LUD Literatura

Z vero in pogumom za slovensko literaturo+

intervju je bil prvič objavljen v reviji Literatura (372-373)

Iva Kosmos

Zgodbo Erice Johnson Debeljak, kot pravi tudi sama, vsi poznamo. Njen prihod v deželo zveni kot pravljica – slovenski princ pripelje s sabo tujo nevesto, potem srečno živita do konca svojih dni. Skrivnostna in nenavadna smrt njenega moža Aleša Debeljaka je prekinila ta narativ, o čemer piše tudi v svoji izjemno uspešni avtobiografski knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica (2021), ovenčani z naslovom naj knjiga Slovenskega knjižnega sejma. Ob tej je Erica izdala še knjigo feljtonov Tujka v hiši domačinov (1999), eseje Srečko Kosovel: pesnik in jaz (2004), zbirko kratkih zgodb Tako si moj (2007), ljubezenski roman Prepovedani kruh (2010) ter detektivki Antifa cona (2012) in Tovarna koles (2015). Vse knjige razen Prepovedanega kruha so najprej izšle v Sloveniji in v slovenščini, kar je eden od razlogov, da lahko Erico obravnavamo kot slovensko pisateljico, pri čemer tudi sama odločno vztraja. 

Poleg navedene faktografije je treba zapisati, da je Erica šarmantno nekonvencionalna, neformalna in zelo smejoča se sogovornica. Ob priliki pričujočega pogovora me povabi domov. Tam mi najprej pove zgodbe o podnajemnikih, ki živijo v njeni hiši – študentih in mladih pisateljih –, pa še razgrne, da ji njihova mladostniška sproščenost ustreza ter da nikoli ni bila naklonjena obsedenemu pospravljanju, ki bi jo lahko odvrnilo od življenja v takšni skupnosti. Ko me popelje v dnevno sobo in se spraviva k pogovoru, v katerem naj bi mi odgovarjala v angleščini, v kateri je, kot pravi, bolj natančna, me za začetek ogovori kar sama, in to – ne vem, ali se tega sploh zaveda – v slovenščini.

 »Kot si videla, nisem bila nominirana za kresnika,« se smeji.

Nisi bila nominirana ali sploh nisi bila upoštevana za kresnika, ker je Devica, kraljica, vdova, prasica nastala v angleščini? 

Pravzaprav ne vem. Moj založnik Mladinska knjiga je knjigo posebej predlagal kresnikovi komisiji, ampak ali so jo dejansko upoštevali oziroma kaj so upoštevali, ni javno znano. Seveda je Mladinska predlagala isto knjigo za nagrado naj knjiga Slovenskega knjižnega sejma, in je ta zmagala. Če sem prav razumela, pravilnik za naj knjigo leta pravi, da mora biti ta napisana v slovenščini, in sem zato menila, da je nemogoče, da sem sploh nominirana za nagrado. A je komisija očitno upoštevala argumente Mladinske knjige. Postopek je namreč tak, da najprej založniki predlagajo knjige, te izbere komisija in jih nato ponudi bralcem v dokončno presojo.

Moj založnik je uporabil naslednje argumente. Prvič, da sem slovenska pisateljica, in sicer glede na pravilnik Društva slovenskih pisateljev (DSP) ter druge določbe, ki urejajo pravice slovenskih pisateljev, kot je denimo zakon o knjižničarstvu; omenjeni dokumenti določajo, da slovenski pisatelj ali piše v slovenščini ali ima stalno bivališče v Sloveniji, kar vključuje tako zamejce in izseljence, ki pišejo v slovenščini, kot priseljence, ki živijo in ustvarjajo v Sloveniji. Poleg tega sem članica DSP, knjiga pa je najprej izšla v Sloveniji in v slovenskem jeziku. Drugič, sklicevali so se na to, da je Carlos Pascual za zbirko kratkih zgodb Nezakonita melanholija, napisano v španščini in prevedeno v slovenščino, pred kratkim dobil nagrado novo mesto. In tretjič, Javna agencija za knjigo (JAK) je moje delo vključila v sklop predstavitve slovenske književnosti na Frankfurtskem sejmu. Komisija je te tri argumente sprejela, ne vem pa, ali so dejansko spremenili svoj pravilnik. Založba Goga se je denimo odločila, da za nagrado novo mesto upošteva vse kratkoprozne zbirke, ki so najprej objavljene pri slovenskem založniku v slovenščini. Opa! sem pomislila, to so pa zgodovinske spremembe.

Se je širjenje okvirov, ki določajo, kdo lahko prejme slovenske literarne nagrade in posredno s tem tudi kdo je slovenski pisatelj, začelo šele zdaj?

