Neznosnost teže bivanja ali kako danes preživeti?

Nina Dragičević se kot vsestranska umetnica slovenski javnosti predstavlja že vrsto let – včasih kot pisateljica, esejistka in teoretičarka (Kdo ima druge skrbi, 2014, Slavne neznane, 2016 in Med njima je glasba, 2017), včasih kot novinarka, lezbična aktivistka, pa kot skladateljica in eksperimentalna glasbenica (številni projekti in plošče) ter nenazadnje kot oblikovalka. Tokrat pa tudi kot pesnica s pesnitvijo Ljubav reče greva, ki v njenem značilnem slogu spaja tiste tri osnovne elemente, ki so predmet avtoričinega neprestanega raziskovanja – besedo, ritem in zvok – v presunljivo pesniško pripoved, ki odpira vprašanja o preživetju v današnji družbi ter refleksijo o nezadostnosti klasičnih oblik upora proti nasilju.

Osrednja protagonistka zbirke je umetnica, samozaposlena v kulturi, ki se dan za dnem sooča z lastno eksistencialno brezperspektivnostjo in bojem za preživetje v zadušljivem, tesnobnem mestu. Protagonistka je v nenehnem gibanju, v premikanju, v iskanju vira preživetja, dela, hkrati pa skozi opazovanje v svoji okolici odkriva vedno nove oblike diskriminacije, fašizma, ki so povečini že postale nekaj čisto vsakdanjega. Njena hoja simbolizira tudi iskanje stika, referenčnih točk, nečesa človeškega, torej tistega, kar se v vsakdanjem vrvežu nujno zreducira na vljudnostne fraze, mimobežna srečanja ali pritajeno nasilje v obliki zajedljivih zbadljivk ali že kar diskriminacij odprtega tipa. Nasploh je razkrinkanje nasilja ena vodilnih tem pesnitve in avtorica dosledno opisuje absurdne, a realne situacije, ki se vsakodnevno reproducirajo, z jasno družbeno-kritično intenco. Dva bistvena elementa, ki ju avtorica v ta namen uporablja, sta ironija in namensko pretiravanje pri opisih dogodkov (s poudarkom na skoraj mantričnem ponavljanju ključnih stavkov/besednih zvez, o tem še kasneje), zavoljo večje učinkovitosti ob podajanju popisujočega sveta kot absurdnega pa se na več mestih posluži tudi cinizma. Sistemsko razčlovečenje posameznika, ki se dogaja na ulici, v raznih uradih (znotraj katerih grotesknih kafkovskih situacij v knjigi ne manjka) ali privatno za štirimi stenami, je v zbirki ključnega pomena, kakor tudi soočanje dveh realnosti – tiste avtoričine, ki kot opazovalka popisuje vse, kar v družbi ne funkcionira, in tiste splošne (ki jo v knjigi poosebljajo različne osebe), ki problema ne vidijo, oziroma ga niso zmožni artikulirati kot problem. To misel lepo zaokroži verz v knjigi, po katerem nosi naslov tudi avtoričin novi zvočni album: »gospa, tega v realnosti ni«.

Na tem mestu seveda ne moremo mimo zvočnosti in ritmičnosti avtoričinega pesniškega jezika, ki posamezne zgodbe in situacije mojstrsko splete v celoto. Oster in drveč ritem, ki pesnitev spretno giblje v željeno smer, ponazarja gibanje v svoji polnosti ter se sinhrono uravnava (umirja, pospešuje, spet umirja, itd.) z občutji protagonistke. Hkrati presunljivo zrcali obupano divjanje po mestu, prej omenjeno iskanje človeškega in pripadnosti. Prostora za odmor, za dihanje (pavze znotraj teksta) je veliko oziroma ravno dovolj, da si tudi bralec, skupaj z govorko, lahko odpočije. Jezik se tako spretno prilagaja ritmu in obratno. V tekstu je veliko pasaž, kjer se določene besedne zveze ali izreki ponavljajo (»grem, grem«, »moraš zdržat«, »se bom že zvlekla«, itd.), veliko je medmetov, zvočnih »popisov«, besednih iger, eksperimentalnih stavčnih sintaks, (samo)ironije, referenc, ki poudarjajo zvočnost in unikatnost avtoričinega pesniškega jezika. Z ustreznim kombiniranjem teh elementov, Dragičević ustvari izredno močno bralsko izkušnjo, ki skozi tekst vedno znova presune in preseneti. Izjemen primer zvočnosti takšnega jezika je na primer del, kjer se protagonistka »zatakne« na uradih ministrstva za kulturo – v iskanju rešitve problema v zvezi s statusom, naleti na popolno nesposobnost uslužbenke, da bi ji pri dotičnem problemu pomagala, saj kot ugotavlja protagonistka tam »nič ne deluje«. Brezizhodnost takšnega položaja in občutek nemoči avtorica iznajdljivo potencira z obsesivno ponavljajočim se »kaj naj« (besedna zveza se ponovi vrtoglavih triinšestdesetkrat). Na zvočni ravni gre tako za zatik, kar simbolizira ujetost na mestu, torej nezmožnost premika naprej.

Antipod vsega, kar »ne deluje«, pa predstavlja sama ljubav, ki je v pesnitvi tista oseba, ki protagonistki omogoča referenčno točko in občutek pripadnosti, doma, ljubezni. Iskanja stičišča med protagonistko in ljubav (obe sta v nenehnem premikanju) ter skupno osmišljanje življenja pod enačajem ljubezni in predanosti tako proti koncu knjige postaneta osrednji temi pripovednega toka. S tem pa se pozornost iz zunanjega, razdiralnega sveta, premakne v skupno povezovanje, ki je za protagonistko ključnega pomena, če želi preživeti.

Ljubav reče greva je zatorej kompleksna in presunljiva zgodba o preživetju, pomembna tudi za razumevanje stiske, ki predstavlja vsakdanjo peklensko realnost marsikaterega posameznika tukaj in zdaj. Odpira pomembna vprašanja o mehanizmih, ki vodijo kapitalistično družbo in opozarja na to, kar je očem nevidno, s tem pa generira upor. Prevprašuje privatizacijo subjekta in meje konceptov svobode ter ljubezni, nenazadnje pa odpira tudi vprašanja vloge umetnika v današnjih časih – kolikšna je cena, ki jo mora umetnik plačati za to, da ostane zvest svojim načelom? Da lahko v svetu, v katerem so načela že skorajda psovka, preživi, ne izpuhti, ostane?