Kaj storiti, ko kolo zgodovine odpove

»V štirih letih smo imeli dve revoluciji. Kot vsaka revolucija sta tudi obe naši udarili po lastnini«, beremo v drugem delu romana Angel izginjanja Slobodana Šnajderja, ki se v svojem jedru osredotoča na hrvaško zgodovino 20. stoletja. Glede na citirano je postavitev stanovanjske hiše v središče pripovedi utemeljen in učinkovit literarni prijem. Dvonadstropna hiša v ulici Ilica v Zagrebu ni le osrednja točka, h kateri se roman dosledno vrača, temveč je znaten del romana hiša celo fokalizatorka in pripovedovalka. Prek njenega pogleda avtor nazorno prikazuje spremembe, ki jih njeni stanovalke in stanovalci doživljajo v obdobju velikih političnih pretresov – od druge svetovne do osamosvojitvene vojne. Skozi usode posameznikov, ki so si vsaj za kratek čas delili streho nad glavo, bralka dobi širok in natančen vpogled v hrvaško zgodovino 20. stoletja. Roman epske širine Angel izginjanja je v slovenskem prevodu Sonje Polanc in s spremno besedo Vanese Matajc izšel lani v zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe.

Ob časovno-prostorskem okviru ulice Ilica v Zagrebu 20. stoletja smo bralke soočene tudi s čezčasovnimi elementi pripovedi, ki presegajo konkretni zgodovinski kontekst. Tu je ključno omeniti lik Magusa Otroka, nesmrtnega dečka, čigar duh potuje skozi zgodovino, predvsem skozi njena najtemačnejša obdobja. Magus, v romanu poimenovan tudi »najdenec iz teme«, s svojimi videnji prizorov iz preteklosti odpira pripoved – ta se začne v letu 1563, ko Zagreb prizadene kuga –, njegova videnja pa se nadaljujejo tudi v osrednjem delu romana, posvečenem 20. stoletju.

Magusova videnja se pojavljajo predvsem v trenutkih, ko zgodovina odpove, ko je tragedija prevelika, da bi jo lahko zanesljivo zajel ali artikuliral v zgodovino umeščen pripovedovalec, saj travmatični dogodek zruši linearnost časa. V tem oziru Magus Otrok deluje čezčasovno. Magus tako v romanu kot fokalizator prevzame vajeti v obdobjih različnih »čiščenj«: od odstranjevanja kužnih med kugo, pregonov čarovnic, genocida nad Judi do represije na Golem otoku ter etničnega čiščenja v času vojn na območju nekdanje Jugoslavije v devetdesetih letih 20. stoletja.

V osrednjem delu romana, ki se vrti okoli hiše v Ilici, se Magus pojavi tudi kot junak iz mesa in krvi. Njegova družina je, podobno kot ob izbruhu kuge na začetku romana, pod udarom čistk tudi leta 1941, tokrat zaradi svojega judovskega porekla. Kot zapuščenega in najverjetneje osirotelega judovskega otroka ga nato posvoji ena izmed stanovalk Hiše (veliko začetnico tu povzemam po avtorju, ki v romanu obča imena pogosto piše kot lastna, kar je morda še eden izmed elementov pripovedi, ki težijo k vzpostavitvi čezčasovne realnosti). Istega leta v Hiši posvojijo še eno vojno siroto, Magdo, ki jo k sebi vzame Anđa, sicer protagonistka romana, ki je bila kot otrok prav tako najdenka.

Anđina zgodba se začne, ko jo kot otroka najdejo v vreči z napisom Café do Brasil; če si izposodim prispodobo iz romana, se kot kavno zrno izkotali iz preluknjane vreče in pristane med mlinskima kamnoma zgodovine 20. stoletja. Poleg Hiše je Anđa osrednja fokalizatorka pripovedi. Po posvojitvi deklice Magde potek njenega življenja zaznamuje vojna: zaplete se z Boškom, pripadnikom ilegalnega protifašističnega gibanja, ki ga ujamejo nasprotniki, zaradi česar je Anđa prisiljena zapustiti Magdo in tudi sama oditi v partizane.

