Potopis z dvojno prtljago

Bil je pravi ljubljanski zimski dan poznega leta 1958 ali zgodnjega 1959, tako meglen in mračen, da je Jože Ciuha ob kosilu v gostilni Sokol bral Delo »ob električni svetlobi«. Tam in takrat je zagledal informacijo o »podiplomskem študiju v Burmi, Indiji in še nekaterih manj eksotičnih državah«. To je pripomnil zafrkljivo, saj se je slikar, partizan in samodeklarirani marksist zavedal nabitosti pojma »eksotičen«. Odločil se je, da se prijavi – »a ne brez odlašanja in težav«. Pohitel je po potrdilo, da še ni star 35 let, kar je bil pogoj, ki ga je izpolnjeval le še nekaj mesecev, napisal motivacijsko pismo, zbral dokumentacijo. Pred poletjem je bil sprejet na dveletni študij burmanske umetnosti in kulture na Univerzi v Rangunu. Nič več branja časopisov pod električnimi lučmi! Naproti radikalno drugačni klimi, flori in favni, da ne omenjamo kulture, religije, osnovnih družbenih norm. Deželi, o kateri, kot je zapisal v 700 strani dolgem potopisu Okameneli smehljaj (Obzorja, 1963), »nima niti blede predstave«, čeprav mu tukaj teže verjamemo. Noben popotnik ni popolnoma brez predstave, kar lahko razberemo tudi iz dejstva, da je Ciuha bral Kiplinga, Forsterja, pa madžarskega potopisca Tiborja Mendeja, in pazil, da ne bi nasedel dolgotrajni tradiciji zahodnega orientalizma.

Primer Ciuhovega potopisa in odhoda v jugovzhodno Azijo je tipičen in netipičen obenem. Po drugi svetovni vojni se med tako imenovanima Drugim in Tretjim svetom začne tesno politično, ekonomsko, kulturno sodelovanje. Kot del te izmenjave cveti tudi potopisje, ki bralcem v Jugoslaviji in tudi drugod po Vzhodni Evropi predstavi nove globalne partnerje v Afriki in Aziji. Vzhodni Evropejci so v preteklosti že srečali Afričane in Azijce, a praviloma znotraj zahodnoevropskih imperialnih misij. Tokrat se zgodi nekaj edinstvenega: dve periferiji se povezujeta neposredno, po svojih pravilih in poteh, mimo zahodnega patronata ter materialnega in diskurzivnega posredovanja. S tem so pogoji potovanja čisto drugačni. Ciuhovo potovanje je posledica širšega sodelovanja med Jugoslavijo in Burmo ter kot takšno tipično ter ključno vezano na svoj čas.

A jugoslovanski popotniki so bili praviloma novinarji, diplomati, kulturni in drugi strokovnjaki na kakšni misiji. Redkokdaj je šlo za svobodnega umetnika, ki ga je dve leti financirala azijska vlada, ki razen končne razstave do njega imela nikakršnih zahtev ali pričakovanj, kot v Ciuhovem primeru. Ciuha je zato nenaveden študijski primer znotraj porajajočega se raziskovalnega polja na meji med literarno in kulturno zgodovino – socialističnega potopisja in kulturnih reprezentacij Azije in Afrike. Znotraj polja se zastavlja cela vrsta vprašanj, ki bi jih lahko strnili v eno samo, precej enostavno. Ali nam je uspelo biti, potovati, gledati, komunicirati in pisati drugače od imperialistov, kolonialistov, Zahodnjakov?

Antikolonialni Evropejci

Med letoma 1950 in 1990 v Jugoslaviji izide približno 300 potopisnih monografij, ki poročajo iz Afrike, Azije in v manjši meri tudi Latinske Amerike. Spremljata jih bogata (in žal večinoma nedokumentirana) literarno novinarstvo in reportaža. Jugoslovani niso izjema, socialistični potopis po državah Tretjega sveta cveti vsepovsod po Vzhodni Evropi in je posledica širših družbeno-političnih usmeritev. Cilj Sovjetov in njihovih tako imenovanih »satelitov« je, da se nove države priključijo njihovem taboru v globalnem spopadu znotraj hladne vojne. Jugoslavija, takrat edina socialistična odpadnica iz sovjetske skupine, zaseje idejo o Neuvrščenih: skupini perifernih držav, ki zavrne sodelovanje v spopadu Vzhoda in Zahoda ter z medsebojnim povezovanjem preseže lastno minorno pozicijo. Jugoslavija nadalje zagovarja idejo o »različnih poteh v socializem« in se prek Neuvrščenih povezuje tudi z nesocialističnimi državami. Upala bi si trditi, da so cilji socialističnih Evropejcev na kulturnem in potopisnem polju kljub političnim razlikam komplementarni. Tako Jugoslovani kot drugi vzhodnoevropski popotniki so na skupni diskurzivni misiji: preseči zahodne, orientalistične, imperialistične in kolonialistične vzorce opisovanja Afrike in Azije. Biti antikolonialen in antizahoden; biti Evropejec, ampak boljši.