Ne, vrniti se moramo še bolj nazaj. Okrog leta 2010 je DSP v svoje vrste sprejel tako imenovane tuje pišoče pisatelje, in smo Lidija Dimkovska, Stanislava Chrobáková Repar in jaz postale članice. To je seveda potekalo po enakih kriterijih kot v primeru drugih pisateljev, na temelju števila in kakovosti naših publikacij ter našega prispevka k literarni skupnosti. V tem času je bila Lidija objavljena v Literaturi kot slovenska pesnica. To je bil takrat precedens. Potem je Aleš Berger v Pogledih objavil pismo, v katerem je izrazil osuplost nad tem, da je prevedena poezija objavljena pod rubriko slovenske poezije. V odgovor sem napisala članek z naslovom »Jaz sem slovenska pisateljica, ne pišem v slovenščini«. Moja glavna poanta je bila, da kot tuje pišoče pisateljice v Sloveniji seveda nimamo pravice, da smo sprejete v DSP ali da dobivamo nagrade, ampak je pa vendarle prekrasno in tudi zelo pomembno, da se je DSP odprl k različnosti in vključevanju drugačnih. Razprava je bila zame delikatna tudi zato, ker sta bila Aleš Berger in Aleš Debeljak zelo dobra prijatelja. Napisala sem, da je odločitev za ekskluzivno in ne bolj inkluzivno identiteto še posebej nevarna v tem delu sveta, kjer so se zgodili masakri zaradi identitetnih vprašanj. Spomnim se, da se je Berger razjezil, saj je razumel, da sem ga oklicala skoraj za fašista. In hotela sem najti način, da pojasnim, kaj sem mislila, a nisem bila dovolj hitra.

Vmes so na to temo že organizirali okroglo mizo v Trubarjevi hiši literature. Nisem bila povabljena med govorce, a sem se oglašala iz občinstva. To ni bil lep pogovor. Celotna stvar je bila precej slabo izpeljana in se je vrtela večinoma okoli tega, kdo je upravičen do različnih štipendij in drugih oblik financiranja, in ne okoli vprašanja, kaj lahko tuje pišoči prispevamo k slovenski literarni skupnosti. Sicer pa se je vse dogajalo v času finančne krize in je bilo vsem jasno, da bo kultura najhuje prizadeta, ne samo tuje pišoči, temveč vsi pišoči. Polemika se je zaključila z velikim člankom v Delu, v katerem so predstavili različna mnenja na to temo; med drugimi so citirali mene, Lidijo, Stanislavo, Bergerja in še Josipa Ostija. On, ki je začel pisati v slovenščini, je menil, da ne smemo biti sprejete v DSP, ker ne pišemo v slovenščini. Nikoli se nisem o tem z njim pogovarjala, a sem bila zelo razočarana.

Že takrat si se pritoževala nad dejstvom, da se razprava o tem, kdo je slovenski pisatelj, vrti okoli denarja, ampak meni se zdi to ključen vidik. Če finančna sredstva in drugi resursi ne bi bili vezani na definicijo slovenskega pisatelja, bi najbrž o tem vprašanju razpravljali povsem drugače in veliko bolj sproščeno.

Zdi se mi, da morava tukaj upoštevati dva vidika: pragmatičnega, ki zadeva sredstva, denar, točke, status in podobno, ter epistemološkega. Gre za to, kako je definirana nacionalna literatura: skoraj vedno prek jezika in nacionalne države. Za Slovenijo je ta definicija še bolj občutljiva, saj do pred kratkim ni imela nacionalne države. Za Slovence je bil jezik primarni identifikator, čeprav je bilo v preteklosti veliko več večjezičnosti, kot bi morda nekateri radi priznali, saj so Prešeren, Valvasor in drugi pisali tudi v nemščini. Ampak slovenski jezik je pomemben element, ki je Slovence in slovensko kulturo držal skupaj. Mislim, da je to način, kako na to gleda denimo Berger. Toda moj argument je, da v trenutku, ko Slovenija postane država, način identifikacije v njej živečih ljudi ni samo narodnost, temveč tudi državljanstvo in širša skupnost. Slovenija ni več majhno brezdržavno pleme, odvisno samo od obstoja svojega jezika, temveč nacionalna država, ki mora zagotoviti pravice – in ko si jih zaslužijo, tudi privilegije – vsem različnim in raznolikim članom svoje skupnosti. To je zelo pomembna razlika.

Razumem potrebo ljudi, da zaščitijo slovenščino, zaradi emocionalnih in zgodovinskih razlogov, pa tudi njene majhnosti. Ampak poglejmo na to drugače. Kaj lahko naredimo, da neki jezik, da neka književnost postane vitalna in zanimiva? To, da lahko v svojo skupnost vključite nekoga, kot sem jaz, Lidija Dimkovska ali Maja Haderlap, vas naredi močnejše. Mi ne ogrožamo jezika in literarne scene, temveč ju bogatimo. Vse moje knjige najprej izidejo tukaj in v slovenščini. Kar pa zadeva denar, ta vedno odteče tistim, ki imajo več zvez in povezav; drugi, ne samo tuje pišoči pisatelji, pa so iz tega izločeni.

Čeprav si sprejeta v DSP, tvoj status slovenske pisateljice s tem ni postal samoumeven.

