Relevantnost poezije

Druga pesniška zbirka Mance Klun nosi naslov Nisaki. Ta beseda – na kar nas opomni tudi avtorica spremne besede Barbara Jurša Potocco – v grščini dobesedno pomeni »majhen otok«. In res se izkaže, da je v naslovnem majhnem otoku, razumljenem metaforično kot zatočišče oziroma pribežališče, že implicirano in nakazano osrednje tematsko stičišče zbirke kot celote. Pred nami je namreč 47 pesmi, ki jih bolj kot kaj drugega povezuje enovita, v svoj notranji, pesniški jaz umaknjena lirska subjektka. Možnost pesniškega izrekanja ji prvenstveno služi kot zavetje, se pravi kot varno in stabilno izhodišče, s katerega motri in opazuje raznovrstne procese in fenomene, obenem pa je taisto zavetje – možnost pesnjenja – sámo predmet govorkine kontemplacije. Nasploh so pesmi povečini izrazito vase usmerjene, in sicer v smislu, da čeprav govorijo o svetu, vanj na noben način ne posegajo. Zunanjost je tako bistveno objektna in kot taka zgolj predmet refleksije subjektkine notranjosti. Pesniško govorko si najlaže predstavljamo kot statično in distancirano opazovalko, ki se s svojim pesniškim očesom sprehaja tako po hrupnem velemestu kot po najmilejši naravi. Ustvarjanje poezije pa je obenem – poleg zavetja – tudi igra neskončnih možnosti. Pesničin modus operandi je pravzaprav moč razbrati iz zadnje pesmi zbirke: »Jezik je morje, / zdrži vsako potopitev, / vsako nepopolnost zapolni s seboj. // Vanj polagam, kar je že bilo položeno – / vzamem, očistim in vrnem.«

Zbir pesmi kot celota pa ne predstavlja kakšnega vsebinskega loka, ki bi kot širša enota tvoril kakšno dodatno, kompleksnejšo in od posameznih pesmi neodvisno pomensko raven. Pesmi namreč ne prehajajo iz ene v drugo na način medpesemskega nanašanja, temveč sta njihovi postavitev in umeščenost – kot samostojnih entitet – docela poljubni in na trenutke, vsaj tako se zdi, povsem naključni. V roki s tem je tudi, s čisto formalnega vidika, enodelna struktura zbirke, se pravi od prve do zadnje strani neprekinjen niz pesmi (brez kakšnih razdelkov oziroma sklopov). Kakorkoli že, vsebinski razpon zbirke je precej širok in obsega, če grobo posplošimo, vse od ukvarjanja s poezijo in jezikom (npr. pesmi »Levitev«, »Sestaviti jezik«, »Inkunabula v črni škatli«, »Potopitev«) ter asociativnega opisovanja različnih mestnih in naravnih pojavov (»Prostor, ki ga prekrivam z zlato skodelico čaja«, »Voznik tramvaja«, »Kot so ptiči zvok«) do docela naključnih in krajših pesmi, ki jih druži predvsem to, da delujejo kot izrek, modra misel o nekem naključnem fenomenu. Kot dober primer tega in nasploh najsplošnejšo ilustracijo govorice, ki prežema zbirko, lahko navedemo pesem »Poletje«: »Nič ni tako srečno kot poletje, / ki je opustilo svojo stražo, / stopilo naprej / in našlo svojo senco / v soncu.«

