Strpen dialog med avtorjem in kritikom je prej izjema kot pravilo

Domen: Andrej, ker nisi samo urednik in literarni kritik, temveč tudi pesnik z več izdanimi pesniškimi zbirkami, me zanima tvoj komentar na današnje stanje poezije v Sloveniji oz. v čem vidiš specifiko problematičnosti na tem področju? Kot avtor imaš verjetno določene izdelane vizije o procesu nastajanja pesniške zbirke, občutkov pri tem in same izdaje (kako do tega pride, kdaj je človek na to pripravljen itd.); se ti zdi, da je marsikatera pesniška zbirka včasih lahko izdana tudi prezgodaj, na silo?

Andrej: Bolj kot z izdelanimi vizijami (ali pričakovanji ali predsodki) je to povezano s sposobnostjo, da jih v uredniškem sodelovanju presežeš. Pri tem te, tako kot ti njega, pravzaprav vodi avtor oz. vaju oba vodi tekst. Po petih lastnih zbirkah (šesta je v pripravi in izide 2017) in že kar lepem številu knjižnih naslovov, pri katerih sem sodeloval kot urednik (da o posameznih revijalnih objavah niti ne govorim, pri čemer se mi je zdelo plodovito tudi katero izmed tistih sodelovanj, ki na koncu sploh ni dočakalo objave), lahko rečem, da so si glede procesa izdaje – o nastanku seveda ne morem govoriti – še najbolj podobni prvenci. Prvo knjigo pišeš vse življenje, poleg tega pa ima lahko to mesto pač samo ena, prva. Več ko je knjig, pri katerih sem sodeloval kot urednik, bolj se mi to potrjuje. Seveda je vsaka knjiga drugačna, ampak pri prvencih je največ pričakovanj in največ vznemirjenja – ampak tudi največ komplikacij in kompromisov.

Najkasneje pri prvi knjigi se denimo naučiš, da je dolžina vrstice omejena, da je treba verze skrajšati ali sprejeti, da se prelomijo, da je oblikovalec tvoj rokopis bral povsem drugače (kar je pogosto sploh prva takšna potujitvena izkušnja), da so kritiki zgrešili poanto, da je bila uredniška kritika mišljena dobronamerno itd. Nato na neki točki narediš sprva negotovi korak, ki ti omogoči, da svoje ustvarjanje uzreš v kontekstu, tako da se najbolj zanimiva pot začne šele po izdaji prvenca. Dobiš obrtniške izkušnje, kvaliteta pisave ni več odvisna od zaletavosti ali nestrpnosti. Naučiš se, da knjiga ni otrok in da ti ni treba biti hkrati njen avtor, oblikovalec, kritik in distributer.

K sreči sem ob izrazito nestrpnih avtorjih srečal tudi nekaj takšnih, ki so do svojega rokopisa oz. knjige pristopali bolj trezno, bolj potrpežljivo, seveda v interesu čim boljšega končnega izdelka. Osebno do svoje četrte knjige sploh nisem poznal resnega uredniškega sodelovanja, kar se mi zdi škoda, ker imam o svojih drugi in tretji zbirki danes precej slabo mnenje. In če sem se jaz tega zares naučil šele pri peti, kako naj potlej pričakujem, s čim naj avtorje prepričam, da je včasih treba malo počakati, pustiti, da stvari odležijo, sprejeti, da ni vsak v resnici majhen in nepomemben korak že tudi njihov poslednji, s katerim se bodo zapisali v zgodovino za vse večne čase? In le čemu? Konec koncev je to izvirni greh, brez katerega mogoče sploh ne bi bilo ustvarjalnosti …

