Branje v imenu svobode in napredka

Bralna kultura in politični ugled

»Danes ne moreš omeniti kulture, ne da bi obenem omenil tudi Šardžo,« je bilo slišati na uradni otvoritvi 38. mednarodnega knjižnega sejma v Šardži, neuradni kulturni prestolnici Združenih arabskih emiratov. Povabljeni gostje so pred sabo imeli luksuzne pogrinjke in omamno hrano, po ogromni zatemnjeni dvorani so švigali rdeči žarki, nad odrom je valovala računalniško vodena inštalacija, sestavljena iz viseče mreže trikotnikov, ki se je spremenila v svetlobno ptico in razprla svoja široka krila. V ozadju se je odvijala zgodba o dečku z ljubeznijo do knjig.

Ta deček je odrasel in postal šejk sultan Mohamed al Kasimi, ki je že skoraj pol stoletja vladar emirata Šardža, pisatelj in učenjak v klasičnem smislu, a tudi pobudnik prireditve, na kateri je bilo letos po uradnih podatkih prisotnih 1900 založnikov iz 77 držav in 173 avtorjev, in to v letu, ko je Šardža tudi svetovna prestolnica knjige. Ko je knjižni sejem, seveda v skromnejšem obsegu, potekal prvič, je al Kasimi iz lastnega žepa menda kupil prav vse knjige. Danes gre po podatkih organizatorjev za tretji največji knjižni sejem na svetu, ki ga obišče milijon in pol obiskovalcev, prodaja pa dosega 50 milijonov dolarjev. 

Zgornje besede so iz sultanovega otvoritvenega govora, ki je podčrtal pomen knjig in kulture v Šardži, med vrsticami pa namignil tudi na njihov politični pomen. Kajti naloga, ki si jo je zadal vladar, s pridobitvijo Unescovega naziva (Ljubljana je bila nosilka leta 2010) še zdaleč ni končana; kot je namreč omenil, kulturni ugled arabskih dežel v »svetu teme« še ni zadostno restavriran. Politična retorika, ki kulturo razume kot prinašalko »svetlobe«, se nemara še bolj kot na umetnost v smislu svobodnega ustvarjanja vsebin osredotoča na pomen, ki ga ima kultura za družbeni razvoj. »Odprta knjiga. Odprtega duha.« je geslo letošnje prestolnice knjige. Šardža je, kot je bilo večkrat slišati, kulturno vozlišče tega dela oz. arabskega sveta, kar je pozicija, ki jo omogočajo prav tovrstni dosežki, kopičenje vsakoletnih presežkov pa jo še dodatno utrjuje. 

Omenjena temà oz. senca, ki jo na arabske države mečejo »temni elementi« (izraz iz otvoritvenega govora izpred dveh let), je vsekakor povezana tudi z neposredno – in vedno znova – nagovorjenimi kritikami na račun svobode govora in tiska. V tem smislu potekata sejem in tridnevno mednarodno založniško mreženje tik pred njim gotovo tudi v službi razbijanja teh stereotipov, vendar, kot je omenil sultan, pod enim pogojem: svoboda govora in tiska ne smeta biti zlorabljeni za »sebične namene«. Torej pri kulturi ne gre toliko za emancipacijo posameznika, temveč za konsolidacijo politične moči, k čemur bistveno prispevata prav izobražena družba in odprtost, ki zagotavljata večji mednarodni ugled.

Pred vhodom v Gospodarsko zbornico, kjer poteka založniško srečanje. Priprave na otvoritev knjižnega sejma v Šardži.

Najpomembnejša je zgodba. Vsaka zgodba

»Vsaka država je z zadovoljstvom malce drugačna od drugih,« je bilo slišati v sklopu založniškega programa. Program, ki je toliko žarišče mednarodnega mreženja kot tudi prostor za krepitev identitete, s katero se Šardža predstavlja svetu, je bil letos z dveh razširjen na skupaj tri dni, število udeležencev pa se je od 2017 celo podvojilo, tako da je bilo uradno prisotnih več kot 400 agentov, založnikov in urednikov iz celega sveta. Ne nazadnje, tudi novinarjev. 

