Bolj kot na teorijo sem stavil na praktični prikaz
Pogovor s Tomom Podstenškom o romanu Malo drugače (Prišleki, 2023)
Jakob Kos
Tomo Podstenšek je avtor osmih romanov in treh kratkoproznih zbirk. Štirikrat je bil nominiran za nagrado kresnik, z zbirko kratkih zgodb Ribji krik pa za nagrado novo mesto za najboljšo kratkoprozno knjigo leta. Lani je pri založbi LUD Literatura izšel njegov najnovejši roman Malo drugače.
Zdi se, da je osrednja nit romana preizpraševanje determiniranosti usode kot take. Celotna fabula se nekako staplja v konflikt med bratoma Tomažem in Petrom, kjer skuša slednji prvega prepričati, oziroma kar podkupiti, da se namesto njega prijavi policiji in prizna, da je ponoči z avtom povozil človeka in nato v šoku zbežal s kraja nesreče. Peter pooseblja klasičnega neoliberalnega povzpetnika, ki verjame, da je vsak posameznik povsem sam odgovoren za razplet svojega življenja. Tomaž pa nasprotno ne verjame v svobodno voljo, do denarja in avtoritete čuti odpor, če ne kar gnus. V Petrovih očeh je Tomaž spodletel primerek, parazit, ki molze državo. A je obenem edini, ki lahko bratovo povzpetniško eksistenco reši pred absolutnim propadom. Družina, razred in ideologija. Kaj je torej tisti ključni družbeni vidik, ki determinira osebe v romanu?
Vse troje hkrati, samo da v različnih razmerjih – odvisno od okoliščin, osebnosti posameznih likov in tudi njihovih življenjskih obdobij. Poleg tega mislim, da so pripadnosti družini, ekonomskemu razredu in ideologiji v resnici med sabo močno povezane in da njihovih vplivov ni mogoče obravnavati popolnoma ločeno.
No, če vzamem za primer omenjena brata, Petra in Tomaža, ki sicer izhajata iz istih družinskih razmer, a ju je zapletena kombinacija odločitev, naključij in življenjskih razmer zapeljala v popolnoma drugačni smeri: prvi je napredoval, drugi pa pravzaprav nazadoval po družbeni lestvici. Skladno s tem sta najbrž izoblikovala svoji osebni ideologiji oziroma, malo manj pompozno, svoja osebna pogleda na svet. Poenostavljeno povedano: eden hoče s svojim svetovnim nazorom upravičiti svoj pridobljeni položaj, drugi opravičiti svoj neuspeh.
Opažam, da ljudje pogosto prilagajamo svoje poglede in naknadno iščemo interpretacije lastne preteklosti, ki nam omogočajo, da se laže pogledamo v ogledalo. Včasih so miselni prekuci, ki jih ob tem izvajamo, že prav komični in bizarni …
Ampak zdaj sem malo zašel. Če se vrnem k romanu, lahko pritrdim, da me je pri pisanju zanimalo odpiranje vprašanj o tem, kaj vse in na kakšne načine usmerja življenje posameznikov. Pri čemer niti nisem toliko poskušal najti že v svojem bistvu neulovljivih dokončnih odgovorov, temveč bolj z izpostavitvijo nekaterih možnih razlag in hipotetičnih scenarijev nakrhati poenostavljeno podobo vzročno-posledičnih povezav, h kateri smo nagnjeni. Pokazati, da so stvari precej bolj zapletene in neobvladljive; da dogodki, ki jim pripisujemo usodni pomen, niso nujno zmeraj tako zelo prelomni, medtem ko imajo lahko včasih neznatne vsakodnevne odločitve nepredstavljive in daljnosežne posledice.
Roman je tako vsebinsko kot formalno nekako dvodelen. Kronološko linearno se pred nami odvija že omenjeni pogovor med bratoma, ki zaobjema čas ene noči. A potek tega pogovora je vedno znova prekinjan s poglavji, ki so neodvisno oštevilčena in ločena tudi z drugačno tipografijo. V teh poglavjih se zarisujejo sorodstvena preteklost, sedanjost in prihodnost osrednjih protagonistov. Pa tudi vzporedna realnost. Zdi se, da na to vprašanje podajate negativen odgovor, a vendar: ali človek lahko povsem ubeži družinskim predispozicijam?
