Kje si, duh Planice?

Ali je tisoč plapolajočih zastav in 110.000 grl, ki v Planici na zaključku sezone smučarskih skokov prepeva Zdravljico, že zadosten pogoj, da lahko govorimo o »narodni enotnosti«? Ali ni sklicevanje medijev in skoznje politike na enotnost (čemur smo bili priča v predplaniških dneh) le zavajanje državljanov in državljank? Ni vse to le prelaganje bremena iskanja rešitev na njihova ramena (češ, ne more nam iti bolje, če smo razdvojeni) in prekrivanje lastne nezmožnosti, nehotenja in pomanjkanja idej? Je torej kaj takega kot narodna enotnost sploh mogoče, ni to zgolj politična utvara, ukana?

A naj grem po vrsti in se najprej razkrijem kot velik fen smučarskih skokov. To sem že dolžan storiti, da bo moj zorni kot čimbolj jasen. Skoke spremljam že od otroštva, položeni so mi bili v moje gorenjske plenice. Eden mojih najstarejših in tudi najprijetnejši spominov so prav družinska spremljanja novoletne turneje, uradno imenovane Turneja štirih skakalnic. Dveh avstrijskih in dveh nemških. Okoli novega leta se je zbrala širša družina treh generacij: stara mama, otroci ter vnukinje in vnuki. Okoli 20 ljudi, hiša je bila popolnoma polna. Obvezen del ›programa‹ srečanja je bilo tudi skupinsko, precej glasno navijanje in spremljanje vsaj ene tekme. Skoki so vsekakor ›konstitutivni‹ za mojo družinsko identiteto, če smem na tem mestu uporabiti nekaj politološke terminologije. Da niti ne omenjam svojih poskusov grajenja skakalnice iz snega in smrečja ter bolj ali manj spretnih spustov preko tako izgotovljene smučine z alpskimi smučmi ter jeznih pogledov soseda, ker sem njegovim sadnim drevesom zaradi neoviranega radiusa leta odžagal nekaj motečih vej. Da pa Peter Prevc prihaja iz Dolenje vasi, ki meji na mojo rojstno vas, naj tu zapišem le kot zanimivost.

Pojavljanje zahteve po enotnosti slovenskega naroda se je začelo v zadnjem času vedno pogosteje pojavljati v medijih in se je lahko slišalo iz ust raznobarvnih politikov in političark. Kar je na neki način smešno, če že ne pokroviteljsko (v smislu trepljanja po glavi), saj ravno sprega medijev in politike v največji meri prispeva k neenotnosti, razdvojenosti Slovencev in Slovenk. Takšno pozivanje je problematično in zavajajoče iz vsaj dveh vidikov. Prvič, ker je govorjenje o enotnosti vedno, sicer bolj ali manj po tihem, bolj ali manj le namigujoče, pospremljeno s pričakovanjem, da bo enotnost, in le enotnost, rešila probleme, v katerih se utapljamo. Da je »enotnost« nujen in že kar tudi zadosten pogoj za rešitev vseh naših težav. Teh seveda ni malo in so sila raznolike, od bruseljske arogance in našega priklanjanja do domačijske brezidejnosti in depresije, od gospodarstva, ki se privatizira ali pa umira na obroke, do zdravstva, ki se utaplja v aferah in scenarijih, ki bi dvignili gledanost še tako upehanih zdravniških TV-serij. Potem je tu še kronično (a razumljivo) nezaupanje v politiko in skrajno pasivna državljanska drža večine. Skratka vse, kar je iz ›narodovih‹ globin priplavalo na površje v zadnjih desetih letih. In drugič, ker klicanje enotnosti nujno priklicuje mitološke elemente genealogije slovenstva kot političnega telesa. Ta enotnost, ki nam zdaj manjka, naj bi bila nekakšna ponovitev enotnosti iz konca osemdesetih in začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki se je iztekla v plebiscit in odcepitev od SFRJ. ›Rešila‹ nas je Jugoslavije, komunizma, Balkana in nas utirila v smer Evrope, kapitalizma (takrat se mu je reklo še tržno gospodarstvo) in uresničenja tisočletnega sna o suverenosti. Danes, ko se je večina teh ciljev iz pravljic spremenila v realpolitična razmerja moči, naj bi nas nekakšna nova enotnost spet popeljala v pravo smer, tokrat nekoliko bolj stran ali vsaj malo bolj okoli Evrope in kapitalizma (ki se mu zdaj reče neoliberalizem) nazaj v socialno državo z obilico delovnih mest, manjšo odvisnost od Bruslja in Trojke in k novi, tokrat res pravi suverenosti.