Socialistično oko in odkrivanje podobnosti

V nasprotju z drugim potopisjem, ki ima v središču artikuliranje in pojasnjevanje (kulturne) razlike, ima vzhodnoevropsko potopisje po Tretjem svetu obraten cilj: odkrivanje in artikulacijo podobnosti, bratstva in sorodnosti. Podobnost, ki si jo prizadevajo razkriti socialistični pisatelji, izhaja iz ugotovitve, da z novoosvobojenimi Azijci in Afričani zasedajo primerljiv status znotraj svetovne razdelitve moči in globalnih odnosov, ki jih usmerjata imperializem in kapitalizem. V primeru jugoslovanskega potopisja se to najbolj tipično izrazi v primerjavi NOB in postkolonialnih bojev. Diplomat Aleš Bebler in njegova žena Vera v potopisu po Indoneziji Otroci zemlje in morja (Prešernova družba, 1966) zapišeta za ta čas tipično formulacijo: »Holandci […] so postali vojaški okupatorji, kakršni so bili Nemci pri nas in drugod po Evropi.« Potopis, ki etnografsko oriše mnoge indonezijske specifičnosti, se konča z napovedjo »lepše bodočnosti«: prinesli jo bodo modernizacija, industrializacija in edukacija.

Socialistični potopis se ponaša z angažiranostjo in jasno pozicionalnostjo: za kolonije, proti kolonizatorjem in zahodnim imperijem. Tukaj ne gre le za pripovedne strategije, ampak za konkretne izbire, kam in kako potovati, koga poslušati in brati, s kom se pogovarjati. Zdravko Pečar, novinarska ikona in soustanovitelj Muzeja afričke umetnosti v Beogradu, konec petdesetih biva skupaj z alžirsko osvobodilno vojsko in »v živo« poroča o alžirski revoluciji – pri čemer so uradni oblastniki v državi še vedno Francozi in je Pečar neke vrste »ilegalec«. Precej kasneje, v začetku osemdesetih, ko entuziazem jugoslovanskih potopiscev po Afriki konkretno upade, moralni apel o upoštevanju koloniziranih preživi v poskusih izogibanja zahodnemu kanonu in načrtnem spoznavanju postkolonialne literature. Jože Volfand, nekdanji urednik Dela, vsako poglavje svojega potopisa Naši obrazi v Afriki (Borec, 1982) odpre s citatom postkolonialnega misleca – Mária de Andradeja, Sékouja Touréja, Nkrumaha, Senghorja – in lastni potopis zasnuje v dialogu z afriškimi literarnimi in družboslovnimi razpravami, dosegljivimi bodisi v jugoslovanskem tisku bodisi v jeziku kolonizatorja.

Premnogi socialistični potopisi se odprejo s skrušenim priznanjem potujočega, da o globalni periferiji, kamor je namenjen, ve malo, veliko premalo. Tudi zaradi tega socialistični potopisec praviloma zbira in prinaša – kar mu priznavajo tudi kritiki – zelo podrobno politično, zgodovinsko in ekonomsko znanje o državah Tretjega sveta. A ne gre le za kopičenje podatkov. Zahodno potopisje večkrat sloni na perspektivi razlik v kulturi in mentaliteti. Socialistično potopisje skuša to nadomestiti ali vsaj dopolniti z vpeljavo socio-historično-ekonomske analize kot glavnega okvira za razumevanje fenomenov. Podrazvitost, nepismenost, radikalna revščina in drugi tipični motivi, ki so stalnica v očesu »zahodnega« opazovalca – denimo zloglasni imaginarij »umazanije« oziroma nizkih higienskih standardov –, se zdaj umeščajo v zgodovino podrejanja in izčrpavanja ter postkolonialno ekonomsko odvisnost. Beblerjeva ugotavljata, kdo ima v rokah indonezijske surovine in zakaj so tuje družbe bogatejše od indonezijske vlade, Ciuha na dolgo razlaga o zgodovini kolonializma, vlogi budizma v času kolonializma ter o neusklajenosti budizma z novovpeljanim marksizmom in njegovimi modernizacijskimi načrti.