Z jezikovnega vidika moramo zbirki sicer priznati določeno kvaliteto. Pesniška govorica je kljub relativni preprostosti izrazito artikulirana in z vidika fluidnosti branja tudi učinkovita. Tu velja omeniti dobrodošlo premeno avtoričine poetike, ki se kaže v krajšem verzu in nasploh precejšnji jezikovni izčiščenosti v primerjavi s pretirano gostobesednostjo prvenca Če ne morem biti jezik (Književno društvo Hiša poezije, 2020). Vsej tej jezikovni umetelnosti, ali bolje pravilnosti, navkljub – in morda celo ravno zaradi nje – pa se ne moremo izogniti vse zbirke prežemajoči monotonosti, ki kot živi pesek vase posrka tudi tiste estetsko izrazito nadpovprečno dovršene pesmi. Ta problem je na neki način povezan z že omenjeno pasivno pozicijo lirske subjektke. Kraj njenega izrekanja je namreč neprebojen, od objektne zunanjosti distanciran in tekom zbirke povsem nespremenljiv, bistveno statičen notranji pesniški jaz. Posledično je v vseh pesmih prisotna določena razpoloženjska istost in repetitivnost. To pride toliko bolj do izraza, ker je ton pesniške govorice tako rekoč brez izjeme zelo lahkoten in nežen oziroma – v smislu odsotnosti vsakršnega (emocionalno-afektivnega, stilističnega, pomenskega) akcenta – nedinamičen in nevtralen.

Povedali smo že, da so pesmi v glavnem poetološke, fenomenološko-deskriptivne in kontemplativne narave. Z drugimi besedami – na način negativne opredelitve – pa so pesmi izrazito ne-družbene. S tem izrazom ne menimo, da se pesmi sploh ne vpenjajo v medčloveške odnose kot take. Pravimo zgolj in predvsem to, da so tudi ti odnosi znotraj pesmi prvenstveno dojeti kot nekaj zunaj danega, kot potencialni predmet pesniške upodobitve. Zunanjost je takšna, kakršna pač je, zato aktiven in kritično-vrednotenjski poseg vanjo ni nekaj, kar bi v zavetju kontemplativnega pesniškega opazovanja stoječo lirsko subjektko posebej zanimalo. Govorkino izrekanje je tako vedno odmaknjeno in precej splošno. Pesem z naslovom »Skupnost«, ki se začne z opazovanjem ptičev (»V zahajanju sonca se srebrno svetijo / ptiči …«), se na primer konča s kitico oziroma lepo mislijo: »Dihanje nas povezuje, / molekule nevidnega nas povezujejo, / tako se dotikamo, / tako se vzdržujemo.«

Tovrstni romanticizem pa nasploh in v precejšnji meri prežema ves govorkin odnos do narave in njenih procesov. V zbirki je namreč močno prisotno – skorajda panteistično – občutje medsebojne povezanosti vsega živega. Tiste pesmi, ki jim uspe skozi redkobesednost to občutje najjasneje izraziti, predstavljajo najodličnejši del zbirke. Takšna je na primer kratka in v svoji izčiščenosti uspela pesem z naslovom »Živost«: »Obdaja se z lesom, / z lesom omar / in knjig. / Obdaja z gozdom / svoje telo žive narave.« Iz že znanih razlogov pa tudi peščici izstopajočih pesmi ne uspe preseči monotonosti vseprisotnega preveč uspavajočega vzdušja.

Manca Klun skratka, če naj strnemo misli, v zbirki Nisaki v glavnem sledi poetiki, ki jo je začrtala v prvencu Če ne morem biti jezik. Vase umaknjena lirska subjektka skozi svojo pesniško govorico na umirjen, meditativen način reflektira in popisuje raznovrstne okoliške fenomene. Prav tako nemalo pozornosti posveča vprašanjem jezika in pesnjenju kot takemu. Četudi pesnica v posameznih pesmih izkazuje docela artistično obvladovanje pesniške besede, se zbirka kot celota zaradi monotonega tona in statično-pasivne pozicije lirske subjektke do sveta izgubi v pretiranem in s tega vidika nesamozadostnem esteticizmu. Ujetost vase in zgolj nevtralno-poetično (nevrednotenjsko) motrenje družbenih pojavov sta sicer sama po sebi nekaj osvežilnega in odstopajočega v kontekstu trenutno najbolj trendovske in v ospredje postavljene družbeno angažirane poezije. Vendar pa se nam pri takšnem pobegu na otok poezije ter prakticiranju docela abstraktne jezikovne kontemplacije zastavlja vprašanje, na katerega ne znamo odgovoriti. Namreč: ali je poezija zavoljo poezije, vase zaprta in od občedružbenega dogajanja neprizadeta pisava, danes še lahko nekaj intrigantnega ali vsaj relevantnega?

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 411.