Grdi raček, »guzonje« in druge nogometne zgodbe

Brazilija : Nemčija preko pametnega telefona

Nisem športnica, ne razumem vseh nogometnih pravil, ne spremljam nogometnih klubov in nimam priljubljenega tima (simpatična mi je Barcelona, a samo zato, ker o njej z veliko ljubeznijo piše Aleksandar Hemon). Domnevam, da zato ne znam povsem (o)ceniti lepote nogometne igre, telesnih dosežkov, kreativnosti in inteligentnih taktičnih potez. Kljub temu precej rada spremljam nogometna prvenstva: dopadejo se mi drama, spektakel in karnevalsko vzdušje, toda tisto, kar me najbolj pritegne, je pravzaprav – zgodba. Tisto, kar je pripeljalo do slednje ugotovitve, pa ima prav tako svojo zgodbo, ki se začne s svetovnim prvenstvom leta 2014, ravno pred zloglasno tekmo med Brazilijo in Nemčijo.  

Takrat sem se namreč znašla v dolgi vrsti pred recepcijo hostla v San Francisu, kjer sva s prijateljico Magdo čakali na poceni namestitev, ki naj bi finančno olajšala skupno potovanje po Kaliforniji. Čisto zraven recepcije se je nahajal bar, ravno tako v sklopu hostla, ki je predstavljal otoček nogometnega navdušenja sredi morja popolnoma ravnodušnih Američanov. Pred ekranom se je zbrala gručica Brazilcev, napolnjenih z adrenalinom, in nekaj raznolikih Evropejcev, ki sem se jim pridružila tudi sama, ne da bi o tem obvestila prijateljico. Nespametno. Ko sem se po dvajsetih (tridesetih?) minutah prikazala nazaj pred recepcijo, sem srečala jezno sopotnico, ki je prepovedala nadaljnje športne eskapade in v pokoro naložila »sightseeing«. Poklapano sem zapustila eno najbolj slovitih tekem na svetu, a ugotovila, da moj užitek zato ni (veliko) manjši. Tisto, na kar sem čakala, ni bila (le) igra, temveč – zgodba! Po pametnem telefonu sem osuplo spremljala časopisne komentarje in neverjeten polom Brazila, ene najboljših svetovnih reprezentanc, ki je prejela sedem nemških golov v mrežo. Kakšna drama! Guardian je dogajanje na terenu in izven njega prevedel v tragično zgodbo o skrhanih iluzijah, visokih letih in še nižjih padcih. »It was not a team loosing, it was a dream dying«, so zapisali v pompozno patetičnemu stilu, ki so mu dodali neizogibno pikre primerjave. To je bilo tisto, kar sem čakala: zgodba o epskem spopadu, mitsko veliki junaki, skrajna emocionalna nabritost, popolnoma nepredvidljiv konec pa še kanček samoironije. S kruhom pomazano!

Nogometno-mitske alegorije

Sopotnica Magda me je gledala, kot bi padla z lune. Kako naj pojasnim, kaj me je razvnelo? Skozi enostavno zgodbo o nogometnem spopadu se je vpisalo toliko kulturnih pomenov in simbolov, da se mi je zdelo, da mi bo vzelo sapo. Kot prvo, šlo je za staro zgodbo o spopadu titanov, velikih, a nasprotnih si življenjskih sil. Na eni strani imamo Nemčijo kot predstavnico starega kontinenta, uglajenega, prepotentnega, imperialnega. Na drugi strani Brazilija kot predstavnica kolonizirane, revnejše celine. Potem,  Nemčija kot tradicionalni predstavnik učinkovitosti in discipline, Brazilija kot zastopnik »baletnega nogometa«, povezanega z lepoto, virtuoznostjo, uživaštvom. In še: nemška reprezentanca naj bi delovala po principu timskega dela, medtem ko naj bi bili brazilski uspehi odvisni od enega človeka, magičnega Neymara. Dramsko napetost je podžigalo dejstvo, da dotični Neymar na tej tekmi ni smel igrati in so bili brazilski nogometaši pod izjemnim pritiskom, da dokažejo, da nekaj veljajo tudi brez glavne zvezde – in sicer na domačem terenu, znotraj prvenstva, ki je že sprožilo morje kritik zaradi organizacijskih malverzacij. Kako veličastno jim je v tem spodletelo! 

Naj poskusim abstrahirati: morda gre za to, da nogometne zgodbe – tako kot popularne zgodbe nasploh – delujejo, kot so nekdaj delovali miti: na enostaven in učinkovit način prikazujejo in pojasnjujejo kaotičen svet okoli nas. Predstavljajo alegorije življenja oziroma posnemajo popularne zgodbene okvire, s katerimi osmišljamo lastna življenja, poskušamo urediti kup nerazumljivih pojavov v jasno narativno celoto. To so zgodbe o premagovanju samega sebe. O velikih pričakovanjih in spodletelih poskusih. Iluzijah in deziluzijah. Čudežnih uspehih in nerealiziranih možnostih. Zmagah in porazih.