Mnogi od takratnih potopisov niso izrazito literarizirani, v ospredju so analitičnost, dokumentarnost, političnost. Ciuha je tukaj izjema. Njegova misija je tudi osebna, zato v Okamenelem smehljaju najdemo tako utrinke vsakdana, filozofske razprave o budizmu in pijanske eskapade kot strokovne opise azijske arhitekture. A ima tudi on »socialistično oko« – če lahko parafraziram raziskovalko Mary Louise Pratt. Tako kot večina socialističnih potopiscev se zaveda zahodnega imaginarija, prevprašuje lastno znanje, se izobražuje, je previden pri tipskih podobah Azije in v svoje razmisleke vključuje socio-ekonomske dejavnike. Poleg tega dopusti vpogled v področja, kjer samoizobraževanje ne premaga »nekorektnih« odzivov telesa: potniku, vajenemu sterilnosti modernih bivalnih prostorov, se upirajo vseprisoten mrčes, plazilci, stenice v posteljah, lepljivi sedeži javnega prevoza, pohabljeni udi brezdomcev, stegnjeni v prošnji za kovanec. Izpušni ventil je humoristična distanca skozi na videz neprizadeto opisovanje lastnih odzivov, denimo neke obcestne restavracije:

Nad lokalom, ki ni bil daleč vstran od vladnega gostišča in ki je bil na cesto povsem odprt, z nekaj policami v ospredju, pred katerimi je mlad fante odganjal pse, je bil izvesek z dokaj samozavestnim napisom »Restavracija«. Sedli smo na grobo stesane klopi za nepokrito mizo. Njeno površino so že zdavnaj odbarvali ostanki nerazpoznavnih jedi. Vse razpoke so bile zamaščene. Indijec je naročil riž in kari, midva pa ocvrta jajca, kruh, maslo in čaj. Dobili smo, kar smo želeli.

Kasneje je treba takšno perspektivo, ki v prvi plan postavi bivalno neugodje, tudi kontekstualizirati:

Poudariti je treba, da zahodnjaki pri presojanju lokalnih razmer prehitro zapademo v pomilovanje in sentimentalizem. Nemara smo v detinstvu slišali preveč slaboumnih pripovedk. Pa tudi materialne koristi naše stehnizirane civilizacije so nas za neprizadeta srečanja z nerazvitim svetom preveč razvadile. In pri tem niti ne vemo, da nas s svojih, nam težko dostopnih stališč revni domačini pogosto pomilujejo. Pogosto smo za njih razvajeni in naivni otroci.

Samorefleksija, odučenje, prevpraševanje, pa tudi tipični odzivi »zahodnega« oziroma moderniziranega človeka na nemodernizirana okolja – prtljaga socialističnega potopisa.

Reprodukcija kolonialnega imaginarija in odnosov

Torej: ali nam je uspelo? Ali smo se, vsaj za kratek čas, odučili imperialnega in kolonialnega pogleda? Raziskave vzhodnoevropskega potopisa – denimo madžarskega in češkoslovaškega – kritično poudarjajo, da tudi socialistični potopisi, kljub retorični antikolonialnosti, še kako zapadajo kolonialnosti oziroma reprodukciji kolonialnih diskurzivnih obrazcev in praks. To kritiko velja upoštevati, a tudi dobro premisliti znotraj konteksta, v katerem nastajajo potopisi.

Tudi jugoslovanski potopis do določene mere reproducira zahodni imaginarij, česar se večkrat samokritično zaveda. Zdravko Pečar v reportaži o Sudanu, v »pravi Afriki« – pri čemer je razdelitev na »pravo« in »nepravo« Afriko še en stereotip –, tako piše:

Ljudje se niso premaknili, ko smo prišli, gotovo smešni v svoji afriški opravi, s tropskimi čeladami, s foto-aparati, puškami, in »vrečami« vode, radovedni, a tudi polni svojih civilizatorskih predsodkov o neki naši evropski superiornosti.