Niti malo, in vsakič znova se moram bojevati zanj. Poglej denimo prijave za status samozaposlene v kulturi. Vsakič znova se prijavim za status kot prevajalka in pisateljica in vedno znova dobim samo status prevajalke. Pri tem naj omenim, da imam ponavadi več točk kot pisateljica, saj tako pridobim veliko več medijskega odziva. Kmalu po omenjeni polemiki pred dobrimi desetimi leti sem se tako kot vsakokrat dotlej prijavila za oba statusa. Predsednik komisije je bil takrat Berger. Nakar me je poklicala uradnica z Ministrstva za kulturo in mi dejala, da bom dobila status kot prevajalka in mi bodo dodelili pravico do plačevanja prispevkov, a me obenem prosijo, naj umaknem prijavo za status pisateljice. Bila sem šokirana. Identiteta pisateljice je zame zelo pomembna. Takoj sem povedala svoji tedanji urednici na založbi Modrijan, ta je, sicer brez moje vednosti, posredovala informacijo Branimirju Nešoviću, takratnemu direktorju založbe, ki se je odpravil neposredno na Ministrstvo in zelo emocionalno protestiral proti zahtevi, da bi sama sebi zanikala možnost, da me priznajo kot pisateljico. No, rezultat vsega je, da sem Ministrstvu odgovorila, da lahko mojo prijavo zalučajo v smeti, če želijo, jaz je ne bom umaknila. In letos se bom prav tako znova prijavila za status kot prevajalka in pisateljica. Mislim, da gre pravzaprav za to, da slovenski odločevalci, birokrati ali kdorkoli že odloča o sistemskih pravilih in pravicah, igrajo dvojno igro. 

Kaj misliš s tem?

Pravijo, da so sprejeli tuje pišoče pisatelje, in se zato lahko počutijo dobro in ekumensko, ampak na področju podeljevanja pravic, denarja, vključevanja v različne programe, kot so denimo gostovanja v tujini, je povsem drugače. V tem smislu smo še vedno drugorazredni državljani. 

Nekoč si dejala, da te je sprememba lastne življenje situacije privedla do tega, da si finančni vidik vprašanja, kdo je slovenski pisatelj, zagledala in občutila v drugi luči. Da te to vprašanje ni zanimalo, dokler je Aleš živel in imel dobro plačo.

Gre bolj za emocionalno kot za finančno spremembo. V času Aleševega življenja sem imela večjo finančno varnost, ampak tudi večjo emocionalno. To, da hodim po uradih, prosjačim za svoje pravice in mi odgovorijo, naj umaknem svojo prijavo – to je žaljivo! In takrat sem si mislila: zakaj bi se pustila žaliti, če mi ni treba. Zdaj sem pa bolj jezna in tudi bolj izpostavljena kot javna oseba. Imenovali so me za slovensko pisateljico in zahtevala bom vse pravice, ki sodijo k temu nazivu.

Dolgo časa nisem dobila knjižničnega nadomestila, ker mi ga niso dodelili, saj me sistem Cobiss ne zazna kot slovensko pisateljico. V bistvu sem se zavedela, kaj mi pripada, šele takrat, ko je Andrej Skubic mimogrede navrgel, da z veseljem sprejme moje knjige v prevod, saj so dobro izposojane in mu prinesejo lep znesek prek nadomestila. Tako sem dokaj pozno ugotovila, da imam kot avtorica tudi jaz pravico do tega denarnega toka. Spletna prijava za nadomestilo ni uspela, saj me, kot rečeno, Cobiss ne zazna kot slovensko pisateljico. Nato sem se osebno odpravila na JAK, kjer so mi pomagali, da ročno označim lastne knjige, ki jih sistem zazna samo prek prevajalca. JAK je nato oddal ročno prijavo, a potem naj bi jo neki uradnik na Cobissu zavrnil! Zadeva se je potem razrešila in zdaj vsako leto hodim na JAK, kjer ponovimo ta postopek in kjer so prijazni in v pomoč, a če si tega ne bi sama izborila, iz vsega ne bi bilo nič. 

Sprememba, o kateri govorim, je torej ta, da se v času Aleševega življenja nisem hotela poniževati za par sto evrov, v smislu, da moram nenehno poslušati zavrnitve, češ da nisem ena od nas. Po Aleševi smrti in po moji odločitvi, da ostanem v Sloveniji kot aktivna pripadnica družbenega življenja, je to postalo stvar osebnega ponosa.

Torej ne gre za finance, temveč za priznanje in princip?

Glej, kot vdova s tremi otroki bom zdaj rekla: če mi dolgujejo par sto evrov, naj jih tudi plačajo. Ampak vedno pravim, da je to vihar v kozarcu vode. Mi tuje pišoči v Sloveniji smo tako majhna manjšina, da je skoraj smešno. Smo kot fusnota. Po eni strani smo nepomembni, po drugi smo metafora za kulturno odprtost – ali, na žalost, za kulturno zaprtost. 