Solze nogometašev in melodrama

Po nepričakovani izgubi Brazilije je po spletu zaokrožila fotografija starčka, oblečenega v brazilske rumeno-zelene barve, ki objema kopijo pokala in neutolažljivo joka. To nikakor ni nenavadno: redkokdaj boste videli toliko jokajočih moških, kot na nogometnem prvenstvu. Filozof Stanley Cavell je dejal, da je close-up objokanega ženskega obraza definirajoča sestavina melodrame – če je tako, je »moški« pandan temu žanru gotovo nogomet. Po tem, ko je Portugalska letos premagala Hrvaško so »svet obšle solze Luke Modrića«, hrvaškega reprezentanta, ki ga je nežno objel sloviti Ronaldo in potolažil s poljubom na čelo. Kakšen teden za tem sem na televiziji naletela na Andrea Barzaglia, italijanskega reprezentanta, ki so ga intervjuvali po porazu od Nemčije – govoril je z očitno stisnjenim grlom ter se nato zlomil v globokih stokih, med katerimi je komaj izdavil, da je »vse, kar nam ostane, le poraz in deziluzija« ter da ga boli, saj bo »vse lepo, kar smo dali od sebe, čez par let utonilo v pozabo«. Besede, ki bi jih brez težav prisodila kakšni srce trgajoči melodrami.

Morda pa je nogomet tako privlačen tudi zato, ker predstavlja prostor, na katerem lahko večinoma moški protagonisti izrazijo čustvena vedenja, tradicionalno pripisana ženskam: odkrito trpljenje, afektivnost, istospolne nežnosti, nenadzorovane emocionalne reakcije, padanje v trans. Z letošnjega prvenstva imamo tudi enega lepših primerkov moške histerije: orgazmično vreščanje in ritmično ponavljanja: »Ja, ja, ja!« v izvedbi islandskega špikerja po zmagi Islandije nad Avstrijo. 

Ponovljivosti in žajfnica 

Nogometno zgodbo lahko povežemo še z enim pop žanrom – žajfnico. Ta je sestavljena iz ponovljivih pripovednih vzorcev, ki se obnovijo v vsaki sezoni, ali v novi seriji, kar nikakor ne uniči gledalskega užitka. Za razliko od žajfnic pa imamo pri nogometu element nepredvidljivosti: izid spopadov nikoli ni popolnoma predvidljiv in znan. Toda pripovedni obrazci, s katerimi uokvirjamo nogometno dogajanje, pa so. Tako imamo na vsakem prvenstvu denimo zgodbo o Davidu in Goljatu – spopadu reprezentance, ki predstavlja kakšno majhno/revno državo, in se na krilih nacionalnega entuziazma srčno upre veliki svetovni in/ali nogometni sili. Ravno tako pogosta je zgodba o underdogu ali čudežnem uspehu ubožca, na katerega ne računajo niti lastni navijači, pa mu vendarle uspe preboj. Letošnji grdi raček, ki postane labod, je bila gotovo Islandija, ki se je prvič v zgodovini uvrstila na evropsko prvenstvo, proti vsem pričakovanjem premagala Avstrijo ter na valu kolektivnega navdušenja pokosila ne-vem-kolikokrat večjo, močnejšo in uspešnejšo Anglijo. 

Pripovedni obrazec, na katerega sama najhitreje odreagiram, je tisti o spopadu različnih reprezentanc kot spopadu različnih življenjskih principov: indvidualizma (ali zvezdništva) proti tovarištvu in solidarnosti. Na zadnjem svetovnem prvenstvu sem si ogledala tekmo med Hrvaško in Mehiko in po porazu Hrvaške ekipe postala podpornica Mehičanov, saj se mi je strašno dopadla zgodba o mehiški ekipi, v kateri nihče ni bil strašno uspešen ali svetovno znan, a so moč črpali iz timske igre, katere cilj ni bilo individualno blestenje, temveč končni rezultat in obče dobro celotnega moštva. Nogomet za socialiste, kakopak. 

Na letošnjem evropskem prvenstvu se je realiziral še en pripovedni obrazec: zgodba o »guzonjama«, kot temu pravijo amaterski nogometni komentatorji, usidrani na terase kafičev na Hrvaškem, od koder tudi spremljam prvenstvo. »Guzonje« ali »guzičari« so namreč tisti, ki so prišli visoko po družbeni – ali nogometni – lestvici, ne da bi si to pravzaprav zaslužili. Če ste spremljali prvenstvo, že veste, da merim na Portugalce, ki so prišli do polfinala brez zmage v času 90 minut, saj so večinoma igrali neodločeno, »zmagali« v podaljških ali s pomočjo kazenskih udarcev. Kar nekako ni fer. Visoko uvrstitev si je treba zaslužiti, in oni si je niso – pravijo amaterski nogometni komentatorji in jaz prikimavam. Ob tveganjem, da bom slišati patetično, bom domnevala, da gre tukaj spet za nogometno zgodbo, ki deluje kot alegorija življenja in osnovnih življenjskih principov. Solidarnost. Pravica. Zaslužena zmaga proti nezasluženem povzpetništvu.  

Kakorkoli: zdaj že veste za koga ne bom navijala v nedeljo.