Ali množične športne prireditve res spadajo na javne površine ali pa bi jih nemara morali prirejati v zasebnih avtosalonih? Ljubljanski maraton je tudi odlična priložnost za licemerski zaslužek.

Pot sva že tako dobro poznala, da ni bilo kaj dodati. Sprva sem se čudil, kako je Maja lahko poznala vsak cestni zavoj na poti in vsak kamen okoli hiše, in se zgražal, ker je to tako rada tudi komentirala. Zdaj sem jo v poznavanju teh nepomembnih podrobnosti, ki jo je bolj od geografije zaznamovala čedalje bolj trdovratna prisotnost rutine, začel dohitevati, ne da bi si za to prizadeval. Preberi

Nisem športnica, ne razumem vseh nogometnih pravil, ne spremljam nogometnih klubov in nimam priljubljenega tima (simpatična mi je Barcelona, a samo zato, ker o njej z veliko ljubeznijo piše Aleksandar Hemon). Domnevam, da zato ne znam povsem (o)ceniti lepote nogometne igre, telesnih dosežkov, kreativnosti in inteligentnih taktičnih potez. Kljub temu precej rada spremljam nogometna prvenstva: dopadejo se mi drama, spektakel in karnevalsko vzdušje, toda tisto, kar me najbolj pritegne, je pravzaprav – zgodba. Tisto, kar je pripeljalo do slednje ugotovitve, pa ima prav tako svojo zgodbo, ki se začne s svetovnim prvenstvom leta 2014, ravno pred zloglasno tekmo med Brazilijo in Nemčijo.  Preberi

V teku je evropsko prvenstvo v nogometu in premikanje kazalcev na uri se, kot običajno ob velikih športnih spektaklih, nekoliko spremeni. Življenje izgubi fokus, v dnevni small talk pa se priplazi nogomet, zavoljo katerega lahko, če ga ne spremljaš vsaj z enim učem, v družbi hitro izpadeš iz pogovora. Nogomet predstavlja avtentični dogodek, ki uspe kljub svoji banalnosti  radikalno spremeniti običajni ritem življenja. A tukaj se ne bom preveč posvečal tem že dobro znanim dejstvom, pač pa se bom poskusil spopasti  s tistim, s čimerPreberi

Pri nas na jugu Španije mrgoli bazenov, notranjih in zunanjih. Najbolj so mi pri srcu notranji, olimpijski, ki vabijo tudi pozimi. Plavanje, plavalni tečaji za otroke in druge vodne dejavnosti tu niso nikakršen luksuz: lahko si jih privošči vsak. In večina si jih res: od mladih do starih, od moških do žensk, od bolnih do zdravih, levih, desnih – vse plava pod budnimi očesi reševalcev, strogih, resnih. Bazen je nekakšen svet v malem, kjer vse preseneča, a se vsakič znova zavemo, da je pač vse – po starem.Preberi

Ali je tisoč plapolajočih zastav in 110.000 grl, ki v Planici na zaključku sezone smučarskih skokov prepeva Zdravljico, že zadosten pogoj, da lahko govorimo o »narodni enotnosti«? Ali ni sklicevanje medijev in skoznje politike na enotnost (čemur smo bili priča v predplaniških dneh) le zavajanje državljanov in državljank? Ni vse to le prelaganje bremena iskanja rešitev na njihova ramena (češ, ne more nam iti bolje, če smo razdvojeni) in prekrivanje lastne nezmožnosti, nehotenja in pomanjkanja idej? Je torej kaj takega kot narodna enotnost sploh mogoče, ni to zgolj politična utvara, ukana?Preberi

»Pet let proučevanja in tri leta pisanja je dovolj; dobil sem odgovore, ki sem jih iskal, čas je za kaj novega.« Tako torej. Mazzinija so – očitno – zanimali osrednji mehanizmi, ki poganjajo (ali »držijo«) slovensko družbo, zdaj jih je spoznal, vpisal jih je v kolumne (ki so se mu zdele najboljša oblika za povzemanje petletnega proučevanja) in zatem mu je preostalo le še tisto, kar slovenskim pisateljem (in Mazzini je med drugim tudi to),Preberi

Spoštovani kolegi in kolegice, DSP-jevci-jevke, da ne bom predpostavljala, da smo vsi v kolegialnem odnosu (imam pa še to smolo, da sem lani iz društva izstopila, pa niti ne vem, če imam sploh pravico do besede),

torej, spoštovani in spoštovane,Preberi