Zelo sem hvaležna za vso podporo, ki sem jo prejela v Sloveniji, in za kreativno življenje, ki sem ga lahko razvila tukaj – v nasprotju s Slovenijo Amerika ne nudi skoraj nobene državne podpore umetnikom. Toda mislim, da ljudje ne vedo, kako sem se morala boriti, da sem do tega prišla. Na primer: prijavila sem se za izobraževalno štipendijo, ki jo podeljuje JAK in ki je eden redkih privilegijev, do katerih sem upravičena tudi kot tuje pišoča pisateljica. Birokratski obrazci so seveda narejeni za pisatelje, ki pišejo v slovenščini. Tako denimo zahtevajo, da posebej navedeš objave v slovenščini in posebej prevode. Zato sem podala zelo natančno razlago, kako kot tuje pišoča pisateljica izpolnjujem te pogoje. To znova lahko zveni banalno, ampak za nas kulturnike so birokratski obrazci lahko usodni. V Simonitijevem času so zahteve za podaljšanje statusa samozaposlenega v kulturi zavračali tudi zaradi manjkajoče črtice na delu obrazca, ki ga prijavitelj ni izpolnil. In sploh se ne šalim! Toda naj se vrnem k svojemu primeru. V odločbi so zapisali, da nimajo pojma, v katerem jeziku sploh pišem [smeh], da moje delo ni bilo vključeno v nobeno antologijo – prav nasprotno, in vseh osem sem jih navedla v prijavi – ter da nisem bila predmet znanstvene obravnave – kar zopet ne velja. Morala sem najeti odvetnika, da so čez leto dni spremenili odločitev in sem prejela štipendijo.

To je bil zelo neprijeten proces, in ena od redkih srečnic sem, ki jim je uspelo doseči, da je komisija spremenila svojo odločitev. Pred kratkim pa mi je bilo rečeno, da kljub uspehu moje zadnje knjige sploh nima smisla, da se prijavljam na najvišjo, delovno štipendijo, ki bi mi omogočila delo na naslednji knjigi. Ta se ponavadi podeli avtorjem, ki so prejeli več nagrad in imajo najvišje število točk. Ena nagrada je premalo. Kot vidiš, je to zaprt krog, zelo majhen klub. Isti pisateljski krožek pobere večino nagrad, dobi največ točk, najvišje štipendije in podobno. In kdo so bili nominiranci za kresnika letos? Pet moških, nekateri od njih nominirani in nagrajeni že večkrat prej. In prav nobene ženske, čeprav je bilo nekaj močnih knjig, ki so jih podpisale ženske; moja, ki se je prodala v skoraj 8000 izvodih, in še odlično naslovljena Zakaj ne pišem Dijane Matković, ki povrhu nima tega jezikovo-identitetnega problema, ki lahko upraviči neupoštevanje moje knjige. 

Zdaj govorimo o institucijah – kako pa te vidijo bralci?

Mislim, da lahko rečem, da imam polovično institucionalno priznanje in popoln, srčni sprejem slovenskega bralstva. Spomnim se, da sem bila pred leti vabljena na literarni dogodek in so se morali odločiti, ali me lahko uvrstijo med predstavitve slovenskih pisateljev. Aleš je takrat dejal: tvojim bralcem je popolnoma vseeno, ali si uradno slovenska pisateljica ali ne. Berejo te. Imajo te radi. Kaj jih briga? To me je vedno potolažilo.

V Devici, kraljici, vdovi, prasici je proti koncu stavek, v katerem govoriš o vlogi, ki jo je v času tvojega žalovanja odigral mladi ljubimec. Takrat poveš: »Povedel me je na ples prek poletja smrti […], dokler nisem našla kraja, kjer sem lahko spregovorila, kjer sem lahko zapela svoji vasi.« In sem pomislila: mi smo tvoja vas. Ti te zgodbe ne moreš zapeti Američanom.

To! Ja! Absolutno! Točno to. 

Rekla si, da si bila z zadnjo knjigo deležna neverjetnega bralskega odziva. So se aktivirali drugi bralci kot doslej?

Z Devico, kraljico, vdovo, prasico sem imela ogromno pisnega odziva, včasih sem prejela več pisem na dan. Od januarja do marca letos sem imela približno dva dogodka na teden in bili so gotovo bolje obiskani kot prej. V občinstvu je sedelo včasih skoraj sto ljudi. Od samega začetka so moje glavne bralke ženske, ampak vsi vemo, da so ženske najboljše bralke knjig nasploh. Moji prvi knjigi, Prepovedani kruh in Tujka v hiši domačinov, sta arhetipski zgodbi o ljubezni, poroki in migraciji in sta za slovensko bralstvo podobni pravljici. Slovenski princ gre v tujo deželo, dobi tujko za nevesto, se vrne domov in potem živita srečno do konca svojih dni. Nočem minimalizirati kakovosti teh del ali konkretne življenjske izkušnje, ampak to je v bistvu tematika teh zgodb.