In potem so tukaj še anomalije, ki so posledica našega togega sistema financiranja, se reče subvencioniranja in druge birokracije, ki iz umetnosti dela kulturo. Jaz zato sploh več ne razmišljam v tako romantičnih kategorijah, kot je »pravi čas« za izdajo neke knjige. Sprejel sem, da je dobra knjiga lahko tudi zelo nepopolna. Ne bom ji očital, da je bila napisana po naročilu, zaradi honorarja ali pod pritiskom birokracije (ker je treba vzdrževati ritem, zbirati točke, izpolniti kvote …), nasprotno; takšna se mi bo zdela mogoče še bolj zanimiva, ker je bila že v točki nastanka izvzeta iz romantične strukture brezčasnega navdiha, napisana kot dejanska posledica časa in družbeno-kulturnih razmer. Napisana kot izziv, kot projekt, če uporabim to zlorabljeno, pogosto osovraženo besedo.

Če sem iskren, me v nekem smislu najbolj moti hipokritsko in čistunsko obsojanje prepogostega izdajanja knjig. Zakaj bi moralo to koga motiti? Avtor, ki vsako leto izdaj eno ali več knjig, je pač sam kriv, če ga nihče ne jemlje resno. Težava je, seveda, v tem, da so mogoče tudi te knjige izšle s subvencijo. Če niso, gre za osebno odločitev avtorja oz. založnika, ki me v najslabšem primeru pač ne tangira. Tukaj imamo v splošnem preveč toga merila, temelječa na nekih namišljenih etičnih pravilih o higieničnosti, in previsoka pričakovanja, ki zahtevajo nekakšno izrazno homogenost. Število dobrih knjig ni odvisno od števila slabih. Šalamun je o sebi večkrat rekel, da je (slovensko) literarno pokrajino popolnoma zasnežil – takšne samokritike so zmožni le redki, čeprav je imel seveda prav.

Skratka: ja, marsikatera knjiga je izdana prezgodaj in na silo, ampak samo znotraj vrednostnega sistema, za katerega nisem več prepričan, da je sploh še aktualen.

Če pa na prvi del vprašanja odgovorim takole na splošno – in nedvomno izhajajoč iz lastnih predsodkov –, potem bi rekel, da je problem sodobne poezije premalo reflektirano nihanje med potrebo po novem in potrebo po dobrem. Kar smo tukaj omenili že v kontekstu kritike, velja po mojem tudi na polju poezije – pogosto imam občutek, da je bilo nekaj, kar je sicer po grafični plati oblikovano v verze, napisano kot nepesniška eksplikacija neke estetske, družbene, politične, filozofske ali kakršnekoli že ideje. Iz predsodka. Tendenciozno in tako, da izključuje bralce, ki ne pripadajo istemu idejnemu horizontu. Vse je mogoče, a presežki so še zmeraj redki.

Domen: Anja, kot je bilo že izpostavljeno, pišeš za več medijev, zato me zanima, kakšna se ti zdi specifika pisanja za elektronski medij www.ludliteratura.si v primerjavi z ostalimi. Kako bi ocenila slovenski medijski prostor, ki pokriva kulturo, kakšna so tvoja opažanja na tem področju v odnosu do npr. literature, kje so razlike, kje so skupne točke, kaj je najbolj problematično?

Anja: Specifika elektronskega medija www.ludliteratura.si je zagotovo že v njegovem »ontološkem statusu«; je edini spletni medij, za katerega pišem (pisala sem sicer tudi za Airbeletrino, ampak pred leti, še pod »starim uredništvom«). Elektronski medij ima vsekakor to (potencialno) prednost, da avtor pri pisanju ni nikakor omejen; priznam, da me omejitve števila znakov tu in tam nervirajo (verjamem, da nisem edina) – v obeh ekstremih; zelo kratki teksti začenjajo pogosto mejiti na nekakšen PR-tekst (posebej, če politika medija ne spodbuja kritičnosti (to se, žal, res dogaja, vsaj po mojem občutku)), s čimer je žanr scela razvrednoten, zelo dolge kritike (10.000 znakov) pa so ob hiperprodukciji po moji oceni včasih povsem nesmiselne. Žal smo v času, ko izhaja preveč literature in je večina te literature prej relativno slabe kot relativno dobre; ob tovrstnih naslovih (ki so se v uredništvu znašli le zato, ker pripadajo eni od utečenih založb) se sprašujem o smislu omejitev navzgor; niso tovrstne, rigidno omejene kritike bolj (preživeta) praksa nekega preteklega obdobja, ko je bilo stanje na področju založništva scela drugačno kot danes? Zato se mi zdi odprtost zastran dolžine teksta elektronskega medija www.ludliteratura.si zelo dobrodošla.

