Instantni odmerki groze in katarze

V polni konferenčni sobi sarajevskega hotela Evropa zatemnijo luči in na velikem platnu zavrtijo video s projekcijami fotografij Paula Lowea iz obleganega Sarajeva. Video je narejen s tehniko zumiranja, oko kamere približa najbolj šokantne podrobnosti – zgrožene, široko odprte oči ženske, ki eno roko drži na obrazu, z drugo stiska otroka; razprt gobček psa, v katerega je namerjena pištola; klečeče noge, ki kukajo izza kontejnerja za smeti. Ob dramatičnem izmenjevanju kadrov nizko sobo zapolnjuje čustvena, tragično-apokaliptična glasbena podlaga iz filma Rekviem za sanje. Popolnoma me zmrazi, imam fizično reakcijo, vse dlake na telesu se mi postavijo pokonci. Nato se video naenkrat ustavi, ob zamrznjenem posnetku zavlada tišina. Ne dela wifi, saj se nahajamo v kletnih prostorih. Nepremično občinstvo se premika na stolih, nepotrpežljivo šušlja. Počasi priplavam nazaj k sebi, stopim korak nazaj, stresem z glavo in pogledam na drhteč, zamrznjen posnetek na platnu. Vendarle je tudi to zgodba, posebej organizirano sosledje vizualnih in akustičnih podob, narativ, konstrukcija, ki določeno realnost vedno in neizogibno reducira na nabor motivov, prikazan z neke posebne perspektive. 

Opisani video nas je uvedel v mednarodno konferenco, namenjeno temi spomina na konfliktnih območjih. Zdelo se mi je nekoliko nenavadno, da nas v »kritično« razmišljanje o spominu uvajajo s še eno podobo sarajevske vojne – podobo, ki jo že dvajset let reproducirajo mednarodni mediji, kot da Sarajevo nikoli ni bilo in ne bo nič drugega kot utelešenje groze in trpljenja. Ali ne gre za redukcijo stvarnosti, za fiksacijo na travmo, ki zakrije ostale odtenke vojne tako kot dvajsetletne povojne mestne realnosti?

Odločna mlada Španka Zahira, ki se ukvarja z množičnimi poboji v času Francove vladavine, nas spomni, da je vprašanje tega, kako pomnimo, enako vprašanju, kako pripovedujemo. »Pričevanja so poseben žanr, ki realnost ustvari na poseben način,« pravi Zahira. »Razdeli jo na dobre in slabe, žrtve in zločince, in tistemu, ki zavzame položaj žrtve, zagotovlja naše zaupanje.« Poleg tega osebe in kraje reducira na eno komponento – travmo. Zahira dela kot antropologinja na izkopavanjih ostankov pobitih in skuša obeležiti območja, ki so bila doslej popolnoma zamolčana, španska vlada pa pri obeleževanju še danes ne sodeluje. Toda kako jih pomniti in se pri tem ogniti pripovedovanju še ene predvidljivo binarne zgodbe o zločincu in žrtvi? »Prostori travme in tragedije niso samo prostori travme in tragedij. Tam, kjer izkopavamo, ljudje živijo, nenehno prečkajo ta prostor, gredo v mesto, na sejem …,« razlaga Zahira. V dokumentarcu, ki ga je posnela s kolegom, se zato prepletejo niti različnih soobstoječih realnosti: slišimo meketanje ovc, vidimo domačine čebljati o vsakdanjih rečeh, strokovnjake, ki molče obdelujejo najdene kosti, pojavi se ženska, ki se spomni ubitega očeta in zapoje staro pesem o trpljenju. Veliko je posnetkov, ki jih napolnjujejo le pusta pokrajina, kot pesek suha prst in šumenje vetra. Skoraj fascinantno je, da se po koncu Zahirine prezentacije oglasi ženska, ki začne razlagati, da so jo posnetki zopet prepričali v to, da gre za mesto posebne tragedije in travme. Zahira vzdihne, spet poudarja, da ne moremo reducirati prostora samo na zgodbo o pobitih. A je prepričanje ženske neomajno, mogoče toliko bolj, si mislim, ker je španski kraj zanjo neznan in ga zato laže uporablja kot prazno platno za projiciranje vzvišenih občutkov tragedije in pietete. 