Ne, seveda ne! Družinske predispozicije, pa naj govorimo o genetiki ali o okolju, v katerem odraščamo, so tisto, kar nas formira. Bežati pred njimi je torej tako nesmiselno kot bežati pred samim sabo.
Bolj zanimivo vprašanje je, kaj lahko s to dediščino naredimo in kako svoje izkušnje predelamo. Smo na primer zmožni prekiniti niz nefunkcionalnih družinskih vzorcev, ki se prenašajo iz generacije v generacijo? No, najprej jih moramo seveda sploh ozavestiti in prepoznati – večina ljudi pogrne že na tem prvem koraku.
Posebno mesto v romanu ima gotovo Nada, Petrova in Tomaževa mama. Ujeta v nefunkcionalen zakon z Vladom, si življenje osmisli z izgradnjo drugega, fantazijskega življenja, v katerem ima z mladostnim znancem Andrejem kmetijo in tri otroke. Zakaj Nada v resnici ne more zaživeti malo drugače?
Po eni strani je Nadin problem v tem, da je nekako napol emancipirana: sicer ni več klasična »drei K« gospodinja, podrejena možu in priklenjena za štedilnik, je relativno izobražena in razgledana, ima službo in je aktivno vključena v življenje izven svojega doma, formalno je torej nič ne omejuje, sama pri sebi si želi drugačnega partnerskega odnosa, hkrati pa še ni opolnomočena do te mere, da bi lahko svojo svobodo realizirala v praksi. Zaradi vzgoje in konservativnega okolja, v katerem je odraščala, so nekateri vzorci tako globoko zažrti vanjo, da ne zmore delovati izven priučenih okvirov.
Zanemariti ne velja niti čisto objektivnih okoliščin: zelo mlada se je zapletla z zanjo napačnim moškim, hitro zanosila in se z njim po avtomatizmu spodobnosti in družbenih pričakovanj poročila. Z dvema malima otrokoma, brez podpore primarne družine in brez ustreznih materialnih pogojev, je misel na ločitev zanjo precej strašljiva. Ne nekaj čisto nemogočega, zagotovo pa tudi ne nekaj lahkega.
Hkrati Vlado kljub svojim hibam in odporu, ki ga Nada čuti do njega, ni tako slab, da bi imela občutek, da ga mora nujno zapustiti. Včasih je bilo razširjeno tisto opozorilno geslo o družinskem nasilju, »vsaka peta ženska pada po stopnicah« – hej, če te mož ne pretepa, je torej boljši od dvajsetih odstotkov! Če poleg tega ni ravno prehud alkoholik in ne skače prepogosto čez plot, pa je statistično najbrž že nad povprečjem! Grozno razmišljanje, seveda, a primerjalno z zgodbami drugih žensk, ki jih je Nada poznala, se Vlado res ni zdel najslabša možnost. Tudi znanke, sorodnice in prijateljice ji govorijo, da je lahko srečna in hvaležna, da ima takšnega moža – to najbrž pri njej vzbuja določen občutek krivde oziroma slabe vesti, ker ni zadovoljna s svojo situacijo.
Potem je tu še Nadin obrambni mehanizem, njeno sanjarjenje, v katerega se zateka. Zgradi si izredno kompleksno vzporedno življenje in ta fantazija ji omogoča, da laže prenaša vsakdanjost, hkrati pa jo tudi paralizira v smislu, da na neki način izživi svoja hrepenenja in ne čuti več takšne potrebe, da bi jih poskušala uresničiti v realnosti. Najbrž podzavestno tudi sluti, da bi resničnost v vsakem primeru težko tekmovala z idealiziranim življenjem, ki si ga lahko ustvari v domišljiji.
