Didaskalije ali kako se predihati nazaj do cilja

Princip gibanja kot fizikalnega pojma oziroma pojma filozofije narave ima v Didaskalijah k dihanju Anje Golob osrednje mesto. Zagotavlja osnovno konceptualno okolje, v katerem lahko vsebinsko in oblikovno dokaj raznolike pesmi beremo in dojamemo na isti valovni dolžini. Priskrbi pa tudi strukturo temeljne eksistencialne zagate (zakaj vsakemu izdihu sledi vdih, kljub evidentnemu nesmislu tega početja, sploh ko pod vse skupaj potegnemo črto), iz katere subjektka plete lirično fragmentirano pripoved. Zelo na kratko bi lahko rekli tudi takole: življenje v vseh razsežnostih in nivojih se giblje, dogaja skozi različne odmike, amplitude od srednje vrednosti, ravnovesne lege. To sicer ni nič nenavadnega, c’est la vie. Zanimivo postane šele, ko pozornost usmerimo v samo sredinsko lego. Ta nična vrednost ni matematična konstanta, pač pa (anti)sila, ki življenje šele spravlja v tek s tem, ko ga vleče k sebi, ono pa se temu upira. Je premica, ki življenje zaziblje v nihanje, valovanje. Je ne-gibanje, ki sprovocira gibanje.

Gibanje je šivankino uho, skozi katero so vdete številne niti Didaskalij k dihanju. Tiste, ki se vijejo skozi intimno tonirana vzdušja: skozi srce, ki grozeče ljubi. Skozi telesi, ki ležita skupaj, pa sta si neskončno daleč. Skozi jaz, ki je votlina nečesa smrdečega in preperelega. Skozi žival, ki je hotela biti divja, požrešna, pa je le zadnja v čredi, ona in njen rep. Potem tiste, ki pletejo socialni kontekst, ki pa je zabrisan, v ozadju zaznan le preko posamičnih, nekoliko bolj izstopajočih mest ali pa celo le markacij, ki nas, če se nagibamo v to smer branja, vodijo do takih mest: o strojih (ljudeh, ki smo postali stroji?), ki so (smo) s sebe odvrgli vse človeško. O ribah (ki lahko da smrdijo pri glavi, a so živa bitja, ki pa živijo le še kot teža na tehtnici političnega trgovanja). O ženski, ki pometa ambalamo, prostor, namenjen romarjem na Šrilanki (tihožitje ali romantični pogled na dvorišče Drugega?). Tudi tiste, ki vse to prešijejo z všečnimi, a ne populističnimi podobami in statističnimi podatki: z rekordi iz sveta športa (tako ali drugače povezanimi s skoki). Z referencami iz popularne kulture (James Bond). S prežvečenimi primerami – politika in poezija, ki sta obe kurbi, le da je ena od njiju tudi neumna.

Gibanje je osnovni način, v katerem nihajo pesmi Didaskalij k dihanju. 

V Aristotelovi ontologiji gibanja obstajata dva tipa bivajočega. Narava, ki je mnoštvo spreminjajočih se stvari. In nekaj, kar je absolutno nespremenljivo, identično samemu sebi: proton kinoun, prvi gibalec, ki pa je sam negiben, nima razsežnosti in ni materialen. A vsemu v naravi daje vse to troje: gibanje, razsežnost in materijo. Lahko mu teološko rečemo bog, ontološko bit, eshatološko nič ali pa psihoanalitično nagon smrti. Je nepopustljivi vzvod, ki vse bivajoče sili k dovršitvi, k povrnitvi v točko, ki mu je naravno dana. Prvi gibalec je forma vseh gibanj. Prvega gibalca se ne da videti ali kako drugače čutno dojeti, tudi ne izmeriti, stehtati ali kako drugače zajeti v številke. Lahko se ga zgolj misli. A kot objekt (produkt) misli je protisloven, je ujet v logiko zanke. Prvi gibalec je gibanje, ki ni gibanje, a ravno s tem negibanjem v tek spravlja vse gibanje. Da bi bil prvi gibalec negiben, se mora nujno identificirati sam s sabo (PG = PG), s svojo negibnostjo. A prav ta identiteta negibnega s samim sabo je neke vrste gibanje. Pravzaprav prototip gibanja: izstop iz samega sebe in ponovna vrnitev v sebe. Dvig in spust. Postajanje. Neskončni loop.

