Ko je pesem lažja od tebe, potem si vsaj malo svoboden. Vsaj za trenutek, včasih

Esad Babačić (1965) je bržkone eden tistih ustvarjalcev, ki svojo nekonvencionalno pesniško govorico vztrajno ohranjajo že desetletja. Začel je s pankom pri bendu Via ofenziva v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot pevec in tekstopisec, ta isti pank pa je leta 1986 pretopil v svojo prvo knjižno izdajo Kavala. Temu so sledile številne druge izdaje, njegova to the point poezija pa je vedno ostajala neposredna, udarna, nepretenciozna, mestoma kontroverzna. Pa tudi mnogokrat nagrajena in prevajana v številne tuje jezike. V intervjuju sva se pobliže dotaknila nekaterih večnih tem iz njegove najnovejše pesniške zbirke Včasih, pa tudi antologije slovenske pank poezije Zamenite mi glavo, ki je lani izšla pri Hiši imen; pesmi za slednjo je izbral in uredil prav on.

Središče koncepta tvoje nove pesniške zbirke Včasih so kratke, večinoma dvovrstične pesmi, s katerimi se je bralec lahko delno že srečal v prejšnji zbirki Odrezani od neba; kot primer navajam morda najbolj znano pesem: »Včasih je bil Fidel. / Danes je Lidl.« Od kod ideja, da ustvariš knjigo izključno kratkih, aforističnih pesmi?

Ideja je bila spontana, tako kot so spontane kratke pesmi, ki jih pišem že od samih začetkov. Če pogledam nazaj, lahko vidim, da sem povečini pisal ravno takšne pesmi. Kadar sem poskušal napisati kaj daljšega, mi seveda ni šlo tako dobro od rok. To je očitno moj domet, moja skromnost, ki sem jo objel z vsem srcem. In sem si dejal: zakaj pa ne? Recimo, da so to nekakšne vaje v slogu, trening za tekmo, ki je na koncu ne bo treba odigrati.

Marsikatero pesem iz zbirke Odrezani od neba zaznamuje melanholičen ton, njene kratke pesmi pa delujejo ravno kot protiutež temu občutju. V novi zbirki so v ospredju dvovrstičnice, polne ironije, lahkotnosti, igrivosti, ki predstavljajo neke vrste jezikovna preigravanja na teme nemoči, osamljenosti, brezizhodnosti. Sta humor in igrivost v življenju tista ključna elementa, ki vzpostavljata distanco do vsakodnevnih človeških stisk? Sta v tem smislu, sploh v današnjem času, nepogrešljiva?

Absolutno. Naša neučakanost je tista, ki nam dela kup preglavic. Zaradi nje smo slepi za detajle, ki so sol našega bivanja. Te pesmi pa so ravno ti detajli, utrinki, prehodi, uvidi, misli, brez pretiranega razmišljanja. Sam nimam težav z ironijo, ki mi jo v velikih dozah doliva življenje samo. Tudi če bi želel drugačno življenje, mi to skoraj gotovo ne bi uspelo. Sami smo tisti, ki lahko vsaj delno ublažimo padce, ki smo jim podvrženi. Distanca je edina svoboda, ki si jo lahko damo, pa četudi v pesmih. V naravi mojih prednikov je obvladanje samoironije, včasih celo posmeha tistemu, kar kdaj imenujemo usoda. V teh prostorih je tega občutno manj, tozadevno je tudi manj pristnega humorja. Iz vsega tega se je treba nekako izvleči. Ena redkih pesmi, ki sem jih napisal v materinščini, je šla nekako takole: »Kad počne da ti ide nizbrdo, koči! Traječe duže!« V prevodu bi se glasila: »Ko ti začne iti navzdol, bremzaj! Tako bo dlje trajalo!« To je bila napoved pesmi iz zbirke Včasih, to je ta ironija, ki se je ne morem znebiti.

Ritmična ubranost tvojih novih pesmi izraža mirnost, treznost, spokojnost, močno sporočilnost pa omogoča ravno tvoja zmožnost, da strneš njihovo bistvo v nekaj vrsticah. Je pri tebi sam proces pisanja takšnih pesmi drugačen v primerjavi s pisanjem daljših, kot je na primer pesem »Donava« iz zbirke Vsak otrok je lep, ko se rodi? 

Ne bi rekel, da je drugačen. Morda sem le manj zahteven do samega sebe, ko se jih lotevam. Kaj vse skrivamo v sebi, pa si ne upamo ubesediti, dati na plano … Tu je poezija dejansko neke vrste terapija, ki ima zgolj trenutne učinke, brez daljnosežnih posledic. Pesmi kažejo simptome, ne pa tudi same bolezni. Sam sem se začel igrati poezijo, ne pa je pisati. Tako nekako to vidim. V športnem žargonu bi lahko dejal, da igram bolj kot ne samo še za dušo. Pa tudi sicer nikdar nisem bil podložen kakšnim šablonam in formam.

