Že videno, že preizkušeno

Sara Nuša Golob Grabner, Gnijoče rože. Maribor: Kulturni center Maribor, 2019 (Zbirka Frontier)

Domen Slovinič

Gnijoče rože, pesniški prvenec Sare Nuše Golob Grabner, pretresa silna vznesenost in viharniška (raz)čustvenost, ki skozi motiviko cikličnosti naravnih pojavov (s poudarkom na procesih razpadanja in razkrajanja, torej gnitja) upesnjuje primarno intimistično doživljanje posameznice ter njenega odnosa do sveta, v katerem se ne počuti domače. Tema odtujenosti od sveta je seveda temeljni in univerzalni element marsikaterega pišočega posameznika oz. posameznice, pri Golob Grabner pa predstavlja osrednji fokus njenega pesnjenja.

V ospredju Gnijočih rož je tako klasični konflikt med trpečim in hrepenečim lirskim subjektom, ki z gnusom doživlja bolj ali manj vse, kar ga obdaja, ter kruto realnostjo, svetom, ki ta subjekt duši in ga tepta. Subjekt hrepeni po odrešitvi, izginotju in spojitvijo z naravnim svetom, s tistim primarnim, kar ga privlači in čemur se vneto predaja. Temačne podobe razkroja naravnega sveta (simbolično rečeno smrti) predstavljajo identifikacijsko točko subjekta, saj lahko domala v vsaki pesmi naletimo na opise propadajočega telesa, ki zrcali naravne pojave in/ali živalski svet (kosti postanejo drevesne veje, grlo se polni s sluzjo, v trebuhu so ličinke, telo ima porezana krila, ipd.), poleg tega to tudi sam subjekt večkrat ozavesti (metaforično se identificira npr. s plevelom in nerodovitnim poljem). Nasploh je telesnost pomemben element te poezije – čeprav gre pri opisovanju subjektovih eksistencialnih stisk za ustvarjanje sanjskih svetov in realni svet le tu pa tam vdre v njih, avtorica skozi telesnost izraža konkretnejše občutke osamljenosti, izolacije, zaničevanja, gnusa in želje po samodestrukciji. Pa tudi erotičnosti, ki je poudarjena v pesmih ljubezenske narave.

Pesniški subjekt je precej enoznačen, saj avtorica uporablja predvsem dva pristopa k upodobitvi subjektove notranje disharmonije – prvi je žrtveniški, ki je pred svetom nemočen, skoraj otroško nebogljen in teži k (lastnemu) izginjanju: »Mene ni več. / Morda sem bila nekoč / majhna drobna koščica, / ki je vase vpijala nebo, / a več neba kot je popila, / manj je bil modro obarvan zrak, / namenjen njej, / zato se je posušila na tleh / in se zataknila v podplat čevlja, / ki je stopil na njo.« Kasneje v pesmi Polje lahko preberemo: »Upam, obupam, upam, obupam, / upam, upam, upam, / obupam. / Ničesar ne rodim, / ostajam sama, / veter razpiha mojo zemljo.« Drugi pristop je bolj narcisoiden, fatalen, uničevalski; v tej obliki subjekt doživi nekakšno notranjo moč, ki je do drugih zaničevalne narave – velikokrat so takšne pesmi postavljene kot nagovor neki drugi osebi/osebam, nad katerimi se subjekt postavlja v superiorni, vzvišeni položaj, saj prepozna v njih šibke točke in jih zna izkoristiti sebi v prid: »V tebi / sem povzdignjena v fantazmo, / prelevljena v sublimen objekt. / Vse moje hibe / so ti omamne, / saj kličejo po raziskovanju umrljivega, / ki si mu bolestno podrejen. (…)« Hkrati pa to moč generira mržnja do drugih, ki je posledica doživetih krivic in razočaranj: » Tavam nekje sredi omamne neomajnosti / in poljubljam svoje dlani / in čislam svoja odstopanja. // In nora sem jaz. / Razčlenjena, raziskana, / analizirana, abnormalna, / nora.« Redkejše so pesmi, v katerih subjekt ne prevzame eno ali drugo »vlogo«, temveč lahko spregovori neobremenjeno in tako širše pristopi k kompleksnosti lastnega čustvenega sveta (ter s tem tudi zunanjega).