Osebe v romanu so daleč od kakršnekoli izjemnosti. V svoji povprečnosti nam razkrijejo neke temeljne lastnosti družbe, v kateri živimo. Z Vladom na primer zelo prepričljivo pokažete, kaj je to mizoginija in kako se v na videz običajnem zakonu reproducirajo patriarhalni vzorci. Na tej ravni lahko roman beremo kot izrazito družbeno kritiko. Ali je Vlado primer tipičnega slovenskega moškega neke generacije?
Pri tipologijah in posploševanjih je vedno dobro biti previden, pa vendarle – ja, do neke mere je Vlado predstavnik svoje generacije, ki v svojem razumevanju družinskih odnosov in vlog ni naredil premika od prevladujočih vzorcev iz svoje mladosti. Saj vemo, o čem govorimo, to so moški, ki si ne znajo sami oprati perila ali skuhati kaj drugega od hrenovk in jajc … Ki prisegajo na strogo delitev na moška in ženska opravila, ki v spalnici verjamejo v koncept zakonskih dolžnosti, ki pričakujejo, da jih bo vsak dan ob določeni uri na mizi pričakalo kosilo in ki na družinskih izletih ne bi spustili ženske za volan avtomobila, pa če bi imeli zlomljeni obe roki … Vlado kot že rečeno niti ni najhujši med njimi. Če bi imel partnerko, ki bi z njim delila enake poglede na zakonsko zvezo in ne bi hrepenela po drugačnem življenju, bi bil lahko to povsem funkcionalen zakon. Ampak funkcionira lahko marsikaj. To z etičnega vidika ne pove absolutno ničesar. Da bi bila ironija še večja, je Vlado celo prepričan, da imata z ženo srečen zakon. Njemu nič ne manjka, o njenih željah pa se mu niti ne sanja oziroma o njih predvideva, da so enake njegovim.
Podoben občutek sem dobil pri izgradnji Petrovega lika. Je sicer član politične stranke, ki se zavzema za progresivne vrednote, a ko se njegov otrok odloči za spremembo spola, tega ni zares zmožen sprejeti. Peter je prazen oportunist, povzpetnik pod krinko progresivca. Kje ste dobili idejo za njegov lik?
Ah, takšnih je na vsakem koraku toliko, da se mi res ni bilo treba pretirano naprezati pri njegovem oblikovanju! To je prilagodljiva, v svojem bistvu oportunistična natura, ki se pojavlja v najrazličnejših oblikah, zaznamuje pa jo podrejanje mainstreamu oziroma prevladujočim družbenim tendencam, pri čemer ne gre za njihovo resnično osebno prepričanje, ampak samo za sredstvo za doseganje kariernih in drugih ciljev. Dvoličnost, dvojni standardi in razlika med zasebno ter javno podobo so ob tem prej pravilo kot izjema. Če se kdaj znajdejo na pravi strani zgodovine, je to predvsem naključje, posledica spretnih kalkulacij, in ne moralne odločitve. Mislim, da za Petra tudi naravnost zapišem, da bi v kakšnih drugih časih in okoliščinah mahal z rdečo partijsko knjižico, še malo bolj nazaj pa najbrž enako navdušeno dvigal desnico v pozdrav.
Nasploh so osebe izoblikovane precej realistično. Zagotovo bi jih srečali, če bi se odpravili v kakšno lokalno gostilno ali pa šli po nakupih v BTC City. Zanima me, ali imate kakšno posebno metodo izgradnje oziroma oblikovanja likov.
Če se malo pošalim, je ena metoda ravno to – opazovanje oseb v lokalnih gostilnah in trgovskih centrih. V resnici uporabljam zelo različne pristope, malo zaradi potreb, ki jih narekuje oblikovanje posameznega lika, malo iz eksperimentalne radovednosti, malo pa tudi zato, da ne bi zapadel rutini, ki je pogosto smrt za kreativnost.