Nameščena sem pri prijateljici Maji, ki, razen študentskih let v Ljubljani, vse življenje neprekinjeno živi v Sarajevu. Previdno me sprašuje, kaj pravzaprav počnemo na konferenci. Razlagam ji o uvodnem videu, o različnih prispevkih in pričevanjih o bosanski vojni, ona pa me skoraj neučakano prekine: »Mi nikoli ne govorimo o tem. O tem govorijo samo tisti, ki vojne niso doživeli. Vojna se je končala pred 25 leti, kdo se lahko še obeša na to zgodbo?« je nekoliko ziritirana. Turisti in ponudniki turističnih vsebin gotovo, bi ji lahko odgovorila, saj je vojni turizem najbolj razvita turistična veja v mestu. Za udeležence konference je organizirano posebno vodstvo po galeriji 11/07/95 in izlet v spominsko center Potočari blizu Srebrenice. Pod »izbirno« nam svetujejo Muzej vojnega otroštva in razstavo Oblegano Sarajevo v Zgodovinskem muzeju BiH. Udeleženci sami izbrskajo še bolj popularne ponudbe, na primer obisk sarajevskega predora ali pa ture, po katerih vas peljejo avtentični vojni veterani. Maja se zmrdne: »Jaz sploh ne vem, kje je ta tvoja galerija. Presenečena bi bila, če bi dve izmed mojih prijateljic vedeli, kje je! Tudi v Srebrenico nisem šla. Nenehno govorijo samo o tem. Našli so toliko pa še toliko mrtvih – kdo sploh še reagira na to!?« Kasneje, ko se občutki poležejo, se popravi: »Pravzaprav se sramujem, da nikoli nisem obiskala Srebrenice. A kljub temu ne jaz ne moji prijatelji enostavno ne moremo tja. Siti smo tragedije«. 

Kolegici Sandi razlagam o razpetosti med nenehnim govoričenjem o vojni, ki sva ji priča na konferenci, in Majinim zavračanjem govora o tem. Sanda pravi, da ima v Sarajevu družino in da kadarkoli jih obišče, vedno nekako končajo pri tej temi. S tem podatkom grem nazaj k svoji primarni informantki. »Pa so bili v obleganem Sarajevu?« takoj odvrne Maja. »Niso? No vidiš,« zaključi z nekoliko zmagoslavja. »Če mi omenimo vojno, to naredimo mimogrede. Na primer, ko mi prijateljica hoče pojasniti, kdo je neka oseba, lahko reče: se spomniš tistega, ki je bil tudi v vojni debel. A to je nekaj posebnega, ker so takrat bili vsi suhi … Ne mislim o tem niti takrat, ko sanjam. Streljalo se je, a se navadiš. Notri si … a razumeš, notri si.« Pravzaprav ne vem, ali razumem. Ob misli na suha telesa ljudi me mrazi. To je reakcija nekoga, ki ni bil notri, ki je izven.

Cena izleta v Srebrenico je vrtoglavih 80 evrov, vanjo so vračunani pot, kosilo, prevod in vodenje. Večina udeležencev konference plača, tisti iz »naših« držav ostanemo v Sarajevu, saj se nam zdi predrago. Zato pa se odpravim v galerijo 11/07/95. Tam me pozdravijo v angleščini in se nerodno nasmehnejo, ko odgovorim v »našem« jeziku. Intermedijska razstava o Srebrenici vsebuje podrobno naštete podatke, kronološke opise dogajanj in masakrov, dokumentarne in umetniške fotografije, kratki film, posneta pričevanja preživelih, seveda večinoma žensk. Soba je zatemnjena, fotografije črno-bele, vse drugo, od okvirjev do stolov, je v črni barvi. Črna soba za črno zgodbo o zlu. Udeležence konference, starejšo Kanadčanko in gospoda s Škotske vprašam o vtisih. Odgovori so predvidljivi: vsi so do obisti ganjeni in pretreseni. Ko govorijo, si položijo roko na prsi, široko odprejo oči in pustijo, da usta nekaj časa prazno zevajo. Rada bi komentirala: pa saj ste dobili, po kar ste prišli? Odmerek groze in katarzične prečiščenosti. Ponujeno vam je instantno etično doživetje z natančno odmerjenimi sestavinami: predstavitev zločina, nedolžne žrtve, s katero sočustvujete, brutalnega zločinca, ki ga obsojate, in končnega rezultata lastne moralne pravičnosti, saj se vam razjasni, kaj je prav in narobe ter kam se morate postaviti. Ni velike razlike, če gre za Bosno, Ruando ali Španijo. 