Na formalni in slogovni ravni pa se zbirka izkaže za povprečno. Slog Golob Grabner je sicer tipičen za tovrstno dekadentno – intimistično poezijo in vključuje močno estetizacijo pesniških podob, gosto metaforičnost in vznesene elemente patosa, vendar pa takšna patetizacija (ki se venomer ponavlja iz pesmi v pesem) povečini učinkuje pretirano, posledično pa prisiljeno. Svoje k temu pridoda tudi pesniški jezik, s katerim se pesnica večkrat zaplete v nepotrebne opise in razlage nekih danih podob: »Vešče so metuljeva krila ponudile noči. / Pomanjkanje svetlobe / so uporabile zato, / da so prostore, polne goste teme, / prelile na svoja telesca / in se zahvalile za prejeto modrost.« Tu vendarle gre za poezijo, ki temelji na čutni zaznavi, ne pa racionalnih, hladnih razlagah takšnih zaznav, kot je recimo začetek pri pesmi Utopija: »Želja teče po meni in me stresa od užitka nad iluzijo o / možnosti uresničitve.« Poleg tega je poezija Nuše Grabner formalno gledano enostavna, preprosta, ne kombinira različnih oblikovnih pristopov k pesnjenju, izrazno pa se zapleta v dolge stavke in (za ta tip poezije) prekomplicirano izrazoslovje, ki ne učinkuje pristno, temveč zgolj kot sredstvo potenciranja nekega učinka na bralca: »Ne najdem tvoje substance. / Ni kajstva tvojega pojava / in zato izgine ‘kaj’ po ‘za’ pri vprašanju o moji (ne) / morali.« Ali pa: »Nebrzdana obsedenost / je rodila magnetizem. / Postal je katalizator moje eksplozije / in temelji sebstva so postali ruševine.« V tem oziru veliko bolje delujejo krajše pesmi, ki ne okolišijo s pompoznimi stavki in nepotrebnim opisovanjem, temveč temeljijo bolj na nizanju podob v skladu s trenutnim čustvenim razpoloženjem.

K splošnemu mlačnemu občutku ob branju svoje pridoda tudi sama dolžina zbirke, saj je 90 pesmi (v resnici 89, saj se pesem Primarno pojavi na dveh mestih) občutno preveč za tovrstno poezijo. Če bi le-ta bila bolj raznolika (tako vsebinsko, še posebej pa formalno), oziroma če bi njena izpovednost zares bila »neposredna in drzna«, kakor nam zatrjuje spremni zavihek (očitno pri založbi nihče ni seznanjen s poezijo Nine Dragičević, Vesne Liponik ali Monike Vrečar, če se na hitro spomnim nekaj izrazitejših ženskih avtoric pri nas), bi tudi takšna količina pesmi celostno drugače funkcionirala. Tako pa se občutek že videnega in že preizkušenega skozi branje samo poveča, rezultat pa je mladostniško delo, ki ne štrli iz povprečja in ki ostaja na površini.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Rojen v Šempetru pri Gorici (1985), večni študent primerjalne književnosti, zadržani eksperimentalni glasbenik, ki ima vsaj sedem posnetih home-made albumov  pod psevdonimom Akami, a še vedno nima benda, analogni priložnostni fotograf z napakami, antifašist in hranitelj brezdomskih mačk.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kafka po Kupru

    Iztok Sitar

    Naslov pričujoče recenzije je povzet po avtorjevem predgovoru, v katerem bralcem uvodoma predstavi svoje prvo srečanje s Kafko in razloge, zakaj se je sploh odločil za stripovsko priredbo. Vsak risar seveda na književno delo, ki ga bo priredil v strip, gleda drugače. Eden najznačilnejših primerov so adaptacije kratkih zgodb Edgarja Allana Poeja, zagotovo enega med striparji najpriljubljenejših pisateljev, saj so izšle v kakšnih tristo različnih variantah.

  • Ekologija pesmi

    Muanis Sinanović

    Delo Denise Levertov, ene najvidnejših ameriških pesnic 20. stoletja, je bilo slovenskim bralcem predstavljeno že v dveh pesniških knjigah: izbranih pesmih z religiozno tematiko, naslovljenih Potok in safir, ki so izšle pri KUD Logos, ter še enem izboru brez tematskega predznaka z naslovom Proti točki nič, izdanem pri KUD Kentaver. Še tretja prevedena knjižna izdaja najbrž priča o njenem sicer tihem, podtalnem pronicanju v slovensko poezijo.

  • Vojna je brezobrazna

    Aljaž Krivec

    Ko je beloruska pisateljica in raziskovalna novinarka Svetlana Aleksijevič leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost, so bili odzivi vsaj glede na siceršnji pomen nagrade relativno pičli in razmeroma hladni. Tu in tam se je pojavil očitek, da formalno sploh ne gre za pisateljico, da ime ni dovolj znano in da imamo ponovno opravka s podeljevanjem na podlagi družbenokontekstualnih, manj pa literarnih okoliščin … Precej drugače kot pri (ponovno »sporni«) podelitvi le leto kasneje, ko je švedska akademija izbrala Boba Dylana in je po medijih završalo …

Izdelava: Pika vejica