Pri pisanju nekaterih romanov sem za like tako izdelal zelo natančne predzgodbe, včasih sem si pomagal tudi s kakšnimi vprašalniki ali za vsakega posebej sestavljal obsežne dosjeje, nekoč sem na internetu poiskal celo fotografije neznancev, ki so vizualno ustrezali mojim predstavam o junakih … Potem je tu seveda še tisti klasični, recimo mu kar frankensteinovski pristop, ko lik sestaviš na podlagi kombinacij videza in osebnostnih lastnosti večjega števila ljudi iz resničnega življenja: od tega si sposodiš nos, od onega jecljanje, od tretjega strah pred klovni, od četrtega navezanost na domačo žival, od petega kos družinske zgodovine ali kakšno anekdoto …
Veliko je odvisno od tega, kako blizu ti je določen lik: v nekatere se kot pisatelj laže vživiš, v druge pa malo teže. Če je to pomembno za zgodbo, moraš včasih opraviti tudi obsežno raziskavo o kakšnih podrobnostih iz njihovega življenja, recimo o specifikah določenega poklica in podobnem. Pri tem konkretnem romanu sem uporabil nekakšno kombinirano metodo, ob snovanju fabule sem si v grobem v nekaj alinejah začrtal njihove temeljne poteze, potem pa to skozi razvijanje romana dopolnjeval.
V osnovi pa se trudim, da bi bili liki čim bolj človeški, življenjski in večplastni, izogibam se črno-belemu slikanju, prevelikemu kopičenju klišejev in enodimenzionalnemu tipiziranju – kot sva omenila, so nekateri liki v tem romanu sicer res nosilci tipičnih razrednih ali generacijskih lastnosti, a sem se jim ob tem vendarle trudil pripisati še več drugih, čisto njihovih individualnih značilnosti, ki jih delajo prepričljive, žive in verjetne.
O likih med pisanjem ves čas razmišljam, v glavi jih postavljam v različne, s samo zgodbo romana niti ne nujno povezane situacije in se sprašujem, kako bi človek s takšnimi in takšnimi lastnostmi odreagiral v takšnih in takšnih okoliščinah. Ugibam, kaj jih poganja skozi življenje, kaj jih vznemirja, česa se bojijo, česa si želijo … Včasih se mi prikradejo tudi v sanje – to ni zmeraj najbolj prijetno, s tega vidika bi bilo pametneje pisati o bolj prijaznih in nekonfliktnih ljudeh, a kaj, ko ti za zgodbeno dinamiko večinoma niso preveč zanimivi!
Vsevedni pripovedovalec romana ve marsikaj, vednost ima celo o še ne izgotovljeni prihodnosti literarnih oseb. Pa o tem, kako bi bilo, ko bi se vse zgodilo le malo drugače. Tomaž, družbeni upornik in anarhist, bo le uspel, in to tako, da bo postal spletni vplivnež. Njegova antisistemskost se torej na koncu le sprevrže – ter celo nasprotno – pade v službo ohranjanja obstoječega družbenega reda. Ali je upor zoper ta sistem sploh še mogoč?
Tomaž je najbrž upornik in anarhist bolj v besedah (in predvsem v lastnih mislih) kot v dejanjih. Njegov odjebniški odnos do sistema je v resnici način soočanja z lastnim položajem. Kot lisica in kislo grozdje – zavrača družbo, ker družba zavrača njega.
Na neki način si s Petrom nista tako zelo različna. Kot sem že omenil, oba upogibata svoja stališča glede na trenutne osebne okoliščine. Če se Tomaž ni prodal, se ni predvsem zato, ker ga nihče ni hotel kupiti. Ko se pojavi nepričakovana priložnost za uspeh, pa je ne zavrne in takoj najde kopico izgovorov, zakaj si to zasluži … Resnici na ljubo je na pragu srednjih let svojega uporništva in negotove ekonomske situacije tudi že precej naveličan.
Problem današnjega upora proti sistemu leži med drugim v tem, da je kapitalizem izredno prilagodljiv v inkorporiranju vseh oblik upora, iz vsega naredi tržni produkt, mu odvzame ostrino in prebojni potencial. Podobno lahko vidimo na t. i. političnem trgu, kjer so se v mnogih evropskih državah sprva resne leve alternative z vključitvijo v institucionalne oblike oblasti zelo hitro pomaknile k neki omledni sredinski drži statusa quo in postale običajne, sistemske politične stranke z nekaj lepotnimi dodatki.