Pri Devici, kraljici, vdovi, prasici pa sem se najbolj bala odziva starejših žensk in bolj konservativnih sovrstnic. Bilo me je strah, da me bodo zavrgle in rekle: ja, ti si prasica! Zaradi kakovosti knjige sem istočasno pričakovala, da me bodo podprli Aleševi kolegi in literarni esteblišment. Zgodilo se je ravno nasprotno. Sovrstnice so me najbolj toplo in neposredno podprle. Kot bi starejše ženske imele skrivni klub. Ko enkrat prelomiš molk o smrti, žalovanju in tudi seksualnosti starejših žensk, slišiš zelo različne zgodbe, in moja sploh ni tako nenavadna. 

Kdo te je ignoriral?

Dobila sem ogromno intervjujev v popularnem tisku, a le par recenzij. In mrtvo tišino s strani določenega dela literarne skupnosti, ljudi, ki sem jih osebno poznala. Podobno je bilo po Aleševi smrti. Dobila sem podporo z različnih strani, tudi tam, kjer je nisem pričakovala. Aleševa fakulteta, nepremožni sorodniki iz Loškega potoka, ženske, s katerimi sem igrala tenis … Zelo so me presenetili, ker so nemudoma zbrali denar zame in moje otroke, in to veliko pomeni. Najmanj konkretne podpore sem prejela s strani literarne skupnosti. Ampak konec koncev, umetniki so sebični, in to menim tudi o sebi. Najbolj jih zanima lastno delo.

Moram reči, da je Prepovedani kruh tvoja edina knjiga, ob kateri sem imela občutek, da ne pišeš zame ali za nas, za slovensko bralstvo, temveč za ameriškega bralca. 

Prepovedani kruh je nastal, ko sem iskala tujega založnika za svojo prvo knjigo Tujka v hiši domačinov, ki je nastala na podlagi feljtonov, objavljenih v Delu. Skušala sem jo objaviti v angleščini, nakar me je kontaktiral ameriški založnik, ki je hotel predelavo in adaptacijo prve knjige v ljubezensko zgodbo. Predlagal je precejšnje spremembe. In to sem rada naredila, saj sem bila v času pisanja prve knjige začetnica in nisem bila zmožna upovedati bolj globoke ljubezenske zgodbe. A ker sem to delala po naročilu ameriškega založnika, sem morala dodati določene informacije, ki so za slovensko bralstvo samoumevne. Čeprav sem kar nekaj objavljala na tujih trgih, je to tudi edina moja knjiga, ki je izšla na anglofonem trgu. Vedno sem bila frustrirana, ker tam nisem bila bolj uspešna, in včasih sem se spraševala, zakaj: nisem dovolj dobra? Sčasoma sem dojela, da gre za nekaj drugega. V teoriji temu rečemo receptivnost – gre za to, da imaš, ko bereš neko knjigo ali nekega avtorja, že vnaprej določeno predstavo o tem. 

Horizont pričakovanj?

Tako. Doslej se je v Sloveniji uveljavil zelo jasen horizont pričakovanj za moja dela. Toda ko skušam objaviti izven Slovenije, ne najdem kategorije, ki bi določila horizont pričakovanj. Nisem vzhodnoevropska pisateljica. Mislila sem, da bo s knjigo o vdovstvu laže, saj sodi v zelo jasne okvire žanra, je zgodba o žalovanju. A še vedno nimam založnika v angleščini. Sploh ne dvomim, da gre za zelo močno knjigo, ki je poleg tega drugačna od drugih pripadnic žanra, saj vključuje mitološke in ikonične literarne figure vdov. Toda celoten okvir jih enostavno preveč zmede – Američanka, ki živi v Sloveniji in je poročena s pesnikom, ki je tako pomemben, da celotna država opazi, ko ga več ni. Kaj? Je prekompleksno. Horizont pričakovanj ni izpolnjen.

V tem trenutku imam srbskega in hrvaškega založnika. Aleš je bil znan na Hrvaškem, in knjiga bo izšla pri Frakturi, kjer so izhajale tudi njegove. Kljub temu me zanima, kako jo bodo brali. V Sloveniji smo bili neke vrste javna družina, kar za Hrvaško, kjer sem jaz popolnoma neznana, ne velja. Ne dvomim o kakovosti knjige, a mislim, da to ni edini razlog, da je bila v Sloveniji tako neverjetno uspešna. Prva naklada 1200 izvodov je pošla v treh tednih. Bilo je kot eksplozija. Mislim, da je do tega prišlo prav zaradi začetne pravljice, ki jo vsi tako dobro poznajo, zaradi Aleševega slovesa in čudne in javne narave njegove smrti. Na neki način sem sama postala kot literarna junakinja in vsi so se spraševali, kaj se ji zgodi po tem, ko ni več srečnega konca, ko se pravljica konča kot tragedija. Zdaj je vprašanje, kako bo zgodba živela v okolju, ki me ne pozna na isti način.

Po eni strani si pisateljica, ki podira tabuje v zvezi s smrtjo in seksualnostjo starejših žensk. Po drugi strani pa je ta ista pisateljica napisala romantične romane, v katerem arhetip moškega princa predstavlja odgovor na vse potrebe in težave, ki jih ima ženska. Kako gre ta prvotni romantizem s feminizmom, kritičnostjo in prevpraševanji iz zadnje knjige? 

