Ali je tisoč plapolajočih zastav in 110.000 grl, ki v Planici na zaključku sezone smučarskih skokov prepeva Zdravljico, že zadosten pogoj, da lahko govorimo o »narodni enotnosti«? Ali ni sklicevanje medijev in skoznje politike na enotnost (čemur smo bili priča v predplaniških dneh) le zavajanje državljanov in državljank? Ni vse to le prelaganje bremena iskanja rešitev na njihova ramena (češ, ne more nam iti bolje, če smo razdvojeni) in prekrivanje lastne nezmožnosti, nehotenja in pomanjkanja idej? Je torej kaj takega kot narodna enotnost sploh mogoče, ni to zgolj politična utvara, ukana?Preberi

Naj kar za začetek razširim na hitro in na pamet izbrani naslov in postavim tezo, da so z vrednotami in njihovimi vsakokratnimi aplikacijami, torej z vrednotenjem, skoraj le težave. Te zagate mi, zainteresirani za kritiko in večinoma njeni pisci, morda najbolj opazimo na primeru literarnega vrednotenja. Redko se zgodi, da nabor in izbor naših kolegov, ki jih povabijo v katero od žirij za vse bolj številne literarne nagrade, popolnoma sovpade z našim lastnim, redko se nam zgodi, da naše sedenje v kateri od žirij vsaj kateri od kolegov pohvali kot zgleden primer trdne in nevpletene presoje, da s svojim tihim odobravanjem ali celo napol sramežljivo in na glas pove, da se z izborom strinja.Preberi

Preden si pobliže ogledamo bogato revijalno bero na področju literature in literarne vede na Slovenskem, ne bo narobe, če na grobo začrtamo idejno platformo splošnega pogleda na književnost tu in zdaj. Živimo v presenetljivo konservativnih časih kulturne retradicionalizacije in se na skoraj vseh področjih družbenega delovanja srečujemo pretežno z reciklažami davno preživetih meščanskih ekonomskih in ideoloških vzorcev, vsaka kritična misel o pravi emancipaciji in napredku pa pod vplivom te ali one spontane filozofije naleti naPreberi