Zelo splošno povezavo med poezijo, športom in narodnim ozaveščanjem je že v osemdesetih ugotovil Marjan Rožanc: šport je bil za Slovence vedno del kulture, ta pa nas je konstituirala v narod. Danes pa se je mantra o enotnosti v frekventnosti pojavljanja razmahnila prav z velikimi uspehi Petra Prevca. Prvič že na novoletni turneji, ko so številni (nekaj tisoč) navijači iz Slovenije sredi Avstrije in Nemčije, torej sredi germanskega ozemlja, ob zmagah Prevca prepevali Zdravljico. Pesem slovenskega, da ne rečem gorenjskega pesnika, pesem, ki v času nastanka v Avstro-Ogrski ni zvenela tako nedolžno, kot se to mogoče zdi danes. Vse skupaj pa je svoj klimaks orgazmičnih razsežnosti doživelo letos marca na zaključku skakalne sezone v Planici. Podatki so že znani: 110.000 obiskovalcev, morje zastav, večkratno prepevanje Zdravljice, enkrat celo kar spontano (skupaj z našimi tekmovalci), mimo uradne podelitvene ceremonije. In če sem prej omenjal nekoliko sodobnejšo mitološko potezo konstitucije slovenstva, tu seveda trčimo na tri precej bolj zakoreninjene. Prvi je zagotovo Prešeren (in njegova Zdravljica). Prešeren je tisti, ki je s svojim pesništvom kultiviral slovenski jezik, ga postavil ob bok ostalim (velikim) evropskim jezikom in preko poezije (kulture) dvignil nacionalno zavest ter Slovence kot narod postavil na zemljevid Evrope. Če ne že v svojem času, pa zagotovo v prihajajočih desetletjih. Saj vemo, Slovenci nismo imeli svoje države ne svoje velike zgodovine, še manj kralje. Le za prste ene roke regionalno pomembne aristokracije. Imeli pa smo jezik in kulturo. Ta, tako so nas učili, nam je omogočila preživetje kot narodu. Zato imamo danes tudi kulturni praznik in proslavo ob tem prazniku (včasih z večjo, včasih z manjšo aferico, včasih z večjo, včasih z manjšo vzporedno alternativno proslavo).

In danes imamo tudi Planico. Enega izmed najmodernejših nordijskih centrov na svetu. Planica je drugi mitološki element. Ni le prostor pod Poncami, kjer se vsako leto odvijajo tekme zaključka svetovnega pokala. Planica je zibelka poletov, za nekatere tudi skokov nasploh. Ni naključje, da so jo uglasbili tudi Avseniki (še en simbol slovenstva). Tu smo rodili in živeli velike športne ideje in se z njimi postavljali ob bok razvitejšim športnim narodom. Zato je posledično Planica tudi kraj, kjer se je izkazal naš inženirski, arhitekturni in gradbeniški genij, ki smo ga izvažali, danes pa ga še posebno spretno, v Skandinavijo in Avstrijo ter še kam. Vikersund drži svetovni rekord (251,5 m), a drži ga na letalnici, ki je plod našega, planiškega znanja. Tudi Kulmska velikanka bi ostala le povprečna velikanka, če ne bi bilo inputa očeta in sina Gorišek, naslednikov velikega Bloudka. Planica simbolno predstavlja vse to. Že omenjeni Marjan Rožanc je fenomenu Planica namenil dva eseja, kjer je natančno analiziral Planiški mit, ki ga vidi kot slovensko verzijo mita o Ikaru. Njegova analiza se mestoma mogoče zazdi kar preveč ›domoljubna‹, a v njej je povzel vse njegove bistvene sestavine. Še posebej zanimiva pa je njegova teza, da Planica pravzaprav predstavlja nekakšen protipol slovenstvu (kar je ena od funkcij vsakega mita): je drzna, iracionalna, potratna, velikopotezna, svetovljanska, nevarna, elitistična (šport le za izbrance). Kot poezija, bi lahko dodal.

Ob ta idejno-zgodovinski vidik pa moramo nujno postaviti sodobnega. Pravkar zgrajeni Nordijski center Planica je točno tak, kot si predstavljamo, da bi morala biti naša država. Projekt, ki je bil izpeljan več kot solidno, celo brez napake. Znala so se počrpati evropska sredstva, lokalna skupnost ga vidi kot svojega, narejen je bil pravočasno, z dobro organizacijo in brez škandalov, afer in neprimerno porabljenih in preusmerjenih sredstev (vsaj zaenkrat tako kaže). Protipol temu, kar (trenutno) dejansko smo.

In tu je še tretji element Peter Prevc: delaven, skromen, prijazen, ravno prav iskriv in humoren, bister, ravno prav (a ne preveč) zgovoren. To, kar si Slovenci želimo verjeti, da tvori bistvo našega nacionalnega karakterja. To, da zelo rad in veliko bere knjige, da so mu pomembna sprostitev in tudi terapevtsko orodje, pa ga prešije z našo pesniško bitjo, substanco.