Pogovori o založniških izzivih, ki so pogosto načenjali globalna vprašanja in iskali lokalne rešitve, so potekali pod že omenjenim skupnim izhodiščem – da je skrb za knjigo skrb za odprto družbo. Vtis, da si Šardža upravičeno pripisuje vlogo kulturno razsvetljenega emirata, je bil še dodatno okrepljen zaradi prostora, ki so ga pogovori dopuščali tudi za kritiko in (domnevno) verodostojne prikaze posameznih problemskih vozlišč. Na strani založništva kot industrije so bila načeta vprašanja distribucije in digitalnih strategij, na strani založništva kot kulturne sile pa vprašanja svobode in jezika. Pri tem je bilo seveda bistveno prav iskanje presečišč in vzpostavljanje razlik, torej drugačnosti kultur, jezikov in trgov pod enotnim nebom globaliziranega sveta. Ker so ti problemi povezani tudi z razmerji kulturno-političnih moči, njihovih rešitev ni mogoče ločiti od identitete manjših, torej manj vplivnih narodov in marginaliziranih družbenih skupin, saj prav ta razmerja pogosto odločajo o pogojih njihove potencialne vključenosti. Elliot Agyare, predsednik združenja založnikov iz Gane, je drugačnost nenehno omenjal s pridihom razočaranja, češ ne moremo zares razumeti, kako je pri njih. 

Širša arabska kulturna in literarno-založniška krajina ni brez lastnih problemov in težav, toda to nikakor ni ovira za reševanje problemov, s katerimi se soočajo drugi. Arabske dežele se nenehno borijo zoper predsodek, češ da njihovi prebivalci ne berejo, ob tem pa se morajo nenehno otepati še obtožb, da kršijo svobodo govora in avtorske pravice. »Svoboda v arabskem svetu ne zadostuje niti za enega pisatelja,« je na odru brez zadržkov povedal Mahmud Lutfi, brat prejemnika nagrade Prix Voltaire egiptovskega založnika Khaleda Lutfija, ki je trenutno v zaporu. 

A Šardža, ki svoje gmotno premoženje – kar je več kot očitno na vsakem koraku – radodarno dopolnjuje tudi s premišljeno kulturno politiko, si lahko privošči, da namesto lastnih rešuje probleme drugih. Če že nič drugega, dovoli, da se o njih vsaj odkrito spregovori, kar je spretna taktična poteza, s katero si Šardža zagotavlja večjo naklonjenost mednarodne strokovne javnosti, medtem ko denimo prisotnost delegatov iz Egipta in nagrada za kulturno osebnost leta, ki je letos šla v roke libanonske kritičarke Yumne Al Eid, mimogrede krepijo oz. odsevajo še politične interese.

Zadnji dan založniškega programa v Šardži je bil tako v celoti posvečen problematiki afriškega založništva, ki ga je človekoljubni sklad Dubai Cares podprl s pribl. 700000 €, sporazum pa je podpisala karizmatična šejka Bodur al Kasimi, podpredsednica Mednarodnega združenja založnikov. Bodur al Kasimi, ki je imela odločilno vlogo pri pridobitvi naslova svetovne prestolnice knjige, je sicer založnica, ustanoviteljica in predsednica Zveze emiratskih založnikov, ustanoviteljica iniciative PublisHer, ustanoviteljica emiratskega odseka zveze Ibby, a tudi vladarjeva hči in sploh menda med najvplivnejšimi ženskami na svetu. Kot je povedala v zaključnem govoru, je prav ona poskrbela, da je bilo razmerje med moškimi in ženskami na odru vsaj zadnji dan izenačeno. Podobno je na otvoritvenem literarnem večeru lokalni gostitelj zbrano občinstvo opozoril, da ne bo sprejemal samo vprašanj moških, temveč naj se enakomerno izmenjujejo z ženskami, nakar je k besedi povabil – svojo sestro …