Posredno pa se tu skriva že druga točka, zaradi katere mi je pisanje za ta medij zelo prijetno; uredniška politika je skrajno liberalna; Andrej ne išče»mnenja medija«, temveč »mnenje (individualnega) kritika«; zgodilo se mi je že, recimo, da kritika ni bila objavljena (s tistim medijem pa tudi v prihodnje nikoli nisem sodelovala), ker uredniku ali urednici ni bilo prav, da sem spisala negativno kritiko o knjigi, ki jo je on ali ona sodil drugače. To je bil sicer skrajen primer, ampak gotovo se je že vsak pisec, ki piše za širok nabor medijev, srečal z uredniškim napotkom, naj bo tekst v skladu s politiko medija, kar je na eni strani (se pravi s prodajnega stališča oz. stališča branosti) razumljivo, nekoliko manj ugodno pa za kritike/pisce; od odprtosti medija je odvisno, v kolikšni meri sme pisec izraziti svoje mnenje in (sodim po lastnih izkušnjah) nikakor ni pravilo, da so mediji, ki še zlasti veljajo za odprte in liberalne, liberalni in odprti, če gre kateri tekst navzkriž z njihovo politiko.

V odnosu do literature se mi zdi pomembno izpostaviti še, da je tvorba književnih naborov (se pravi seznamov naslov knjig, s katerih lahko kritiki izbiramo) preveč ponavljajoča se (in bi rekla, da tu ni večjih odstopanj glede na posamezne medije); nekatere kvalitetne manjše založbe še vedno le stežka pridejo do objav v pomembnih medijih; menim, da bi se to moralo spremeniti – če izdajamo kvalitetno literaturo; zakaj je treba vedno pokrivati predvsem skoraj-da-komercialni (berljivi) del produkcije? (Ravno sem npr. brala roman, ki je izšel pri KUD Apokalipsa in bila navdušena. Vesela sem, da bo dobil objavo v večjem mediju, kar ni scela običajno, hkrati mi je pa škoda, da je čakal še od lanskega leta. Gre za roman Prosim te, zapiši Jasmina Imamovića, vabim k branju!) V tem oziru, se pravi, kar zadeva sezname knjig, za katere se predvideva kritiško pokrivanje, se mi zdi, da med različnimi mediji vlada vse preveč monotonije; osebno se mi tako kar pogosto dogaja, da težko najdem naslove zase – predvsem kar zadeva izvirno literaturo –, ker jemljem nenehno z istih zamejenih seznamov. Podobno se mi zdi problem – čeprav to ni več prav moje področje – koncentriranje na nekaj imen, ko pride do intervjujev, pogovorov, izjav … tu se še bolj kot v primeru seznamov knjig za kritiško obravnavo pozna omejevanje; odgovore nekaterih slovenskih avtorjev na nekatera tipična vprašanja znam že na pamet – a ni to zaskrbljujoče?