Urbani motivi, kot so vlaki, tiri, odhajanja in zamujanja, so stalnica tvoje poetike, zbirka se navsezadnje začne s pesmijo »Včasih sem postaja, / na kateri stojiš«. Nekje sem prebral, da je ljubljanska železniška postaja predstavljala pomembno zbirališče pank scene iz osemdesetih, katere del si bil tudi sam. Po drugi strani je pri tebi zelo pogost motiv oblakov in neba, ki sta vse prej kot urbana elementa, delujeta bolj metafizično …

Saj, naša železniška postaja je dejansko postaja hrepenenja, na njej smo pogosto čakali vlake, tudi kadar jih ni bilo na voznem redu. Šlo je za čakanje samo po sebi. Tako kot čakanje na pesem, ki morda nikdar ne pride. Takšen je moj odnos do poezije in literature vobče: vse skupaj je čakanje, brez prave obveze. Ko se zgodi, sem tu, na postaji. Pank, tako kot poezija mojega prijatelja Braneta Bitenca, ki je odšel prej, je bil poln fetišev, tudi takšnih črnih, kot je črno za nohti.

Ena meni ljubših pesmi v zbirki je »Svoboda je v natikaču, / ki ni več nataknjen«. Kako doživljaš svobodo v današnjem času? Je to še vedno ustvarjanje, poezija, glasba?

Prav v tej pesmi je šla ta igra pisanja do skrajnih robov, se mi zdi. Ko si nataknjen v lastno pesem in hodiš z njo, kot v natikačih. Svobode je toliko, kot ti je dajo oni. Tako nekako je prepeval Brane v tistih svinčenih časih, ko je bilo svobode včasih celo več kot danes. Spet ta ironija, rojena iz paradoksa. Strah je bil en, danes jih je ogromno. Ne poznaš jih in ne veš, kako bi se jim postavil po robu. Tako trpi svoboda, tvoja svoboda, ker jim dovoliš, da ti pridejo blizu. In potem dejansko ostanejo stari, preverjeni načini, da si jo priboriš nazaj: glasba, predvsem rokenrol, branje, pisanje, sprehajanje in čakanje, zgolj čakanje, brez prevelikih pričakovanj. Ko je pesem lažja od tebe, potem si vsaj malo svoboden. Vsaj za trenutek, včasih.

V pesmi »Zlatarne odprte, / knjigarne zaprte. / Molk je zlato« komentiraš cinični odnos politike do polja kulture v času koronske krize. Kako si doživljal to obdobje in kakšno vlogo bo po tvojem odigrala kultura v teh časih, ko se zdi, da ima v javnosti pojem kulturnika in umetnika tako brutalno negativen predznak?

Samostojni kulturni delavci smo že pred pandemijo in vsemi mogočimi zaporami živeli robna življenja, odnos oblasti pa je bil ciničen še prej. V resnici od nekdaj. Ko govorimo o tem, je treba potegniti ločnico med kulturniki svobodnjaki in kulturniki v institucijah, ki jim omogočajo eksistencialno brezbrižnost. Če kje, potem je tu tisti glavni razkol, ki ga velja izpostaviti. Tudi knjigarne ne bi živele brez knjig, ki jih pišejo tudi svobodnjaki. Pa vseeno vse bolj pogosto prodajajo »zlato«, darila in raznorazno šaro. Tudi to je ciničen odnos do kulture.

S tem v zvezi me zanima tudi tvoj pogled na pomen upora v današnjem času. Ena od pesmi v zbirki se glasi: »Včasih si pest, / ki se ne dvigne več.« Tvoje življenje in pisanje je zaznamoval pank, ki je svoj upor do avtoritete gradil skozi umetnost – prek koncertov, dogodkov, glasbe, knjig – in ga na odrih tudi udejanjal. Ga na ulicah živel. Da je ta alternativa lahko zaživela, je bila seveda potrebna publika, ki se je z idejami, ki so bile izražene, tako ali drugače identificirala. Kako je s tem danes, ko se zdi, da je množice že tako težko doseči, saj je pojav apatičnosti, »vseenosti« izredno močan, kultura pa je zreducirana na razne oblike »všečkov«? Kako naj se danes umetnik loti upora proti sistemskemu zatiranju?

Kot pravi sama pesem, je ta pest že dolgo v žepu in bo tam tudi ostala, še kar nekaj časa, tako se zdi. Primerjave s pankom so dejansko deplasirane, saj v tem času tovrsten upor ni več mogoč. Tudi takrat je imel precej manjši doseg, kot se zdi z zgodovinske distance. Že nekaj časa mi gre po glavi komad Pankrtov, ki prepevajo »še zmeri mislm, da je treba vse minirat …«. Ja, ta pesem govori o tem občutku, ki so ga podoživeli vsi neuspešni revolucionarji. Saj to smo, neuspešni revolucionarji, ki smo pomagali tej ali oni politični opciji priti na oblast.