V moji zadnji knjigi je stavek, za katerega sem pomislila, da je morda najmanj feminističen stavek v zgodovini pisanja. Kako lahko bitje živi naprej brez svojega stvarnika?

Zaznala sem ta stavek, prav tako kot tvoje primerjave moškega in ženske z Adamom in rebrom.

Vem, toda na koncu zaključim, da rebro preživi Adama. Ampak moram reči, da ta primerjava res izrazi, kako sem se počutila. Imam slovensko državljanstvo, sem del družbenega tkiva, toda še vedno sem na neki način tujka, in Alešev obstoj je dajal smisel in meni in mojemu bivanju tukaj. 

Zdaj govoriš o realnih osebah, ampak jaz govorim o literarni zgodbi, o tem, da je literarni Aleš v tvojih prvih zgodbah vedno bil razlog in smisel literarne Erice. 

Morda je to res, čeprav sem skušala ubežati tej zgodbi in nekoliko bolj eksperimentirati. Poznam nekaj mladih žensk, ki zavračajo moj feminizem ravno zaradi teh začetnih zgodb o romanci in, ja, tudi o moji odvisnosti od Aleša. Jaz nikoli nisem vozila na dolgih razdaljah, temveč on, prav tako je on plačeval račune …

… ti pa si, kot si večkrat zapisala, kuhala, ker on ni znal.

Ja, in vse te tradicionalne stvari. Mislim, da res moramo sprejeti, kot feministke, da imajo ženske različne poti in doživljajo življenje ter se razvijajo kot ženske na različne načine. Vedno sem bila liberalka, redno sem se udeleževala shodov za pravice do splava, protestirala sem v Washingtonu v osemdesetih in sem zgrožena nad tem, kar se sedaj dogaja v Ameriki. Videla sem se kot strukturalno feministko, ki podpira pravice do enakega plačila ter odločanja o lastnem telesu. Toda nisem prevpraševala patriarhalnih struktur zakona in materinstva. Želela sem biti mati, žena, in del mene je prav tako hotel, da me moški zaščiti – česar si ne želijo vse poročene ženske. Niso vse ženske nagnjene k tovrstni odvisnosti, a pri meni je bilo to še bolj izraženo, ker sem prihajala v državo, kjer nisem nikogar poznala, kjer nisem govorila uradnega jezika in tako naprej. Poleg tega sem bila najmlajši otrok iz ločene družine – doma nikoli nisem imela očeta – in morda so tudi ti psihološki dejavniki vplivali na to, da se mi je zdelo fino, da zame kdo poskrbi. 

Kako naj torej mislimo ženske, ki se uveljavijo znotraj patriarhalnega okvira – se poročajo, morda zapustijo službo, da bi doma čuvale otroke, ali gredo na lepotno operacijo? Ne moremo jih kar odvreči zaradi kompromisov, ki so jih sklenile. Vse ženske sklepajo kompromise! Le da so eni bolj opazni od drugih. Najbrž je najhujša stvar, kar se jih dandanes lahko zgodi mladi feministki, ta, da jo privlači totalen mačo. Ampak veliko žensk privlačijo točno taki moški. In to so dejstva in želje, s katerimi se moramo pogajati in jih konec koncev tudi upoštevati. Morda bi bilo še najlaže, če bi bile vse lezbijke in se nam ne bi bilo treba ukvarjati z zakonom in moškimi kot seksualnimi partnerji in očeti naših otrok ter s kompromisi in željami, ki izhajajo iz patriarhalnega okvira, ampak nismo vse takšne.

Hočeš reči, da je problem feminizma v tem, da zavrača soočenje s »prepovedanimi« ali »nekorektnimi« željami v ženskah, ki so vcepljene v nas skupaj s patriarhatom in patriarhalno vzgojo? Da si pred takimi željami raje zatiskamo oči, kot da jih sprejmemo in se z njimi soočimo?

Mislim, da moramo sprejeti, da se ženske z okviri patriarhata soočamo na različne načine. Mlada kolegica mi je dejala, da ne razume, kako prej nisem uvidela, kakšno pozicijo imajo samske ženske v naši družbi. Kaj naj odgovorim: ne vem?! Bila sem poročena. Bila sem v vati. Imeli smo gejevske prijatelje, samske prijatelje, stare in mlade, moške in ženske, ampak diskriminacije nikoli nisem doživela na svoji koži, prav tako ne inferiornosti in nevidnosti samske in starejše ženske v patriarhalni družbi. Ko to enkrat doživiš, se vse spremeni. Patriarhat je kot matrica. Ko jo enkrat vidiš, je vsepovsod. Ko sem enkrat videla, kakšna je bila moja vloga v patriarhalni matrici pred Aleševo smrtjo in kakšna po njej – sem spregledala. Zdaj jo vidim tudi v jeziku, v zgodbah, ki jih pišemo in beremo. Ana Jelnikar mi je priporočila Smeh meduze Hélène Cixous. Gre za esej, ki razgrne, da je večina literature pisana z moškega stališča, tudi literatura, ki jo pišejo ženske, in predlaga le nekaj resnično ženskih avtoric. Tako sem se znova vrnila k Marguerite Duras in presenečena ugotavljala, da je v njenem romanu Ljubimec ženska zares v središču, njen kitajski ljubimec pa je objekt njene želje, in ne nasprotno. In to je tako zelo nenavadno. Naenkrat nisem mogla mimo tega, da vsepovsod vidim razliko med subjektom in objektom zgodb. Cilj moje knjige o vdovstvu je bil, da ves čas pišem iz ženske perspektive in si ne dovolim, da me povleče nazaj v moško. Da ne grem nazaj in sanktificiram Aleša, kar počne veliko ženskih knjig o žalovanju. Žalujoča se reši skozi spomin na velikega mrtvega moškega. In je moški zopet v centru sončnega sistema. Tudi ko ga ni več. Tega nisem hotela.

