Vprašanje zla

Pesniška zbirka Janeza Ramoveša je bila med letošnjimi izbrankami Festivala Pranger. Na kritiški debati, ki ji je bila posvečena, se je med drugimi pojavila tudi tema zla. Zlo je v osrednjem delu zbirke (cikel Solo), pa tudi v samem naslovu, eno izmed močnejših občutij, ki se usedejo v bralko ali bralca.

Ob izpostavitvi zla se je postavilo tudi vprašanje njegovega ontološkega statusa: je zlo, ki mezi izza Ramoveševih verzov, univerzalno ali partikularno. Se pravi, ali prihaja iz dimenzije, ki je onkraj tega sveta, nekako tako kot Platonove ideje, po vnaprej določenem, dogovorjenem načrtu. Ali pa se poraja v posameznih individuumih, ki so tudi akterji zla, činijo zlo, so zlo-činci. Razlika je seveda bistvena, vsako razumevanje prinaša s sabo drugačno razumevanje realnosti.

Na mojo veliko žalost je debata kmalu zavila v druge, bolj jezikovno-dialektične vode, a v mojih ušesih omenjeno vprašanje še kar odzvanja. In ker je kot nalašč primerno prav za rubriko S pavjim peresom, bom tu nekoliko zavrtal vanj in skušal ugotoviti, kakšna kost, če kakšna, se v njem skriva.

Ločnica v (evropocentričnem) razumevanju zla je, če zelo poenostavim, razsvetljenstvo. V predrazsvetljenskem obdobju je bilo zlo vsakdanji, a sprejemljiv del življenja. Zlo se je dojemalo in jemalo kot običajen del bivanja. Večina je bila v večji ali manjši meri deležnik pri udejanjanju in konzumiranju zla v različnih oblikah. Zlo si je nadelo različne obraze, a je vendarle prihajalo iz enega univerzalnega vira, načrta. Kot se rado reče: Hudič ima mlade. A ne gre toliko za to, da zlo prihaja od hudiča in njemu podobnih, ne-zlo pa od kakega drugega bitja, recimo, boga. Oba sta le poimenovanje delov celote univerzalne slike: je toliko dobrega (ne-zla) in je toliko zla. Če je prvega tu več, je drugega več tam. Tako nekako. Pravzaprav ne gre za boj enega z drugim, ampak za geoteološko razporeditev pristojnosti nad človeškimi dušami. Zlo, ki se dotakne telesa, je namreč nično v primerjavi z zlom, ki se dotakne duše. To s sabo prinese tudi posebno razumevanje samega sebe in sveta: odrešitev. Odrešitev ni nekaj, kar bi nas doletelo zdaj in tu, na tem svetu in v tem življenju, temveč potem in onstran. In če nekoliko poenostavim misel Pascala Brucknerja, je formula odrešitve takšnale: več zla prejmemo zdaj in tu, kjer je naše bivanje tako ali tako le prehodnega značaja, več ne-zla bomo deležni kasneje in onstran. Se pravi, da je zlo, ki nas prizadene, skorajda nujno za odrešitev. Seveda sreča ni nekaj, kar bi bivalo tu, tu se je niti ne pričakuje in se je ne išče. Sreča je snov, ki tvori eter v onostranstvu.

Razsvetljenstvo pa z vpeljavo subjekta kot središčne točke orientiranja v svetu univerzalno strukturo odrešeniškega prehajanja človeških duš razdre. Duša v novih subjektovih oblačilih postane dejavna ustvarjalka svojega bivanja. To ji ni več shematsko posredovano. Sreča, ki je drugo ime za ne-zlo, postane tuzemna reč. Še več. Vsi smo srečni na enak način, če smem nekoliko posplošiti Tolstoja. Nesrečni (in nesreča je zdaj sinonim za zlo) pa vsak po svoje. Zlo tako postane partikularno, individualizirano, subjektivirano. Tako kot je vsaka duša odgovorna za svojo srečo, je vice versa odgovorna tudi za svojo nesrečo. Ni več širšega konteksta zla, je le posamično, prizadejano zlo. Tako bi lahko znameniti stavek, da je zlo v pogledu tistega, ki zlo vidi, brali tudi, da je zlo v pogledu tistega, ki zla ni sposoben videti. Danes nas prepričujejo, da si je vsak za vse kriv sam. (Opomba: tu je seveda govora o zlu posameznikovega vsakdana, ne o vojnah, genocidih, etničnih čiščenjih. Če spet uporabim prispodobo hudiča: govorim o razmerah, ko je hudič v podrobnostih.)

