzdigniti spomin na to, da smo bili nekoč nekje doma?

Esej je bil prvič objavljen v 382. številki revije Literatura. Revijo lahko naročite tu.