Poezija, ki jo pred nas postavlja prvenec Matjaža Zorca Troheji, je poezija površine. V njej ni ničesar globokega, nobenih skritih želja, neizrečenih besed in nezapisanih transgresij. Lirski subjekt ne skriva ničesar, niti (izpolnitve) incestuozne želje niti tega, da znaten del svojega pesnikovanja opravi na straniščni školjki. Ničesar ni, kar bi morali psihoanalitiki šele odkriti. Vse je tu, kakor drek v stranišču nemškega hipohondra: pred nami, da ga prebrskamo in odkrijemo svoje najnovejše bolezensko stanje.Preberi

Pesniška zbirka Pod vtisom, ki je leta 2015 izšla pri Literarno-umetniškem društvu Šerpa, je že četrta knjiga poezije Ane Pepelnik. Zbirka se začenja z malo veliko zahvalami, v katerih pesnica poimensko nagovori vse, ki so namerno ali nezavedno sooblikovali njen mozaik življenja. S tem dokončno potrdi, da je v vsem, kar kdorkoli napiše, nekaj avtobiografskega, in to nadgradi s tezo, da je v vsem, kar kdorkoli prebere, nekaj avtobiografskega. Lirski subjekt se torej sprehaja skozi razdrobljene ploščice, ki tlakujejo njen vsakdan. Tisto presežno v zbirki pa je, da v posameznih trenutkih kljub vsemu pušča širino, ki bralcu omogoča, da čez pesmi razplasti svoje tlakovce, svojo mozaično samokonstrukcijo, svoje zahvale.Preberi

Kot Ana Pepelnik zapiše in našteje v uvodni zahvali, so za to knjigo in pesmi v njej krivi pesnice in pesniki, ki so, ne da bi vedeli, spremenili njene poglede na svet, pa četudi – tako kot so spremenjeni njihovi verzi – le za mišjo dlako. Postavljeni v izpovedno obliko, z zamenjano ali izpuščeno besedo, pogosto sklopljeni iz oddaljenih mest ene same ali različnih pesmi avtorja, na katerega se nanašajo. Na prvi pogled to razrešimo iz naslova.Preberi

Peti del korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o odprtosti do teksta in odsotnosti plodovitega dialoga

S Prangerjem sva svoje ljubezensko razmerje na majavih temeljih zagnala leta 2012, potem pa se nekoliko travmatizirana drug drugega še dve leti izogibala. Takrat devet let star festival je pomenil mojo kritiško iniciacijo na literarno sceno in ne vidim potrebe po tem, da bi se nekoliko licemersko širokoustila, da sem se v vmesnem času povsem uspešno izolirala od nje krasot, grdot in posameznih državljanov, ki so tačas prerasli v ljube bližnjike, s katerimi se danes še najmanj pogovarjam o knjigah. Leta 2012 sem se,Preberi

V Metrolandu, manjšem filmu iz leta 1997, posnetem po istoimenskem Barnesovem romanu, eden od stranskih likov v pogovoru s protagonistom izreče te kultne besede, edino spomina vredno izjavo iz filma: »Metroland isn’t a place; it’s a state of mind.« Ta »state of mind« zajema vse, od razpoloženja do strukture mišljenja, pokriva tako kognitivno kot emotivno polje, je, skratka, večnamenski (prazni?) označevalec, ki se bo v tem primeru še kako obnesel. Tako kot Metroland je tudi Pranger svojevrstni state-of-mind.Preberi

Pesniška zbirka Janeza Ramoveša je bila med letošnjimi izbrankami Festivala Pranger. Na kritiški debati, ki ji je bila posvečena, se je med drugimi pojavila tudi tema zla. Zlo je v osrednjem delu zbirke (cikel Solo), pa tudi v samem naslovu, eno izmed močnejših občutij, ki se usedejo v bralko ali bralca.Preberi

Ne berem prav veliko poezije, tudi povedati o njej ne znam kaj dosti. Vendar se vsakič, kadar morem, odpravim na Festival Pranger prisluhnit, kaj bodo o njej povedali drugi. Na Prangerju namreč (večinoma mlajši) udeleženci tako za okroglo mizo kot v publiki o poeziji govorijo s strastjo. Pa ne o poeziji nasploh, temveč o konkretnih novih slovenskih pesniških zbirkah, tistih devetih, ki jih sprotni selektorji izbirejo kot najboljše. In na Prangerju malo uživam v visoki ravni literarnega diskurza, malo pa me zmeraj daje zavist, kako da tako zavzete debate o prozi v Sloveniji ni.Preberi

27. junija zvečer smo se s kritiki in ljubitelji poezije srečali na študentski kritiški razpravi v Menzi pri koritu, ki je potekala v okviru Festivala Pranger in jo je bistro vodil študent primerjalne književnosti in filozofije Blaž Jelenc. Sproščeni ob frucu, cigareti in turški kavi smo prisluhnili štirim kritikam študentk primerjalne književnosti, ki jih je za tovrsten dogodek med drugimi predlagal profesor Matevž Kos, ki vodi seminar iz literarne kritike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.Preberi