Kako upesniti pojem?

Druga pesniška zbirka Vesne Liponik temelji in prebiva v isti pokrajini kot prva (roko razje, Škuc, 2019). Fragmentirana, razbita govorica avtoričinega prvenca je v osnovi enaka tej, ki nam govori iz pričujoče zbirke. Določena kontinuiteta se ob tem kako kaže tudi v kaj pesmi. Temeljno občutje, ki prežema obe zbirki, je nekakšna zemeljskost ali organskost, izrazita senzibiliteta medvrstne povezanosti bivajočih stvari. To medvrstnost pa je treba razumeti zunaj vseh družbenih (antropocentričnih) domen spola, razreda ali rase. V avtoričini prvi zbirki je družbena kritičnost prisotna predvsem implicitno, v zbirki Jabk pa se nemalokrat prebije v ospredje kot osrednja nosilka pesmi.

Svojevrstna zanimivost ali vsaj nenavadnost knjige je stvarno in imensko kazalo na koncu. Pod raznimi pojmi, kot so »agronomija«, »glas«, »jabolka«, »kapitalizem«, »lezbijke«, »razred« itn., najdemo številke strani, ki usmerjajo na določene pesmi. To lahko razumemo kot namig oziroma interpretacijsko vodilo za razumevanje pesmi. Vsekakor gre za inovacijo, ki prevprašuje odnos med teorijo in poezijo ter na splošno odpira možnosti za premislek utrjenih literarnih klasifikacij kot takih. Vdor eksplicitno političnega in teoretičnega znanstvenega je tako gesta, ki zbirko Jabk najbolj ločuje od pesničinega prvenca. S tega vidika je dokaj posrečena formulacija Varje Balžalorsky Antić, ki v kratki spremni besedi zapiše, da je »to intimna politična knjiga, ki svoje konceptualne zastavke izpeljuje v uravnoteženi pesemski legi«. Kako je s to morebitno »uravnoteženo pesemsko lego«, si bomo ogledali v nadaljevanju.

Rdeča nit oziroma nekakšno oprijemališče, skozi katero pesnica izgrajuje simbolni svet zbirke, je naslovni jabk oziroma jabolko. Delno napotilo na to, kaj označuje v zbirki tako pogosto prisotna beseda »jabolko«, lahko razberemo že v uvodni medbesedilni navezavi, v Sapfinem fragmentu, v katerem se v primeri pojavi sladko jabolko, ki je na veji tako visoko, da je obiralcem nedosegljivo. A sam pomen »jabolka« se v zbirki spreminja: postane večplasten koncept, ki sega vse od osnovne – banalne – organske enote sadeža, ki ponazarja življenje in njegov razpad (gnilo jabolko), do političnega simbola, ki lirsko subjektko venomer opozarja na pripadnost kmečko-delavskemu razredu. Na eni strani jabolko kot sladek plod, element udobja in užitka ter na drugi jabolko kot prodajni proizvod, vir zaslužka. Zdi se, da nabiralništvo in delo z zemljo pesnici rabita kot polje refleksije, prek katere preizprašuje naravo dela kot takega in obenem medvrstna razmerja (ne)živih bitij.

Kljub pristni in učinkoviti zemeljsko-rastlinski metaforiki, ki kaže na avtoričino precejšnjo senzibilnost do narave oziroma organskega kot takega, v zbirki ne manjka eksplicitne družbenokritične govorice, ki umirjenemu, naravnemu krogotoku nastajanja in propadanja zoperstavi krivična, patriarhalna družbena razmerja: »težko je biti kmet / še teže / kmet_ica«. Če je pripadnik kmečko-delavskega razreda deprivilegiran, je njegova pripadnica deprivilegirana dvakratno. Obenem pa avtoričina etična pozicija presega zgolj medčloveške odnose: z že omenjeno metaforiko, s katero poskuša ponazoriti človekovo temeljnejšo pripadnost – pripadnost zemeljskosti –, ji uspe zgraditi vzdušje, ki omogoča zastavitev učinkovite kritike človekovega ravnanja z nečloveškimi bitji.