Didaskalije k dihanju to miselno zataknjenost sebi v prid izrabijo na tri načine. Najprej s sebi lastno formo, govorico poezije, ki o izvoru gibanja lahko govori, ne da bi ga neposredno izgovarjala v njegovi metafizični odsotnosti (identitetni samozaprtosti in zavozlanosti) in se s tem po nepotrebnem zapletala v filozofsko jecljanje. Oziroma to jecljanje (ponavljanje besed, zlogov) postane pomemben del pesniškega jezika knjige. Golob otvoritveno pesem zbirke z naslovom Mreža nad manežo zaključi takole: »V tem je vsa umetnost. / Kar je, je poezija. Tudi smrt. Tudi nič. Tudi tudi, / tudi.« Potem z menjavo fizikalno-teološko-filozofskega terena, kjer se protislovje gibanja izvorno zaplete, z veliko bolj nedoločljivim antropološko-eksistencialno-intimnim, kjer so krhanja v identitetni strukturi pravilo, in ne logična težava. »Človek stopi v kupe in se za hip / zagleda kjer se ne pričakuje misli da je drug / ampak on je sam je samo on je ni Drugega«, kot Golob osnovno identitetno zadrego novoveške/ga subjekta/ke zariše v pesmi Jezik postaja trd. In nazadnje Didaskalije k dihanju prvemu gibalcu podelijo tostransko ime – dihanje. In ga v isti sapi postavijo v drugi plan. Kot to dobro ponazori naslov zbirke. A s to neprisotnostjo dihanje ne izgubi prisotnosti. Nasprotno. Je ves čas nekje v zraku, lahko bi se celo reklo, da je zbirka zbir različnih načinov dihanja: pomirjenega, silovitega, sunkovitega, kašljajočega, meditativnega, zadržujočega, plitkega, hropečega … Zbirka diha z dihanjem. Kot samo na sebi se dihanje uobliči šele na koncu. Pesem Vdih: »daj daj anja / neizbežno si naivna / po vsem kar / ti prinese vsak izdih / vdihneš / vedno znova / daj ne dolži avtomatizma / v sebi veš / nič ni / nič«. Dihanje je stroj, ki se napaja sam v sebi in deluje izza zastora. Ta automaton dihanja je nična vrednost. Vse okrog njega pa je kakšnost dihanja. Didaskalije so (lahko) pomoč, kako dihati, kako uprizarjati dihanje. Kako biti naiven in po vsakem izdihu ponoviti vdih.

(Opomba: Pesničina izbira dihanja kot imena za gibanje je zvita tudi z vidika, da je dihanje an sich fizično gibanje – je loop, dvig in spust in dvig in spust in … Für sich pa je dihanje metafora življenja kot gibanja, je pneuma, dih življenja.)

V opisanem kontekstu sta za zbirko nosilni pesmi Interferenca (oziroma sklop dveh pesmi Voda vojna in Voda zmaga) in že omenjena Mreža nad manežo. V Interferenci Golob izpostavi prav določeno vrsto gibanja – valovanje – in dva zoperstavljena si elementa. Morje (voda) v valovih udarja ob kopno (zemljo). To počne znova in znova. Udari in se umakne. Se dvigne nad sebe in se spusti vase. Vodi gre za vse ali nič in pleni in lomasti po kopnem, ki ne more ubežati. Kopno je le tu in čaka, da bo vzeto. Voda pa ni ena sama, ko en val iztroši vse svoje kaplje, prideta drugi in tretji. Kopno je vedno isto, z vedno istim pričakovanjem. Zdi se, kot da voda drži vse niti tega spopada v svojih rokah. A v drugem delu pesmi postane jasno, da je to le utvara, naivnost, ki pa se ji voda vede uklanja. Voda namreč z vsakim izlivom na kopno izgublja. Ko se v zadnjem, največjem zamahu vrže na kopno in se tam razblini, s sabo odnese le ta razblinjeni nič: »vzpne se najvišje / … / in v padcu / v razblinjanju / doseže / sebe / izpolni cilj «. Že od vsega začetka je na poti valovanja le zato, da se na koncu izniči: »in nična črta ji da moč in ji pokaže smer in / voda se odlepi od obzorja«. Kopno je tisto, ki jo s svojo statičnostjo, pasivnostjo, a vseprisotnostjo, privlači, jo provocira, da vzvalovi in gre nadenj. Kopno je srednja, ravnovesna lega. Samoizničenje je edina zmaga, ki jo voda lahko doseže, edina zmaga, ki je vpisana v njeno vojno strategijo. Kopno je namreč že ves čas notranji del vode, njena podstat. Ni morja brez kopnega. In da bi voda premagala zemljo, mora premagati sebe, in ko premaga sebe, ji ni treba več premagovati zemlje. 

(Opomba: Interferenca je pojav, ki nastopi, ko se srečata dve valovanji (gibanji). Je njun seštevek. Če sta valovanji skladni, se ujemata, potem se njuna amplituda poveča. Če nista, se valovanji vzajemno oslabita ali izničita. Takrat govorimo o destruktivni interferenci.)   