V isti galeriji je na ogled že uvodoma omenjeni video Paula Lowea, pa še dve deli o življenju obleganega Sarajeva. Najprej kultni plakati oblikovalske skupine TRIO – izvirni redizajni globalnih simbolov in sloganov od Coca-Cole do Miki Miške, križani s podobami iz vojnega Sarajeva, ustvarjajo srhljiv, ironičen, piker učinek, s katerimi je TRIO skušal mednarodno javnost opozoriti na obleganje. Ob tem je na ogled še dokumentarec Billa Carterja, Miss Sarajevo posnet s podporo skupine U2. Dokumentarec spremlja izbor za miss v obleganem mestu in prikazuje navadne ljudi, nekje na meji med trmoglavo vztrajnostjo in živčnim zlomom, ki pa se mu upirajo z neverjetno zmesjo grenkega humorja, drznosti in upora. Ena glavnih junakinj je tomboyiš najstnica, ki ji ne prideš do živega; na vprašanje o tem, kaj dela, z narejeno resnim obrazom odgovori: »Imam veliko dela, denimo zbiram hrano, ker hrana je, če ne veste, nujna za nadaljevanje življenja.« V naslednji sceni popelje prijatelje v razrušeno vozilo in medtem ko v ozadju pokaju streli, otroška banda kriči: »Gremo na morje!« in na ves glas prepeva ultimativni hit devedesetih All That She Wants« skupine Ace of Base. To niso žrtvene ikone, na katere bi zahodni turist ali gledalec lahko projiciral svoja pričakovanja. Tudi tukaj so kri, umiranje in tragedija, a tudi vztrajnost, odpor in smeh.

Ko se spet dobiva z Majo, hoče vedeti, kako je bilo v galeriji. Zadovoljna je z mojim poročilom o nekoliko drugačnem vojnem portretu. »To je to – črni humor je bil vedno sarajevska stvar!« Potem še razpravljava, ali je to res izključno sarajevski fenomen in ali se lahko tudi druge zgodbe povedo onstran ponovljivih toposov žrtve, tragedije in travme. Kaj pa denimo tista o Srebrenici? To nam nekako ne gre. Skupaj razpravljava o možni razlagi, o tem, da so Sarajevčani »gradska raja«, mestni folk, ki je bil razgledan, izobražen, znal se je ubraniti z različnimi kulturnimi praksami. Tisti iz Srebrenice so bili kmetje, ki sta jim družina in zemlja predstavljali ves svet – ko si jim to enkrat vzel iz rok, jim ni nič več ostalo. Razumem razliko, a nekako ne pristajam na preprosto situacijo, v kateri so samo kulturno vzvišeni meščani sposobni različnih strategij upora in odziva na vojno tragedijo. Gotovo tudi kmečka vojna realnost vsebuje elemente onstran statičnega sveta črno-belega trpljenja. Kako torej mapirati Srebrenico na ta način? Maja spet zadene bistvo: »Ne vem … Obstajajo vici o Srebrenici … A veš, kako je. Ni isto, če se hecaš na svoj ali na tuj račun. Mi se lahko delamo norca iz sebe, toda njihova tragedija je drugačna – tam so izginile celotne družine in njih enostavno ni več, da bi se sami sebi smejali.« Misel na to, da ni tistih, ki bi lahko pripovedovali in pomnili, si z legitimnostjo preživelega laže privoščili različna pripovedovanja ali celo šale, me oropa poguma. Tiho srkava bevando in počasi zamenjava temo. Ko ne veš več, kako nekaj povedati drugače, je mogoče res najbolje biti tiho.