Prav zadnji dan pa je privedel tudi do bistvenega spoznanja: glavna težava diskurzov, ki poskušajo zajeti bistvo nekega trga, je v tem, da »enotna zgodba« podpira – ali ustvarja – predvsem stereotipe. Resnične razsežnosti ostanejo pri tem seveda izven dosega te izbrane zgodbe, saj je njeno bistvo določeno skladno z ekonomskimi potrebami centrov moči, ki zahtevajo poenotenje in poenostavljanje. Pahljača zgodb je zreducirana na eno barvo. Mogoče je svet zdaj res ena sama civilizacija, kot je bilo slišati, ampak posamezni jeziki so tisti, ki gradijo (skupno) identiteto in kulturno samozavest.

Tako spoznanji, da Bližnji vzhod ni ena sama država in da tam Pujsa Pepa iz kulturnih razlogov ne bo dobro sprejeta (ker je pač svinja, ne ovca), nenadoma postaneta nekaj, kar je treba povedati na glas. Kar se tiče Afrike, pa to pomeni, da ne smemo govoriti o enotnem (knjižnem) trgu, ampak moramo razmisliti o tem, da je velika večina založništva vezana na kolonialne jezike (prvi založniki v ožjem smislu so bili misijonarji), medtem ko so številni domorodni jeziki zapostavljeni. Zgovoren primer: v senegalskih šolah, denimo, je francoščina uradni jezik, vendar pa je številni učenci ne razumejo, zato potrebujejo učbenike v svojem jeziku. Zato so bili manjšinjski jeziki oz. zbiranje, pripovedovanje ali zapisovanje lokalnih zgodb tako poudarjeni med afriškimi projekti, prejemniki podpore omenjenega dubajskega sklada.

Peter Dowling z Nove Zelandije je prisotne celo nagovoril s tradicionalnim maorskim pozdravom in postregel z zanimivim podatkom, da se knjiga, ki poleg angleščine izide še v domorodnem jeziku, bolje prodaja. Opozoril pa je tudi na to, da je novozelandsko založništvo v globalnem smislu hitro spregledano. Ameriška udeleženka je na to ponosno odgovorila, da je izdala novozelandsko knjigo, kar je bržkone slaba tolažba, ki samo potrdi kolonialistično miselnost. Globaliziran svet je za nekatere postal manjši (ker ga laže obvladujejo), za druge večji (ker imajo končno dostop do osnovnih storitev). Ironično se zdi, da je prav globalizacija oz. z njo povezana kriza povečala zanimanje za zapostavljene jezike, podobno kot je avtomatizacija, ki jo Amazon dosega z obdelavo množice podatkov, povzročila novo zanimanje za človeško interakcijo. 

Denimo osebno priporočilo za dobro knjigo. 

Afrika na založniškem srečanju v Šardži, svetovni prestolnici knjige.

Preračunljivost ali polemičnost

Toda globalizacija je – kot je na svojem navdihujočem in energičnem nastopu poudaril turški nobelovec Orhan Pamuk, eden osrednjih gostov knjižnega sejma – sen; nemogoče je imeti hkrati prihodnost in preteklost, torej v enaki meri ohraniti značilnosti lokalnega izročila in prednosti svetovne ureditve, ki jih zanika. Pamuk je na odru, na katerem je pred nekaj urami stal sultan, ki ga je zdaj poslušal iz občinstva, omenil tudi, da se roman v Turčiji ni mogel razviti prej, ker tedanja družba ni razvila individualnosti, kot jo poznamo od renesanse sem, torej pogled posameznika v perspektivi in ne božjega pogleda od zgoraj (ali z minareta, kot je še dodal). Individualnost je po njegovem stalnica, vendar pa ni nujno, da jo vsako kultura spodbuja. 

