Vse polno ostalin najine ljubezni

Qiu Miaojin, Poslovilna pisma z Montmartra. Prev. Katja Kraigher. Ljubljana, Škuc, 2020 (Lambda)

Lija Gantar

Preko neskončnega kopanja po najintimnejših globinah odnosov in samoanalitičnega prevpraševanja, le kaj je šlo tako zelo narobe, poslednji roman tajvanske pisateljice Qiu Miaojin odstre nekajletno agonijo razmerja dveh mladih žensk in pogorišče, ki je ostalo po zapustitvi.

Poslovilna pisma z Montmartra namesto prologa in epiloga vsebujejo dve »pričevanji«, ki sta pravzaprav skupek krajših pisem in citatov, v glavnini pa roman sestavlja enaindvajset pisem, ki so v resnici prav tako pričevanja o obupu tajvanske študentke v Parizu – o njenih ljubezni, izdajstvu, samoti in izgubljenosti, predvsem pa o Xu, nekdanjem dekletu. Pisma si ne sledijo nujno v pravem zaporedju in tako denimo sedemnajstemu sledi peto, ker ga je protagonistka Zoë prej pozabila poslati. A to pravzaprav ni pomembno, saj je že na samem začetku prepuščeno bralcu, v kakšnem zaporedju bo pisma prebral. Nekatera so opremljena s posvetili, spet druga z datumi in spominjajo na dnevniške zapise; junakinja v toku svojega prebolevanja izliva na papir, kar prinese dan, s čimer se tako bralcu kot nekdanji partnerki Xiaoyang skozi njena premlevanja in (samo)obtoževanja počasi odstre zgodba ljubezenskega razkola. Toliko pač Zoë zmore; njena bolečina ji laže dopusti opisovanje dogajanja »po tistem« kot »pred tem«, kot ji tudi laže dovoli razglabljati o lastni zapuščenosti kot o dogodkih, ki so do nje pripeljali. Dogajanje in prelomnice njene sveže minule zveze so pogosto zaviti v preplet pojmov, kot so »obtoževanje«, »besnenje«, »izdajstvo«, »strast«, »usoda« in »krivda«, s čimer protagonistka skuša do potankosti razčleniti, določiti in zamejiti odnos s Xu – zdaj se želi dokončno odtrgati od nje, drugič jo priklicati nazaj, spet tretjič pa se skuša sprijazniti z njeno zapustitvijo, da bi se morda nekoč lahko sprijaznila tudi s samo seboj brez nje – z življenjem v Franciji, svojo ljubeznijo na Tajvanu in s Xiaoyong, ki je ljubila njo, na Japonskem.

Protagonistka, pogosto zabrisana in neznana, včasih Zoë v prvi, drugi ali tretji osebi, včasih Zöe z ženskim ali moškim sklanjanjem, v svojih pismih izmenjaje nagovarja in izziva Xu, ki pisma morda prejme, morda pa tudi ne. Tudi Xiaoyong je pogosta prejemnica opisov (ne)napredka njenega prebolevanja in med vrsticami izražene hvaležnosti, kljub temu da je ni nikoli ljubila, kot je ona njo. Nikogar se ne da prisiliti, da bi te ljubil, in če te, kdo potem ljubi bolj, kdo ljubi bolje? Zoë enako odločno, kot sprejema Xiaoyongino ljubezen, zavrača, da je Xu ne ljubi več, pa naj se ji je ta to v zadnjih mesecih zveze še tako trudila dokazati. Zoë se vedno intenzivneje z nostalgijo vrača v spomine na čase pred njuno ločitvijo – tudi tiste, v katerih sta druga drugo ranili, oskrunili in zapustili. Zdi se, da proti koncu romana zaslišimo tudi Xu; zadnja pisma so morda njena, morda ne; morda so dokazi Xujine (vsaj nekdanje) ljubezni, morda pa po ločitvi napisane vrstice protagonistke, ki si tako zelo želi, da bi bile resnične. Zapisi postajajo ne le vse manj njeni, temveč tudi nasploh krajši, nekateri dolgi le vrstico, nekateri so le še citati – Zoë počasi polzi s pisemskega papirja v smrt, ki postane jasen cilj, ne več zasilni izhod.