In kje smo z vsem tem pri Ramovešu in njegovi zbirki. Mestoma arhaična in ljudska simbolika ter ritmika pesmi, predvsem pa poljanski dialekt manj zbranemu bralcu ali bralki zamegljujejo druge, vsebinske elemente njegove poezije. A kot pravi pesnik sam, je to pač samo njegov jezik sporočanja in način podajanja pesniške vsebine. In zlo je pri Ramovešu nekako nelogično, nima smisla. Kar je za zlo precej nenavadno. Zločinci, pa naj si bodo mitološki ali bolj vsakdanji, so vedno racionalna bitja, njihovo izvajanje zla pa logična početja. Poglejmo si samo Mefista, ta je posegel celo po institutu pogodbe. Pri Ramovešu pa tega ni. Poglejmo že sam naslov: nekdo strelja kurente (skozi okno). Takoj se pojavi vprašanje: kdo je ta, ki strelja, in predvsem, zakaj. Koga strelja: novodobno šemo ali mitološko bitje. Kdo je tisti, ki udejanja zlo: strelec ali kurent? Se strelec le brani ali pa se lovsko zabava? Ali kurent prihaja le na obisk in po pustne krofe ali pa z nožem v roki? V to smer bi z vprašanji in začudenji lahko nadaljevali še naprej. Popolnoma enako se zgodi, ko zapustimo naslovno stran in se spustimo med posamične pesmi in njihove verze. Zlo prihaja iz teme, čaka v temi, a v temo tudi odhaja. Včasih trka na okna, nenapovedano vstopa v hiše, a včasih iz njih tudi izstopa. Je prijazno, je zločesto, bebavo in noro. Je skrajno destruktivno, perverzno, a tudi samodestruktivno. Je eno samo, je skupina, včasih zgolj dih, glas, včasih le spomin, sanje.

Tu se kaj hitro lahko ujamemo in zbirko že drugič odložimo prehitro. Odgovor na nesmiselnost zla, njegovo nelogičnost udejanjanja, pa leži prav v tem nesmislu, tej nelogičnosti. Občutek, da tu nekaj manjka, nas ne vara. Res manjka, a manjka z razlogom.

Tudi to, v kar nas prepričujejo novodobni gospodarji, namreč, da smo si sami krivi za zlo, ne-dobro, nesrečo, v kateri živimo, je nesmiselno, nelogično. In tudi tu namreč nekaj manjka: shema, idejni sistem, poenostavljeno lahko rečem ideologija. In manjka z razlogom: soočamo se z ideologijo, ki zase trdi, da je odsotnost vseh ideologij. Ki trdi, da je ni. Zato je seveda ne opazimo, ker je njena bit ne-bit. A to ne pomeni, da je ni. Je in zlo na lepem ni več nelogično, nesmiselno, to, da čepimo v nesreči, na lepem dobi smisel. Tudi tu in danes ima zlo svoj vir, načrt, idejni sistem. Srednjeveškemu tlačanu se je shema bivanja razkrivala na različne načine, a se mu je umaknila ›na varno‹ v onostranstvo. Danes shema bivanja ostaja z nami, a se skriva za svoj neobstoj. (»Živimo v času, ko ni več ideologij,« – ali obstaja bolj ideološka izjava od te.) In tako danes te ›varnosti‹ ni: ni obljube srečnega bivanja tam čez. Če nam v življenju ne uspe (uspe pa redkim), smo življenje zavozili dokončno, odpustka ni. In tu nas ideologija gospodarjev zagrabi v samem ideološkem jedru: tam, kjer se konec koncev rojeva tudi subjekt. Ker ni univerzalnega božjega načrta, smo sami gospodarji svoje usode, smo svobodni, smo neodvisni. Tisto pa, kar novodobna ideologija prekriva, je dejstvo, da nismo gospodarji pogojev svoje usode, svobode, neodvisnosti. In da torej ni nujno, da nesreča (zlo), ki se nam dogaja, prihaja od nas, temveč je stvar načrta, sicer ne božjega, vsekakor pa univerzalnega ali, bolje rečeno, globalnega.

In kaj to pomeni: Nič novega ne bom zapisal, če rečem, da razsvetljenstvo ne more in ne sme biti zaključen proces. Njegov način bivanja je permanentno razgrajevanje na novo nastalih oblik vraževerja: teza, antiteza, sinteza. In spet od začetka. A razsvetljenstvo mora stalno pometati tudi pod svojim pragom: to, kar najprej velja za osvobajajoči moment (pravica jemanja lastne usode v svoje roke), kaj hitro postane past (odgovornost za svojo (ne)srečo, ob odsotnosti možnosti vplivanja na pogoje svoje (ne)sreče). Razsvetljenski projekt se lahko kaj hitro obrne proti samemu sebi in se preprosto pervertira v svoje nasprotje – teza, antiteza, sinteza, a tokrat v svoji negativni obliki.