Za tabo je plodno ustvarjalno leto, pred nekaj meseci si izdal tudi antologijo slovenske pank poezije z naslovom Zamenite mi glavo. V njej predstavljaš nekatere tekste ključnih avtorjev pank gibanja pri nas, recimo Braneta Bitenca, Milana Koširja in Petra Lovšina, če omenim samo tri. V knjigi najdemo tudi nekatere tvoje pesmi iz časa, ko si nastopal s kultnim bendom Via ofenziva. Kje je po tvojem mnenju ločnica med poezijo in besedilom, ki postane skladba z glasbeno spremljavo? Oziroma – ali sploh obstaja?

Sam sem bil precej skeptičen, ko sem se lotil sestavljanja te antologije. Preprosto nisem videl prave povezave med takratnimi besedili in poezijo, pa tudi sicer sem bil skoraj prepričan, da publike za kaj takšnega preprosto ni več. A sem se seveda uštel. Odziv je bil res neverjeten in še kar ne pojenja. Kot je zapisal Muanis Sinanović, se ob branju te antologije zazdi, kot da je vsa besedila napisala ena in ista oseba. S tem je dejansko zadel bistvo, saj so ravno ta besedila najboljši pokazatelj, za kako homogeno in povezano skupino ustvarjalcev je v resnici šlo. Dejansko sem mislil, da pesmi v pričujoči antologiji lahko delujejo izključno z glasbeno spremljavo. Ob tem sem pozabil, kako pomembna so bila sporočila, ki so jih v svet pošiljali bendi s konca sedemdesetih in iz prve polovice osemdesetih let.

Zdaj je jasno, da so bila ta sporočila tudi zelo poetična in lahko mirno prenesejo papir, na katerem so se znašla. Osupel sem, kako talentirani so bili predvsem avtorji, ki so bili takrat komaj polnoletni, za seboj pa niso imeli prav nobene literarne podlage. Na neki način je to tudi zgodba mojega pisanja, ki je bilo pogosto posledica popolnih naključij in predvsem nuje. Slednje še najbolj velja za pokojnega Braneta Bitenca, ki je bil glavni razlog, da sem se vsega tega lotil. Povsem razumem, zakaj je ostal pri eni sami pesniški zbirki in zakaj ni mogel več pisati s takšno intenziteto. Čeprav je bil izjemen pesnik. Ravno sem sredi priprav na reizdajo njegove edine pesniške zbirke Kri, ki bo prišla na svet to jesen. Nekako v tem času bo prišla ven tudi velika plošča njegove skupine Otroci socializma, tako da bo to pravi mali praznik.

V življenju si izdal številne knjige, med njimi štirinajst pesniških zbirk. Ali ti je katera od slednjih posebej ljuba in jo kdaj pa kdaj ponovno vzameš v roke?

Težko posežem po svojih starih knjigah, nekako mi ne gre od rok. Težko se berem. Knjige sem izdal, z njimi pa na neki način tudi samega sebe. To je dovolj. Sem pa resnično zadovoljen z zadnjo zbirko, ki mi je pri srcu že od takrat, ko sem jo pisal. Zdi se mi, da jo še vedno pišem in da je še dolgo ne bom nehal. Morda bi izdal Včasih, drugi del. Ali pa tudi ne.

Tvoje delovanje na področju kulture je vsestransko – med drugim si deloval oziroma deluješ tudi kot novinar, publicist, organizator, soustanovitelj Muzeja punk kulture (mimogrede, kaj se s slednjim dogaja?), založnik pri društvu Hiša imen, in še bi lahko naštevali. Kakšne načrte še imaš?

Zadnje čase se precej ukvarjam z idejo Muzeja punk kulture, in kot sedaj stojijo stvari, bi se ta muzej lahko celo zgodil, mislim v fizični obliki. Če ne v Ljubljani, ki je že postala en ogromen muzej praznine, pa gotovo kje drugje, morda celo v Berlinu. Vse je odprto. Čeprav je jasno, da je Ljubljana, še posebej njena centralna železniška postaja, tista prava lokacija zanj. A kaj, ko so v tem mestu že davno tega zmagali »šminkerji«, ki dajo veliko na zunanji blišč. Sploh je vprašanje, kdaj bo naša prestolnica resnično postala pravo mesto. Kot že rečeno, mislim izdati še kakšno knjigo za svojo dušo, najprej Bitenca, potem še eno antologijo, upam pa, da bomo skupaj izdali prvo in edino ploščo ene najboljših slovenskih pank skupin, benda Berlinski zid, ki je bila doma na Vodmatu, od koder prihajam tudi sam. Ko bom naredil vse to, bom šel s prijatelji odigrat ene parkete, na lokalno igrišče seveda.