Nordijski center Planica, uspehi naših skakalcev in njihov karakter ter morje zastav in odmevanje Zdravljice v idilični alpski dolini Tamar je natanko vse tisto, kar naša država ni. Zato ne čudi, da so vsi ti mitični elementi, politična pričakovanja glede prihodnosti in predstave, povezane z našo samopodobo, zameseni skupaj in primerno vzhajani z medijsko podporo (v dnevih pred Planico 2016 so si prispevki sledili drug drugemu), obnoreli Slovenijo in jo za nekaj časa pahnili v evforijo. Najbolj simptomatični primer tega stanja so bili zagotovo Odmevi 21. 3. 2016. Del oddaje, ki je informativno naravnana in ki analitično in kritično obravnava »ozadja dogodkov in pojavov, prikrite podrobnosti in nove plati vznemirljivih zgodb« (kot piše na spletni strani MMC), je bil namenjen tudi Planici, Petru Prevcu in nacionalni enotnosti oziroma narodni poenotenosti. Zabavno (ali pa tragično, odvisno, kako obrnemo) je bilo opazovati, kako je voditeljici Tanji Gobec koncept kritične naravnanosti do vsebin in predstavljanja različnih vidikov problemov in plati zgodb popolnoma spolzel iz rok. Različni pogledi tokrat niso prišli v poštev. Scenarij je bil pripravljen vnaprej, enostranski, sporočal je le en sprejemljiv vidik: le redkokateri dogodek lahko Slovence tako poenoti, kot jih je prav Planica, nesoglasja med pregovorno sprtimi Slovenci so bila v Planici pozabljena. V prispevku s terena in od gostov smo slišali besedne zveze, kot so »Planica kot kraj nedolžnosti, kjer smo Slovenci povezani in se na simbolni način poenotimo,« »Sveti kraj domoljubja,« »Izkazovanje državnih simbolov,« »Z zastavami so mahali revni in bogati, levi in desni, naši in vaši,« »Slovenci nismo nogometaši, naš adut je bilo vedno smučanje,« »Narodno povezovalna vloga Planice,« »Ponos in pripadnost, tradicija in fenomen.« Če omenim le nekatere. Vse to je deloma razumljivo, dogodek je bil še svež in vsi smo bili pod močnim vtisom. A zanimivo je, da ko se je v oddaji oglasil gost, psiholog Aleksander Zadel, z, recimo temu, razumnim, treznim vpogledom, je bil popolnoma preslišan. Tako s strani voditeljice, kot tudi drugih dveh studijskih gostov (Mitja Žagar in Viki Grošelj). Zadel se je tega vnaprej zavedal, zato se je na začetku opravičil, da mu je žal, da nas bo razočaral, a zanj je Planica čudovit športni dogodek. Vendar nič več kot to. S sabo ne nosi narodnobuditeljskega pomena in ni narodnopovezovalna. Je dobra »žurka«, kot so bile njegove besede. Dan za tem pa pride ponedeljek in z njim vsakodnevne tegobe in težave. Temu je sledil trenutek nelagodja. Še sam sem ga občutil, pa sem bil na drugi strani ekrana. Predstavljam si, kako je bilo šele v studiu RTV SLO. Kot da bi nas nekdo sredi noči na silo zbudil iz prijetnega spanca. Tanja Gobec se je za trenutek ali dva zbegala. Potem pa je preprosto sledila temu, kar si je zastavila v scenariju: Planica je preko Petra Prevca in preko spontanega prepevanja Zdravljice poenotila Slovence in Slovenke. Pika. Slovenci smo spet zaceljen narod. Besede razuma pa kot da bi posrkal vakuum.

Kaj lahko k temu, kar je povedal Aleksander Zadel, in, potem ko se je skakalna evforija že umirila, še dodam. Ni težko biti poenoten ob rezultatih, ki jih je v letošnji sezoni prikazal Peter Prevc (čeprav k tem rezultatom nismo nič prispevali). Vprašanje je, kako bi bilo ali kako bo, ko teh rezultatov ne bo več, ko ne bo več zmag in stopničk. Bo tudi takrat Planica odmevala v verzih Zdravljice? Bo tudi takrat evforija? Bomo tudi takrat enotni? Spomnimo se le, kako je bilo lani, ko je zmagal ›napačni‹ Slovenec (Jurij Tepeš). ). Enotni smo bili predvsem v nesmiselnem obsojanju in celo sovražnem govoru. Če in ko bomo enotni tudi ob neuspehih in težavah, takrat bomo zreli za enotnost. Sploh pa to ni prava smer razmišljanja. Kaj takega kot narodna enotnost najbrž niti ne obstaja. Kot narod smo lahko in naj bi bili soglasni glede ciljev, ki se tičejo nas vseh in poti do teh ciljev. Tu pa domoljubje, patriotizem, mahanje z zastavami in petje Zdravljice ne bodo v pomoč. Prej nasprotno.

To, da 110.00 ljudi poje Zdravljico, ne pomeni, da se bomo naslednji dan zbudili v novi državi, takšni, kot si jo, vsaj približno, želimo. Tako kot tudi vsakoletna proslava ob kulturnem prazniku ne pomeni, da bomo v naslednjem razrezu proračuna kulturi namenili bistveno večji odstotek. Tako, kot so obiskovalci naslednji dan pozabili na Zdravljico, tako so stari Janezi in Minke v ponedeljek odšli v službo (če so srečni in jo imajo). V ›ponedeljek‹ pa smo v prestolnici spet imeli dva zbora: enega proti zapiranju meja, drugega proti preveč odprti migracijski politiki. Zastave (če so) so plapolale v nasprotnih si smereh. Zdravljica (če je) je odmevala v dveh neskladnih tonskih načinih. Kje si torej, duh Planice?