Točno to je zame tudi največja razlika med tvojimi preteklimi knjigami in zadnjo knjigo o vdovstvu. 

Bilo je težko. Ves čas sem čutila moč orbite, ki me sili, da se vrtim okoli sončnega centra. Ko pride na plan mladi ljubimec, si on, vsaj kot lik v knjigi, tudi želi okupirati center sončnega sistema. Ne! Ne pustim. Res sem se morala boriti. To je zgodba o meni in drugih ženskah in naših usodah. Aleš je bil krasna oseba in bi ga zlahka sanktificirala, a sem ves čas ponavljala: ne, ne, ne, jaz sem center zgodbe. Jaz grem v center sončnega sistema. To je zame pomembna feministična izkušnja.

Zgodba o tvojem prihodu, ki jo zdaj že vsi poznamo, o tem, kako si prišla kot žena uglednega intelektualca, takoj začela pisati za Delo in podobno, je tudi zgodba, ki te postavi v pozicijo strukturnega privilegija. Je zgodba o vdovstvu zgodba o soočanju z deprivilegiranostjo?

Še vedno imam določene privilegije, ampak moram dodati, da so v zadnjem desetletju zelo veliko izgubili mnogi slovenski pisatelji in kulturniki, ne samo jaz. Imela sem občutek, da lahko postanem plemenita figura javne vdove, ženska, ki obstaja samo v relaciji do mrtvega moža. A tega nisem hotela. Danes obstaja izraz »posttravmatska rast«, in ne le »posttravmatski stres«, in lahko rečem, da sem iz travme zrasla, kot pisateljica in kot človeško bitje. Bolj sem neodvisna, močna in priznam, da včasih prav uživam v tem. Nekateri pravijo, da se vse zgodi z razlogom, in zdaj bi bila lahko Aleševa smrt razlog za mojo osamosvojitev. Ne strinjam se. Aleševa zgodba se je naenkrat bliskovito pretrgala in na to nisem mogla niti malo vplivati. Zdaj lahko vplivam samo na svojo pot. In vse, o čemer sem že govorila, moji boji za knjižnično nadomestilo in druge pravice, so zelo formativne osebne izkušnje. 

Imela si raznoliko literarno pot. Najprej feljtoni, potem ljubezenski roman za ameriški trg, zbirka kratkih zgodb, dve detektivki …

Začela sem avtobiografsko, ker se je s selitvijo v Slovenijo material ponujal sam od sebe, in vedno sem govorila, da se najbolj naravno počutim v prvi osebi. Nato sem vpisala študijski program kreativnega pisanja dokumentarne proze (non-fiction), kjer pa je bil velik poudarek na terapevtskih elementih. To me ni zanimalo, hotela sem samo ustvarjati dobro literaturo, zato sem ga zamenjala za program pisanja leposlovja (fiction). Zbirka kratkih zgodb Tako si moja je bila moja magistrska teza, a so bili vsi elementi v zgodbah znova avtobiografski. 

Nato dva detektivska romana, Antifa cona in Tovarna koles. Pojasni mi to.

Eksperimentirala sem! Imela sem dosti tega, da vedno pišem v vlogi avtsajderja. 

Ko sem prebrala Antifa cono, sem pomislila, da si se prav nalašč vprašala, kaj bi lahko bili najbolj tipični slovenski motivi, na katerih lahko snuješ zgodbo – fojbe, nerazrešene travme iz druge svetovne vojne, rdeči in beli …

Velik problem hibridnih avtorjev je v tem, da ko enkrat končaš veliko zgodbo o lastni hibridnosti, ne veš, kaj in kako naprej. Ne počutim se več kot Američanka, da bi lahko napisala veliko ameriško zgodbo. Spet pa nisem popolnoma Slovenka, in je vprašanje, ali lahko pišem veliko slovensko zgodbo. V bistvu te mori tako identiteta kot prostor. Z detektivkama sem raziskovala teme, ki so me dejansko zanimale, ampak me lastni knjigi nista prepričali. Mislim, da imata dve težavi. Najprej, nisem zelo dobra v golem ustvarjanju, izumljanju zgodbe iz ničesar. In drugo, Sebald govori o »umetelnosti« leposlovja – tako čutim svojo prozo, kot da je umetelna. Manj v kratkih zgodbah, ker imajo avtobiografsko zasnovo. Ko pa pišem v prvi osebi, umetelnost izgine in imam zelo močan glas. Ko sem devet mesecev po Aleševi smrti napisala članek za Sobotno prilogo in se tako vrnila v prvo osebo, je bilo, kot bi znova prišla domov. Ko sem zapisala »jaz«, sem začutila: »Ah, to je moj glas!« 