Zadnji datum v Pismih je 17. junij 1995, kar je za junakinjo približno tri mesece po razhodu s Xu, za avtorico romana pa osem dni pred samomorom. Napoved avtoričine usode se v romanu kaže tako s številnimi razglabljanji o smrti kot tudi z Zoëjinim pripovedovanjem o ženski, ki si vzame življenje z nožem prevarane bivše partnerke. Kljub temu da je roman sestavljen iz (delčkov) pisem zabrisanih piscev, ni dvoma o avtobiografskosti same zgodbe – če ne drugega, je bila tudi Qiu Miaojin Tajvanka, ki je študirala v Franciji, tudi ona lezbijka in pisateljica, tudi ona kmalu mrtva, kot pove posvetilo romana. Pisma že protagonistka navaja kot roman in jih nekaterim celo bere; poleg rokopisnih osnutkov zadrži zase tudi nekatera izmed dokončanih pisem, nemara v spoznanju, da bi jih Xu le zavrgla ali ne razumela, njej sami pa bo na koncu ostalo le to pisanje, ki bo svetu pokazalo ljubezen, ki jo je Xu zavrnila. Tudi po ločitvi Zoë sočasno snuje svojo pisateljsko prihodnost in svojo prezgodnjo smrt – pred slednjo sicer z depresijo in anoreksijo sprva pobegne v Tokio, a se od tod že po treh tednih vrne z vse močnejšim zavedanjem, da svoje družine, večno ljubljene Xu in Xiaoyong, ki večno ljubi njo, ne bo videla nikoli več.

Avtoričinemu podoben konec doživijo tudi številni pisatelji, ki jih protagonistka odkrito občuduje in njihove situacije uporabi za oris svojega lastnega stanja duha. Nemalokrat omenja Osamuja Dazaija, nenehno razpetega med nesojenimi ljubeznimi in smrtjo, omenjana sta tudi Guillaume Apollinaire, ki ga Dazai občuduje, in Yukio Mishima, ki se Dazaiju posmehuje, saj naj bi ta umrl, še preden je postal velik pisatelj – »Kar naj se mu posmehujejo,« pravi junakinja. »Moje življenje ima enako esenco kot Dazaijevo.« Tudi njo ljudje navdajajo z grozo, tudi ona je »diskvalificirana«, kot je naslovljen njegov veliki roman, in se trudu navkljub težko znajde v svetu, ki bi se moral ustaviti 13. marca, a teče naprej brez ozira na njeno ločitev. »Dan moje smrti je že prišel,« v pismu z obžalovanjem zaupa Xiaoyong; prav z njo bi si morala ogledati reko, od koder so potegnili Dazaija, ko je umrl od nesrečne ljubezni in človeške hudobije. Podobno se Zoë poistoveti z Aleksandrom Velikim iz istoimenskega Angelopoulosovega filma – tudi ona nesmrtno ljubi, tudi ona želi leči in umreti, žrtvovati življenje svoji ljubezni, četudi se ta nikdar več ne bo vrnila k njej. Xu ni zmogla nositi bremena Zoëjinega obupa, ni prenesla izbruhov in besnenja, ni zmogla zapustiti svojega sveta niti živeti v njenem niti ustvariti njunega skupnega. Xiaoyong, ki jo je Zoë nekoč oskrunila z razmerjem, v katerem je ni ljubila, in z zapustitvijo zaradi Xu, pa je ironično lahko nosila to breme in je sprejela od Xu oskrunjeno in zapuščeno Zoë, a ta ljubezen ni bila dovolj; njena lastna do Xu je bila premočna.

Protagonistka se že kar vnaprej strinja z bralcem, da gre za »knjigo brez repa in glave, polno nerazumljivih krac«, toda konec koncev gre za poslovilna pisma, ki dostikrat ne razložijo tistega zakaj, razpnejo pa vesolje človeka, ki jih je napisal, in to vesolje je kaos, kaos raztreščenega mozaika razmerja med Zoë in Xu. Pisma postanejo zavetje, ko Xu to ni več; postanejo slovo od nje, da bi jo lahko ljubila za vedno.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Lija je magistrica primerjalne književnosti in japonologije. Živi v Preddvoru in zaključuje magistrsko nalogo iz založništva na temo izdajanja japonske književnosti v slovenščini.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nihanje samotnih teles

    Ana Lorger

    Amplituda je največji odmik nihajoče fizikalne količine od ravnovesne lege, je izmikajoča se, prehajajoča iz ene skrajnosti v drugo. Ta definicija je hkrati tudi dober opis romana Amplituda Nataše Sukič, izdanega leta 2020 pri Založbi Škuc.

  • Neuničljiv glas odpora

    Silvija Žnidar

    Nekaj zelo aktualnega in nujnega je v poeziji Pat Parker (1944–1989). O poeziji sicer na splošno radi govorimo, da je aktualna in nujna, a v pričujočem primeru te ta nujnost na polno zadene, že ko prebereš nekaj prvih pesmi – in to ne da bi se sploh moral spraševati, zakaj je tako zelo potrebna in kje je njen subverzivni potencial.

  • Neznosnost teže bivanja ali kako danes preživeti?

    Domen Slovinič

    Ljubav reče greva je zatorej kompleksna in presunljiva zgodba o preživetju, pomembna tudi za razumevanje stiske, ki predstavlja vsakdanjo peklensko realnost marsikaterega posameznika tukaj in zdaj.

Izdelava: Pika vejica