Jugoslovanski potopisci so dediči zahodnega literarnega in kulturnega kanona ter evrocentrizma. Reprodukcija dominantnega kulturnega koda me zato ne preseneti – veliko bolj pomembno in zanimivo se mi zdi opazovati trenutke, ko je dominantni kod ozaveščen, postavljen pod vprašaj, analiziran in preoblikovan. Toda ne gre samo za imaginarij. Bolj kompleksna kritika vzhodnoevropski potopisni praksi očita, da je kolonialna v svojem odnosu oziroma da znova vzpostavlja hierarhije in dominacijo med opazovalcem in opazovanim. Razlike v politično-ekonomski moči in tehnološki razvitosti Vzhoda in Juga se namreč večkrat kažejo kot paternalizem, češ, tukaj smo, da vam pokažemo pot in pomagamo.

Tibor Sekelj, poliglot in esperantist s prebivališčem v Beogradu, je bil znan po podvigih in odpravah v nedostopne predele vseh kontinentov. Večkrat so ga angažirale tuje oblasti, maroška, argentinska, nepalska, tudi jugoslovanska. Mika me, da bi ga populistično imenovala »jugoslovanski Indiana Jones«, čeprav bi tako zastrla njegovo globoko humanistično usmerjenost, zaradi katere je veliko knjig napisal v esperantu. Ena takšnih, Djambo Rafiki: pot karavane prijateljstva po Afriki (Mladinska knjiga, 1965), je bila prevedena in prvič objavljena ravno v slovenščini. V potopisu nas Sekelj vodi po ogromni plantaži v Etiopiji, ki so jo po pogodbi z domačo vlado ustanovili jugoslovanski agronomi. Ob pogledu na etiopske delavce pravi:

[Nj]ihova kopja in primitivne sekire [so] zamenjale motike. Čez leto dni bodo ti delavci odhajali domov v hlačah in srajcah, vedeli bodo, kako se sadi sončnica ali kaj pomeni vrednost denarja, bolje se bodo znali hraniti in vedeli bodo nekaj o disciplini družbenega življenja. V tem pomenu človek lahko trdi, da je farma v Avasi velika šola za pokrajino Sidamo v južni Etiopiji.

Jugoslovani torej »šolajo« Etiopijce. Paternalizem, seveda. A velja ga misliti skupaj z modernizacijskim diskurzom, ki je neizogiben del socialističnega potopisa. Modernizacija ni le jugoslovanska pripoved; to je skupni cilj in sredstvo tako Juga kot Vzhoda, s katerim si oba prizadevata doseči ekonomsko in politično emancipacijo. Toda modernizacija istočasno implicira univerzalizem – en razvojni model za vse – in hierarhijo – nekateri s(m)o očitno bolj razviti od drugih, zato nekateri vodimo, drugi sledijo. Kritično nastrojeni raziskovalci pravijo, da gre za evrocentričen in univerzalističen diskurz, s katerim Vzhodna Evropa uveljavlja isto dominantno pozicijo, ki jo je pred njo zahtevala Zahodna.

Kljub opisanemu ne bi tako hitro postavila enačaja med Vzhodom in Zahodom. Zahodna Evropa je obljubljala civilizacijo in modernizacijo kot humanitarni projekt, ki je zakrival ekonomsko eksploatacijo – težko trdimo, da je Vzhodna Evropa počela isto. Poleg tega je modernizacijska pripoved v izvedbi Drugega in Tretjega sveta zgodba radikalnega optimizma in prepričanja, da se lahko moderniziramo sami in »sami« odločamo o svoji usodi – brez kolonizatorjev. Jugoslavija in druge vzhodnoevropske države so v postkolonialnih državah angažirane kot posrednik ali pomočnik, ki vajeti prepusti nacionalnim akterjem. Kljub spolzkemu terenu, ki se zlahka spreobrne v paternalizem ali pretencioznost, je retorična (in praktična) zapoved jugoslovanskega gostovanja v postkolonialnih državah ta, da glavni akterji morajo biti domačini, kar poudari tudi Sekelj: »Ko bo potekel pogodbeni rok, se bodo naši strokovnjaki vrnili domov, farmo pa bodo naprej upravljali Etiopci, ki se bodo medtem usposobili za to.«