In ravno v tej samozoperstavljenosti je stava življenja. Ne v iskanju sozvočja s samim sabo. Takšno življenje bi bilo neskončno življenje in kot tako ne bi bilo življenje. Tako kot bi bilo morje brez kopnega vseobsegajoče morje in ne bi bilo več morje. Življenje se v samem izvoru porodi iz tega notranjega nasprotja, to ga nosi, mu daje smer, silo, da vztraja (dokler nekaj v stroju dihanja ne poči). V Mreži nad manežo je ta stava vtisnjena v pogled akrobata, ki s trapeza zre v globino in si želi, » da so pozabili napeti mrežo nad manežo. / Da bi šlo enkrat, četudi le enkrat, enkrat samkrat, / zares.« Akrobatove misli niso misli samomorilca. Ravno nasprotno, rad bi živel »in za življenje vse tvegal, / brez kajti«. Življenje je življenje le, če valovi, če se napreza doseči kopno. Če vse stavi na ta zadnji zamah … potem pa se prepusti prostemu padu. Četudi na koncu premaga le samo sebe. V Mreži nad manežo je gibanje valovanja zreducirano na osnovno celico valovanja: na dvig in spust. Na to, da se do določene višine vzpnemo in se vržemo navzdol, brez kajti. Pa naj gre za cirkuške vragolije akrobatov ali pa za sledenje srcu, »ko te tiho, grozeče ljubim, ljubim, ko se ti brezkompromisno / bližam«. (Srce, ki ljubi, ljubi) 

Freud je na določeni točki razumevanja človekovega psihičnega ustroja našel silo, ki deluje iz ozadja. Sprva jo je označil opisno kot destruktivno, kasneje pa ji je dal ime nagon smrti (na splošno bolj poznan kot Tanatos). Nagon smrti je viden le preko učinkov, ki jih povzroča, oziroma so ti posledica njegovega obstoja. Nagon smrti preprosto le (negibno) je. Okoli njega pa se zaradi njega dogaja življenje. Tega namreč ne prečijo samo ustvarjajoče sile, kot je seksualni nagon (libido) ali Eros, temveč je v vsakem življenju prisotna tudi tenzija, ki življenje sili v mirovanje, ga vleče nazaj v stanje neživosti. Življenje je ujeto med dve nasprotni si sili (valovanji). Ena ga poskuša ves čas obnavljati, druga ga kliče, vleče nazaj k izhodiščni točki. A slika dejanskega razmerja teh dveh sil ni tako enostavno binarna. Tanatos in Eros sta prepletena, meje med njima pa, ko pogledamo globlje v njuna ustroja, zabrisane. Tako prvi kot drugi se sprožita takrat, ko se od nekje vzame življenje. Ker je ontološki status nagona smrti negibnost, ničnost (in je kot tak ujet v identitetno razmerje s samim seboj), se lahko udejanji le preko sil (nagonov, želja), ki življenje vlečejo stran od nega. Torej Erosa. Zaradi vpetosti nagona smrti v te, recimo jim konstruktivne sile, je njihovo početje dvoumno, v končni fazi tudi brezsmiselno. To kar se vidi kot kopno, cilj potovanja, se na koncu izkaže za mesto začetka, premica fundamentalnega negibanja. Bolj ko se življenje napreza, bolj uresničuje cilje nagona smrti. Na tak, posreden način nagon smrti življenje sili, da se preko valovanja (odmikanja od sredinske lege) v borbeni vročici peha naprej. In se izčrpava. Da bi se življenje povrnilo v stanje mirnosti in negibnosti se mora izčrpati. In se v zadnjem spustu, prostem padu v samega sebe, umiriti točno tam, kjer se je vse skupaj pričelo. 

(Opomba: Samomor ni način, kako se življenje (samo)izčrpa. Samomor je rez, prekinitev življenja, ki za to, da konča še vedno močno življenje, potrebuje tej moči primerno zunanjo silo. Izčrpano življene pa preprosto ugasne.)

Anja Golob pesem Niso potovanja zaključi: »Ne potovanja, ne kraji niso – / le to je, zakaj smo šli. Do česa / smo prišli.« In tako znameniti alpinistično-budistične rek, da ni pomemben cilj, pač pa pot, zasuče za še en spiralni obrat: pomembna nista ne pot in ne cilj, pač pa to, kako smo se predihali nazaj do konca poti. Didaskalije, skratka. Didaskalije k dihanju ubesedujejo to nesmiselno, a hkrati nujno vztrajanje v življenju do konca.