Čeprav je tendenca pisanja Vesne Liponik nemalokrat zelo očitna, pa ji na drugi strani intimnost izkustva, iz katerega izhaja, preprečuje, da bi zapadla kakršnemukoli moralizmu. Zdi se, da je ta sinteza pristnega osebnega izkustva ter vpeljave družbenosti/političnosti največja kakovost avtoričinega pesniškega izraza. S tega vidika moramo izpostaviti pesmi z erotično vsebino, ki so predvsem intimno-doživljajske in tako stojijo nasproti eksplicitno-tendenčnim oziroma jih organsko dopolnjujejo. Erotičnost je tako prisotna z neposrednim, skorajda senzualističnim jezikom, pri katerem je občutje telesnosti povsem v ospredju. Seksualnost je prikazana na neki način preddružbeno, kot prvotni element življenja samega. A zaradi gospostva družbenih normativnosti, ki na vsakem koraku posegajo tudi v posameznikovo spolno identiteto in usmerjenost, se zgodi vdor političnega v nekaj tako elementarno intimnega. Zato tudi potreba po nenehni samoidentifikaciji: »bežiš iz svojega spola let razreda itd. / v svoj / spol leta razred itd.«

Z vsebinskega vidika torej lahko rečemo, da so pesmi v svoji sporočilnosti dokaj enotne, kljub svoji siceršnji oblikovni raznolikosti. Čeprav stilistično govorica v temelju ostaja enaka tisti iz avtoričinega prvenca, je v tej zbirki prisotnega več eksperimentiranja ali vsaj formalne raznovrstnosti. Dobrodošla je nekolikšna omilitev razbitosti sintakse, vendar se vseeno ne moremo znebiti občasnega občutka (pre)grobega stavčnega prehajanja, ki z vsebino ne more zares stopiti v dialog, obenem pa povzroča – zdi se, da nenamensko – ritmično nefunkcionalnost. To je predvsem moteče pri daljših pesmih, kjer pride tempo bolj do izraza. Krajše pesmi, sestavljene iz treh verzov ali manj, pa – nasprotno – to zelo dobro prenesejo: minimalizacija besed tu deluje kot neposredna spontana misel, očiščena vseh estetskih ali sporočilnih pretenzij. Včasih zadobijo podobo čiste afekcije: »kot hero te bom kot afrodito / kot vse te hude grške.« Vseeno pa se nekatere pesmi, za katere se zdi, da so nastale kot spontan tok zavesti, ne morejo povsem otresti slutnje določenega rokohitrstva. Raztrganost, fragmentiranost in nezaključenost jezika se premnogokrat skozi samo pesem ne uspejo artikulirati, kot da bi bile namesto tvorjenja sopripadnosti oblike in vsebine predvsem namen samim sebi.

Jabk torej v glavnem nadaljuje pesniško krajino, ki jo je avtorica razvila v svojem prvencu, oziroma ostaja njen del. A to nadaljevanje – v osnovi – pravzaprav ostaja zgolj perpetuiranje ter ne uspe na kakršenkoli bistvenejši način preseči oziroma poglobiti že v predhodni zbirki zastavljenega tematskega polja. Tudi večplastni simbol jabolka ne zmore zares ustvariti dovolj trdnega sidrišča, ki bi uspelo omiliti občutek pretirane razpršenosti pesmi. Vendarle pa je treba priznati, da je avtoričina govorica v kratkih, ponekod duhovito-aforističnih pesmih zelo učinkovita. Prav tako sugestivne so nekatere daljše pesnitve, kjer se pretiran anarhizem jezika umakne in da prednost močnemu ritmu.

Najbolj prepoznavna poteza zbirke Jabk pa je bržkone v tem, da se implicitna družbena kritika prvenca tu konkretizira do te mere, da kot osrednja intenca pesmi nastopa povsem neposredno. K temu dodatno pripomore že omenjeno stvarno in imensko kazalo na koncu knjige. Tovrstna noviteta pa obenem sama po sebi ustvarja neke vrste hibridno pisavo, ki je po jeziku in formi pesniška, a je hkrati teoretsko-enciklopedična na način konkretizacije sicer abstraktnih družbeno-političnih terminov. S tega gledišča je druga pesniška zbirka Vesne Liponik dovolj intrigantna, da v bralcu vzbudi kritično refleksijo dominantnih družbenih struktur in ga hkrati pozove k razmisleku o smotru in mestu pesnjenja v sodobnem svetu.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 395.