In še ena, tudi taka relativno»skupinska«; zdi se mi problematično, da uredniki ne posežejo vmes, kadar je (literarna) kritika medla (ali celo spodbujajo tako medlost) in objavijo tekst, ki v praktično nobenem kriteriju ne zadošča žanru (kritike). In nazadnje – ter ne nepomembno – ocenjujem, da je v slovenskem medijskem prostoru vse manj kritiške (ali širše novinarske) avtonomije; na številnih mestih se pojavljajo vedno nove omejitve, pa naj bo to seznam knjig, ki je na voljo, število znakov, pozicija, s katere je »treba« pisati (v skladu s politiko medija pač – skrajno (nujno salonsko) liberalno ali pa zadržano, strogo analitično ali (pretirano) mnenjsko … ipd.), ne nazadnje pa tudi število objav; teh je, se mi zdi, v zadnjih letih vse manj in manj. Elektronski medij www.ludliteratura.si je v marsičem izrazito odprt medij; Andrej je odprt za »širjenje« seznama obravnave vrednih knjig, teksti niso omejeni z vnaprej podanim številom znakov, predvsem pa z ničemer in na noben način ni omejena perspektiva oz. zorni kot, ki ga pisec zavzame; v tem oziru so mi zelo zanimivi primeri »korespondenc«, ki so se tukaj pojavljali mnenjskemu tematskemu članku je sledil drugi, s povsem druge pozicije, včasih (po potrebi) še tretji, pogosto so se nekako »povezale« tudi debate pod članki; to se mi zdi nadvse dobrodošlo in nujno potrebno.

Domen: Aljaž, ker tudi ti pišeš za več medijev, me zanima, kaj pomeni zate angažirana kritika – kaj je npr. tisto, kar te pri branju najbolj navdušuje in kaj te odbija? Koliko se mora kritik angažirati za to, da izrazi lastno mnenje in se npr. ne obremenjuje s tem, da obstaja možnost, da s kakšno svojo trditvijo dvigne prah?

Aljaž: Angažma je ena tistih besed, o katerih, vsaj posredno, poteka ogromno pogovorov in okroglih miz, na katerih pridem vedno znova do (osebnega) zaključka, da ima vsak od prisotnih popolnoma svojo definicijo tega, kaj angažma je. Debata o slednjem ne sodi na to mesto in bom tako skrajno naivno začel s SSKJ: angažíranost  -i ž (ȋ) zelo aktiven, dejaven odnos do česa, zavzetost.

Iz tega vidika je večina kritiških tekstov že tudi angažiranih, saj (tudi če govorimo o shematskih kritikah) vsak od njih zahteva določeno mero samoiniciative in ne nazadnje inovativnosti. Tudi če govorimo o tekstu, ki se izogiba sodbi, je vanj na neki način vpisano mnenje o tem, kaj literatura je in kaj se z njo počne ter jo tako na neki način umešča v družbeni kontekst. Če pa govorimo o dvojici odklonilne in naklonjene kritike, se ponovno srečamo s svojevrstnim angažmajem, ki poleg zgoraj navedenega v svojo snov vzame še vprašanje o tem, kakšno je dobro in kakšno je slabo delo. To pa lahko počne na različne načine – sodba o denimo slogu postavlja v središče vprašanje leposlovja kot takega, vprašanje o idejni zasnovi pa je poleg tega blizu tudi klasičnemu družbenemu angažmaju (postkolonialistične, feministične, marksistične, queer kritike …). V vsakem primeru se torej srečamo z nekim aktivnim in dejavnim odnosom, s katerim umeščamo literarno delo v širši družbeni kontekst ter se s tem izrazimo o njem in smo lahko tudi do njega bodisi potrjevalni, bodisi odklonilni – v vsakem primeru izrazimo svoje mnenje tudi o komunikacijskem krogu knjige.

Pravzaprav sem ljubitelj širokega spektra kritik in na slogovni ravni ne delam razlik. Ne motijo me niti kritike s populističnimi elementi, če le niso sami sebi namen in je v njih zaznati nekaj, kar je vredno razmisleka (kar gre sicer redko z roko v roki), in niti dolge suhoparne kritike, ki jih je pa naposled vendarle vredno prebrati. In tu pridem do tega, kar me pri kritikah verjetno najbolj navdušuje – globok kritičarkin/kritikov uvid. Občutek, da je ta oseba dala tekstu vse možnosti in se lahko tako pred mano prikaže v karseda neobremenjeni luči ter hkrati tisti občutek, da je bilo povedano nekaj, kar je pri določenem tekstu tako samoumevno, da smo vsi spregledali, ali pa nekaj presunljivega, da se naenkrat začne vse »ujemati«. Všeč so mi tudi kritike, ki uspejo tekst na poglobljen način predstaviti skozi kakšno drugo prizmo, ne zgolj literarnokritiško (se pravi filozofsko, sociološko ali ne nazadnje skrajno literarnoteoretsko), a ne za vsako ceno. In ta visoko postavljena cena je bržkone tisto, kar me v kritikah moti – ko kritičarka/kritik zanemari kopico vidikov, da bi posredoval/-a že vnaprej ustvarjeno mnenje.