V anglofonem svetu je prava eksplozija dokumentarne proze. Argonavti Maggie Nelson, ki jim pravijo »avtoteorija« in ki govorijo o trans in gender-fluidni družini, so naravnost odlični. Zdaj bi želela raziskati več možnosti in bolj eksperimentirati z avtobiografsko formo. V doktoratu, ki ga trenutno opravljam na ZRC SAZU, pišem tudi o svoji izkušnji pisanja knjige o vdovah kot ritualu prehoda. Seveda je bilo pisanje knjige tudi terapevtsko, ampak zagovarjam tezo, da ni šlo samo zame. Komunikacija med mano in bralci je ključna in zaradi nje je šlo za kolektivno dejanje, knjiga pa je tako postala dokument nekega časa in prostora. In ker je Slovenija tako majhna, ker sem bila jaz tako vidna in ker je bila knjiga tako popularna, menim, da je dejansko šlo za ritual prehoda. Po drugi strani antropološka definicija obreda prehoda predvideva fiksirane družbene vloge. Bila sem žena, zdaj bom postala vdova, in to ni nujno tisto, česar si želimo. Zato ta metafora spet ni najboljša, saj živimo v času fluidnih vlog. Toda to, kar ta žanr govori, je: glej me, tudi jaz sem tukaj, sem del družbe, v kateri živiš. Verjamem, da pisanje o travmi – ne glede na to, ali gre za žrtve posilstva, tiste, ki so preživeli holokavst, ali transspolne osebe – ustvarja identitete v družbi, ustvarja svet. Verjamem, da nam ta žanr omogoča, da vržemo neko neželeno identiteto v javnost. Na ta način identitete postanejo del javne razprave in tkiva. 

Torej tvoj opus na neki način govori tudi: glej me, sem slovenska pisateljica?

Pri vprašanju res ne gre samo za finance. Res zahtevam, da se me prizna kot del družbe, v kateri živim in ustvarjam že skoraj 30 let. Ko sem dobila nagrado za naj knjigo leta, sem bila po eni strani totalno vzhičena, po drugi pa sem si mislila: pa zakaj je to precedens, saj živim v Sloveniji, pišem Slovencem, o slovenskih temah? Le jezik mojega kreativnega pisanja je angleščina, saj drugače ne zmorem, obenem pa je to zelo osebna umetniška izbira. Vem, da se s tem zastavlja vprašanje, kako naj potem kategoriziramo literaturo, jezik, karkoli. Čiste nacionalne kategorije, ki so v vsakem primeru relativno nov izum, so bile vedno napačne, saj smo bili vedno bolj mešani, bolj hibridni, kot bi si radi priznali. A kljub temu je vse organizirano na nacionalnem nivoju, od športa in trgovine do literature. Kako naj presežemo to kategorijo? Posebej ker ljudje potrebujejo kategorije?

Nekoč sem o tem govorila s tvojo sodelavko na ZRC SAZU, Jovano Mihajlović Trbovc, in je dejala, da gre za to, da spremenimo cel koncept kategorij in jih jemljemo »s plusom«, ne »z minusom«, kot vključujoče, in ne izključujoče. Tako kot imamo na primer pojem LGBT+. In tako tudi mi potrebujemo slovensko literaturo+. Seveda to ne odgovori na vsa vprašanja, kako naj postavimo pravila in kdo se lahko prijavi na kaj, ampak nas usmerja k neki odprti naravnanosti, in tega si želim. Ne pravim, da je enostavno, ampak imejmo nekaj vere in poguma, da je možno!

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Iva Kosmos je kritičarka, kolumnistka in novinarka.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Seks, potovanja, prasci in neuresničene želje

    Tim Uršič

    Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric je naslov pridobil iz zgodbe Tako si moj Erice Johnson Debeljak. Nemogoče se je ne strinjati s sporočilom, povzetim v spremni študiji, da … →

  • Kliči me po imenu ali sploh ne

    Emilija Kastelic

    Kliči me po imenu bi lahko sprejeli kot prijetno presenečenje. Kot odlično darilo za božič starejšemu bralcu/ki, ki se bo spominjal/a svojih mladih dni, ali … →

  • Srečna, ker sem ženska. Poskus narobne kritike

    Barbara Leban

    (Pomen povedi v narobni kritiki je ravno obraten od zapisanega. Izjema so knjižni citati, ta opomba in pogojno tudi naslov. Za še več zabave ob … →

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.