»Performativnost« socialističnih antikolonialistov in »iskrenost« kolonizatorjev

Končni »očitek« socialističnim potopisom leti na njihovo »performativnost« oziroma »proizvedenost«. Kritika pravi, da gre za diskurz, ki ga je proizvedla politična elita v namen preračunane diplomacije in zunanje politike, ki ima za cilj nacionalno samopromocijo in ekonomske koristi. Dodala bi, da so obojestranske koristi dejansko bile cilj sodelovanja, a to velja ločiti od enostranskega kolonizatorskega izčrpavanja. Poleg tega številni potopisci, denimo Jože Volfand v Naših obrazih v Afriki, in tudi današnji raziskovalci opozarjajo, da so bile ekonomske koristi v resnici manjše in manj zanesljive, kot je bilo načrtovano. A vrnimo se k osnovnemu argumentu: gre za »top-down«, umete(le)n, politični diskurz, propagando, ki so jo producirali diplomati, novinarji, »režimski pisci«.

Ciuhe v uvodu tega teksta nisem omenila po naključju – njegova neodvisna »burmanska« pozicija ne ustreza klasičnemu profilu socialističnega potopisca, povezanega s kakšno državno organizacijo. Kljub temu tudi »neodvisni« Ciuha gleda skozi »socialistično oko«, kar bi bil lahko protiargument trditvi, da gre pri jugoslovanskem potopisu za »vsiljen« (imposed) diskurz. A s tem nismo rešili problema. Če razglasimo Ciuho za »neodvisnega« popotnika, ali se bomo zato odrekli Beblerjema, ki sta očitno povezana z državnimi strukturami in sta med prvimi jugoslovanskimi viri o jugovzhodni Aziji? Ali pa Volfandu, uredniku Dela, ki ga je eden redkih tekstov o slovenskih socialističnih potopiscih oklical za »ideološki aparat države«?

Očitek o »režimskosti« socialističnih potopiscev implicira, da obstajata dve polji kulturne produkcije: prvo, odvisno ter vezano na državne strukture, in drugo, neodvisno ter nevezano za državne strukture. Toda kot bi rekel sociolog Pierre Bourdieu: ideja absolutne svobode je za naivneže in nevedneže. Akterji vsakega družbenega polja so odvisni od polja, v katerem se nahajajo, je pa res, da vsako polje drugače določa pravila, odnose in soodvisnosti med akterji. Če je socialistična potopisna produkcija performativna in vsiljena – katera je potem tista avtentična, iskrena in neodvisna?

Letos sem imela možnost, da sem ob konferenci v Marseillu obiskala razvpiti MUCEM – Muzej evropskih in mediteranskih civilizacij. Relativno nedavno so odprli stalno postavitev z naslovom Mediterani, na kateri so skušali prikazati, kako so se skozi zgodovino s pomočjo umetnosti ustvarjale različne kulturne podobe in imaginariji Mediterana. Poseben del razstave je namenjen kolonialni kulturni in umetnostni produkciji, ki se je navezovala na francoske kolonije v severni Afriki in tako imenovanem Levantu. Razstava je jasno pokazala, kako so umetniške podobe, humanitarni narativi in zgodba o »civilizacijski misiji« upravičevali francosko nadvlado, rasno in ekonomsko podjarmljanje in izčrpavanje. Kljub temu – so nekajkrat pojasnili na informacijskih tablah v angleščini – so mnogi umetniki in znanstveniki razvili, citiram, »iskren človeški in znanstveni interes« za druge kulture. Z zanimanjem in frustracijo sem opazovala, da lahko danes tudi znotraj zloglasne kolonialne produkcije najdemo prostor za »iskren« umetniški angažma, medtem ko istega večkrat odrekamo socialističnemu potopisju. Kolonizatorji so torej lahko (tudi) iskreni, medtem ko so antikolonialisti (in socialisti) v svojem izhodišču umetni, lažni. Velja omeniti, da je v pred kratkim izdani odlični knjigi Neuvrščena imaginacija (Nonaligned Imagination, 2025) Nataše Kovačević vendarle govora tudi o »iskrenem« (sincere) angažmaju jugoslovanskih kulturnikov v odnosu do Tretjega sveta. A to ne spremeni vtisa, da bi bilo treba binarne kategorije – kot so performativno/avtentično, odvisno/neodvisno, uspešno/neuspešno in druge – še enkrat premisliti.