Antinomija med svobodno voljo in popolno predestinacijo se v romanu ne razreši do konca. A vendar se mi zdi, da se odgovor, ki ga daje roman, bolj nagiba v prid nujnosti in determiniranosti usode. Je besedna zveza malo drugače v tem smislu zgolj utvara?
Tudi če smo še takšni zagovorniki svobodne volje, ne moremo mimo dejstva, da so naše usode v veliki meri določene z gensko loterijo in številnimi zunanjimi dejavniki. Če malo karikiram, ni vseeno, ali se rodiš v Sloveniji, v Braziliji, na Kitajskem ali v Gazi … Že kraj rojstva, kulturno okolje, položaj staršev itd. v mnogočem določijo možnosti razvoja naše osebnosti in potek naših življenj.
Če bi zdaj poskušali našteti vse vplive, ki nas tako ali drugače usmerjajo oziroma omejujejo, ostane za svobodno odločanje v absolutnem smislu na koncu res malo, zelo malo manevrskega prostora. V tem pogledu je besedna zveza »malo drugače« nadvse primerna.
In še, kot sem že deloma nakazal – kakšen pomen sploh lahko ima svobodna volja subjekta, če se je pa ta tudi sam izoblikoval na podlagi dednih predispozicij in vplivov okolja? V romanu sem se namenoma ustavil približno na tej točki, ker se mi je zdelo, da bi mu bredenje v globlje filozofske vode prej škodilo kot koristilo, ga preveč obtežilo in mu odvzelo literarno moč, hkrati pa v širšem spoznavnem smislu ne bi dodalo nič bistveno novega. Bolj kot na teorijo sem stavil na praktični prikaz, nadaljnja razmišljanja pa prepustil bralcu.
Imam občutek, da je slika sveta, ki jo zarisujete v romanu, precej pesimistična. Obenem pa je zelo realistična. Kako se vi počutite v tej današnjosti, ki jo tako realistično opišete v romanu?
Na kratko: na čisto osebni ravni se pač ne strinjam s trenutnim družbeno-ekonomskim sistemom. Hipokrizija in predatorstvo zahodnega sveta, ki mu želimo pripadati (v resnici smo najbrž bolj njegova periferija), se mi globoko gnusita. Hkrati sem kot član družbe ne glede na svoja stališča vpet v ta isti sistem, iz česar izhaja neka globoka notranja razklanost. Včasih imam občutek, da sem sostorilec. Včasih, da sem izdajalec svoje skupnosti, ker pač ne zmorem (in niti ne želim) ponotranjiti vseh njenih vrednot.
Ne bi rekel, da sem ravno pesimist, še vedno verjamem v možnost pozitivnih sprememb, se mi pa pogosto poraja vprašanje, ali je ta sistem sploh vredno popravljati ali bi ga bilo bolje porušiti do tal in začeti od začetka. Nato se spomnim cene revolucij in nevarnosti, da se izrodijo v svoje nasprotje, in se mi spet zazdi, da je morda vseeno bolj pametno ubrati pot majhnih, postopnih korakov in izboljšav … Ne vem, najbrž bom umrl brez pametnega odgovora.
Potem je tu k sreči še tista bolj intimna plat življenja, žena, družina, prijatelji, maček, narava, delo na vrtu, dobra knjiga, popoldanska kava …. Majhni vsakdanji trenutki, ki so pravzaprav najbolj dragoceni in dajejo našim dnevom vonj in okus. Kadar se ne obremenjujem z rečmi, na katere nimam praktično nobenega vpliva, sem večinoma zadovoljen in res hvaležen za svoje življenje. Nimam se ravno za neumnega človeka, ampak velikokrat se ozrem naokoli in pomislim, da imam več sreče kot pameti. Morda pa bi moral biti to moj življenjski moto. Ali pa naslov kakšne naslednje knjige. Več sreče kot pameti. Sliši se kar dobro.
Roman Malo drugače lahko naročite tu.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.