Koliko se je treba angažirati za izražanje lastnega mnenja ne glede na posledice, pa je bržkone odvisno od posameznika in o tem težko govorim. Sam sem nekoliko zadržan kritik (kako gre to sploh skupaj?) in svoje mnenje posredujem pazljivo, ga pa ne zamolčim. Zdi se mi, da je tu zelo pomemben način – včasih preberem tujo negativno kritiko kakšnega teksta, ki sem ga obravnaval tudi sam, in se mi zazdi, da je moj tekst neprimerno bolj mil. Ko pa berem natančneje, vidim, da sta mnenji in vrednostni sodbi zelo sorodni, le posredovani na različna načina.

Domen: Nina, kaj je zate negativna kritika, se ti zdi nujna, če je pravilno argumentirana, ali je lahko to zgolj drugi izraz »kritiške nadvlade« nad literarnim delom, ker ga ocenjuje po subjektivnih kriterijih? Si imela že izkušnje s povratnimi informacijami glede kakšne svoje negativne kritike in kaj o tem meniš?

Nina: Meni predstavlja negativna kritika tekst, v katerem kritik razkrije pomanjkljivosti in slabosti obravnavanega dela – zelo na splošno povedano. Kako in na kakšen način to počne, pa je zame zelo pomembno; tu jaz razlikujem med neupravičeno negativno kritiko, ki lahko spominja na kritikovo izživljanje, ko se na primer pri nekem povprečnem tekstu osredotoča samo na njegove negativne komponente, ki jim glede na njihovo zastopanost v besedilu posveča nesorazmerno veliko pozornosti, ali pa delo obravnava z njemu dobro poznanega zornega kota, ki pa je za razumevanje dotičnega izdelka popolnoma neustrezno, in jasno, argumentirano, kjer je potrebna ostra kritika, ki upravičeno razkriva slabosti obravnavnega dela, saj je ne nazadnje to tudi bistvo kritike. Sama direktne izkušnje z odzivom na negativno kritiko (še) nisem imela, kar je verjetno tudi posledica tega, da nisem tako kritiško aktivna kot nekateri med vami, ki bi imeli verjetno kaj več povedati na to temo … Imam sicer izkušnje z nezadovoljstvom s strani avtorja glede moje kritike, vendar je bilo to zapisano v recimo temu (pol)zasebnem prostoru in ker je prišlo do mene naključno in posredno, temu ne bi ravno posvečala prevelike pozornosti. Problematično in zaskrbljujoče pa se mi zdi, ko avtor s svoje užaljene pozicije direktno nagovarja posameznega kritika, ki je o njegovem delu napisal premišljeno kritiko, v katero je vložil veliko svojega časa in znanja, zgolj in samo, ker je bila ta kritika negativna. Da o grožnjah, ki takšne odzive po navadi spremljajo, niti ne govorim (če se spomnimo samo primera kritičarke Zale Dobovšek in vsega obsojanja vrednega odziva režiserja Sebastijana Horvata). Nič pa nimam proti odprtemu in strpnemu dialogu med kritikom/kritičarko in literarnim avtorjem, ker se mi zdi, da je takšno sodelovanje dobrodošlo in koristno za obe strani. Vendar se bojim, da je to bolj izjema kot pravilo (npr. Festival Pranger).