Ideje »iskrenosti« in »avtentičnosti« so moralne kategorije, primerne za moralno presojanje. So pomembne za to, kako čutimo, komu pripadamo, kako delujemo. Istočasno niso orodje za analizo družbenega delovanja. Vprašajmo se raje, kakšno funkcijo ima določen tekst – pa naj je pisan »iskreno« ali ne – znotraj širšega družbenega polja. In tukaj lahko skupaj z Mary Louise Pratt ugotavljamo, da so imeli teksti dobro mislečih kolonialnih potopiscev osrednjo vlogo pri ohranjanju kolonialnega režima in ekstrakcijskega izčrpavanja postkolonialnih držav. Vloga socialističnega potopisa pa je bila drugačna – z večjim ali manjšim uspehom je propagiral razumevanje, sodelovanje in poskuse drugačnega globalnega povezovanja, kar je z večjim ali manjšim uspehom počela tudi Jugoslavija z gibanjem Neuvrščenih znotraj in onkraj potopisja. Četudi se jugoslovanski potopis nikoli dokončno ne otrese kolonialnega imaginarija, hierarhij in asimetrij, njegova vloga v širšem kulturnem in družbeno-političnem polju ni kolonialna.

Idealna in nepopolna, nedovršena alternativa

Nam je torej uspelo? Smo, vsaj za trenutek, presegli diskurz in prakso imperializma, kolonializma, orientalizma? Morda gre zopet za napačno vprašanje, ki pa ima resne implikacije za to, kako generalno doživljamo možnost družbenih in umetniških alternativ. Komu je namreč »uspelo« biti nekolonialen, neimperialen, neorientalističen? Kdo je dejansko tako »čist« in »uspešen«, da mu na nobenem mestu ni moč očitati kolaboracije z dominantnim sistemom delovanja in izražanja? Uspeh/neuspeh, avtentično/performativno, režimsko/neodvisno so binarne izbire, ki implicirajo vizijo alternative kot popolnega nasprotja dominantnemu stanju. Takšna ideal(istič)na alternativa ni nepopolna, zavozlana, nedovršena, kontradiktorna, polna napak, asimetrij in slepih peg. Takšna alternativa je videti kot zaključen rezultat, in ne kot proces, potovanje, polno stranskih in slepih poti. Želja po idealni alternativi nas blokira v sedanjem stanju in sistemu, saj je vsak poskus drugačnega že vnaprej obsojen na neuspeh.

Prepoznavanje kolonialnosti – sodelovanja v kolonialnih praksah in diskurzih – v delih sveta, ki niso aktivno gospodarili s kolonijami, kot je denimo evropski Vzhod, ima svoj smoter in funkcijo. Opozarja nas, da lahko tudi s polperiferije reproduciramo globalne prakse podrejanja in izkoriščanja. Da lahko dominantne prakse avtomatsko in nereflektirano obnavljamo tudi takrat, ko jim retorično oporekamo. A če rokohitrsko zaključimo, da je evropski Vzhod, še posebej v svoji socialistični različici, enako kolonialen kot evropski Zahod, ne spreminjamo samo vizije Vzhoda, temveč tudi Zahoda. Zahodna dediščina je naenkrat relativizirana: saj smo vsi enako kolonialni, kajne? In zdaj, ko vemo, da smo enaki v kolonialnosti, stavim, da bo ravno dominantni center določil »prave« (avtentične, iskrene in neodvisne) oblike antikolonialnosti, ki naj bi se jih Vzhodnjaki naučili ter pri tem pokopali lastne tradicije literarnih, kulturnih in družbenih, imaginarnih in praktičnih alternativ.

Socialistični potopis pride z dvojno prtljago: v eni roki strategije antikolonialnosti, v drugi asimetrije, hierarhije in reprodukcije znanih obrazcev. Jugoslovanski potopis je rezultat mnogoterih in večplastnih imaginacij, stopa v desno in levo, naprej in nazaj, tipa po neznanem in se tudi vrača v okolje znanega. Je poskus, da bi se odučili podedovanih vzorcev, pri čemer se nezavedno vrne tudi k starim odnosom in zaznavam. Laže ga mislim kot proces, in ne kot dokončen rezultat. Če zavržemo nepopolnost tega antikolonialnega poskusa, zavržemo tudi dediščino akterstva, inovacije in drznosti ustvarjanja novih globalnih odnosov. Tako se lahko namesto tega, ali nam je uspelo ali ne, enostavno vprašamo: kaj nam je omogočala jugoslovanska potopisna praksa? Kakšne vrste kontaktov, srečanj, imaginarijev? Kje so bile njene meje in nepopolnosti? In, končno, kaj od tega izbiramo za lastno dediščino?