Spreten voditelj, v tradicionalni obleki in očitno odprtega duha, se je ob tem celo navezal na pomen, ki ga ima v arabskih deželah skupnost. Najbrž ni bilo naključje, da je s tem vzpostavil neposredno navezavo na zgoraj omenjeno sultanovo izjavo, češ da individualnost ne sme biti zlorabljena. Pamuk se nima za »romantičnega idealista«, ki se ne bi zavedal, da ne smeš na glas izreči kar vsega, kar ti pade na pamet, je rekel, a ga to ni odvrnilo od tega, da se ne bi vseeno odkrito označil za ateista in se izrekel za levico.

Vendar pa te navidezne odprtosti niso bili vsi pripravljeni kar tako brez pomislekov sprejeti. Po mnenju založniškega kolega arabskih korenin, živečega na Zahodu, je to vse samo parada za strokovno javnost iz tujine, medtem ko bodo lokalni arabski mediji po njegovem prikazali drugačno sliko, neproblematično in brez polemik, brez posledic za večjo svobodo ali vključenost.

Na knjižnem sejmu je podeljenih več nagrad, med njimi tudi nagrada za prevod iz arabščine, vredna približno 320000 €, ki so jo delita arabski (30 %) in tuji založnik (70 %). Založniški program ima prevodni sklad, vreden 300000 $, od česar je ena šestina namenjena prevodom iz kateregakoli jezika v katerikoli jezik, preostanek pa za prevode, ki vključujejo arabščino. Toda v ZAE med drugim za tisk še vedno potrebuješ posebno dovoljenje, ki zagotavlja »primernost« vsebine, zaradi česar so vsaj nekatere nagrade potlej omejene na zalogo vnaprej odobrenih knjig. V Egiptu, po drugi strani, takšnega nadzora ni, zato pa se prav lahko zgodi, da bo ortodoksna skupnost avtorja ali založnika tožila, če bo ocenila, da neka knjiga ni primerna. 

Kot se je zgodilo z omenjenim gostom, ki ga je moral nadomeščati njegov brat.

Nobelovec Orhan Pamuk na knjižnem sejmu v Šardži. Mreženje založnikov.

Ustvarjanje potrebe po boljših vsebinah

»Slaba knjiga je še vedno dobra knjiga,« je v svojem nagovoru povedal južnoafriški založnik Brian Wafawarowa. Natančneje, v mislih je imel lastno mladost, ko mu je knjiga resnično predstavljala razkošje, kar, kot v grozi ugotavlja, tudi dandanes žal še vedno drži za številne afriške otroke. Toda na drugem koncu pahljače bralne kulture ta skrb za izobraževanje posameznika in družbe prinaša še neko drugo odgovornost, kot je poudarila nigerijska založnica Bibi Bakare-Yusuf. Mnogi predhodniki, s katerimi si je tiste dni delila oder, so namreč govorili predvsem o obdelavi podatkov, ki s predvidevanjem bralskih potreb zagotavlja boljšo prodajo. 

Če so se načeloma vsi strinjali, da so založniki »skrbniki kvalitetnih vsebin«, pa Bakare-Yusuf svojo odgovornost razume precej bolj angažirano. »Če bo vse prepuščeno bralcem, bodo iskali samo lahkotno literaturo,« je rekla, prepričana, da je prevladujoč bralski okus (v Afriki) preprosto slab. Po njenem je bolj pomembno to, da se pri bralstvu oblikuje bolj sofisticiran okus, da se ustvarijo nove potrebe in želje, »da si bralci zaželijo prebrati nekaj, za kar prej sploh niso vedeli, da si želijo.«

Oblikovanje bralskega okusa in posledično bolj izobražene družbe je smiselno le, če ima izhodišče v osnovnih stebrih založništva – v svobodi objavljanja in spoštovanju avtorskih pravic. Le tako lahko vodi v strpno in vključujočo družbo, ki je pripravljena spregovoriti o težavah in ki knjige resnično odpira odprtega duha. Pri doseganju tega cilja so vsekakor koristna tudi srečanja, kakršno v Šardži omogočata širokosrčnost in darežljivost šejka sultana Mohameda al Kasimija. Če namesto samovoljne dokončne rešitve ponudijo vsaj možnost za prvi korak v pravo smer, toliko bolje.