V »Hosti« Anđa prehodi 17.000 kilometrov in se kot bolničarka izkaže v junaški luči. Kljub zmagi revolucije leta 1945, revolucije, ki naj bi se borila za svobodo, Anđe na drugi strani vojne ne čaka svobodno življenje, kar je velik paradoks delovanja zgodovine, ki ga roman dosledno nagovarja, začenši že z uvodnim citatom iz Heglove Fenomenologije duha: »Nobeno pozitivno delo [Werk] niti dejanje torej ne moreta proizvesti obče svobode; ostaja ji le negativno početje, je le furija izginjanja.« Četudi Anđa pripada zmagovalni strani, jo po vojni čakajo nove preizkušnje, med drugim tudi »prevzgoja« na Golem otoku zaradi njene povezave z Andrijo Hebrangom iz partizanskih časov. Slednji je bil po sporu z Informbirojem v Titovem taboru obtožen sodelovanja z Gestapom in vohunjenja za Stalina.

Poleg Anđe, partizanke, dvonadstropnico naseljujejo še druge literarne osebe, ki se nemalokrat znajdejo na nasprotnih si političnih straneh. Denimo Mile Drenjak, ki iz proletarca postane ustaš, saj si prizadeva izboljšati lastni družbeni položaj – njegova ambicija se odraža predvsem v želji po selitvi iz vlažnega kletnega v svetlo stanovanje v drugem nadstropju –, pa profesor Marko Gavranić, ljubitelj knjig in glas razuma v romanu, ki Anđo v mladosti uvaja v filozofijo, vojne čase pa kot jetičnik preživi v sanatoriju Brestovac, medtem ko Jud David Bernštajn ne dočaka novih časov – ob izbruhu vojne se ubije, ko na vratih zasliši trkanje mestnih policistov. Dvonadstropnica s spremljanjem življenj svojih stanovalk in stanovalcev, predvsem pa njihovega hitrega menjavanja, celostno ponazarja vpliv vojne in političnih pretresov na življenje posameznika – nešteta bežanja, prisilne selitve ter skrivanja po kleteh so zapisani v njenih zidovih, ki nosijo spomine na male, osebne zgodbe v senci velikih zgodovinskih dogodkov.

Hiša namreč vidi in sliši vse, kar se dogaja znotraj njenih sten, zaznava pa lahko celo sanje svojih stanovalk in stanovalcev. Da se pripovedna perspektiva hiše jasno loči od drugih, avtor uporabi tudi vizualno rešitev: slog oblikovanja pisave pripovedovanja hiše je drugačen od tistega, ki ga uporablja tretjeosebni pripovedovalec s fokalizacijo v človeških likih. Poleg tega avtor z doslednim ponavljanjem ključnih informacij sicer na široko razprto pripoved ohranja presenetljivo sledljivo. Naravnost pesniško ponavljanje besednih zvez, stavkov ali kar prispodob ima torej tudi pomembno funkcijo. Za številne literarne osebe so dosledno rabljeni tudi neke vrste stalni pridevki – Mile Drenjak je na primer »hišni ustaš«, David pa »David, prokurist«, kot je bilo napisano na vratih njegovega stanovanja. Z rabo teh sredstev lahko bralka uspešno vsrka široko sliko dogajanja, obenem pa roman z obnavljanjem prizorov poustvarja občutek spominjanja tudi v bralki, kar krepi njeno intimno vpletenost v pripoved.

Kot pravi Magus Otrok v prvem poglavju: »[V]em, kako zagotoviti, da bodo podobe še naprej krožile.« S tem je že na začetku nakazana ključna vloga cikličnosti v romanu. Na simbolni ravni je cikličnost odziv na travmo: namesto linearnega napredovanja ob pretresljivih dogodkih pripoved uvaja čezčasovne elemente, z Magusovimi videnji na čelu, saj ti omogočajo prehajanje med različnimi zgodovinskimi obdobji in vzpostavljajo povezave med ponavljajočimi se oblikami nasilja. Posebej jasno je to artikulirano, ko mestni policist med pogromi proti Judom Magusa vrže z balkona na pločnik: »Čas se je ustavil. Številni kar naprej pogledujejo na uro, ker ne morejo zaspati. Čas se je razpočil. […] Čas se je iztiril iz svojega teka in ne sodeluje več v vajenih in vsem razumljivih oblikah. Vreči otroka z balkona je tista točka, od katere ni poti naprej.« Temu razpadu linearnega časa nato sledi eno izmed po romanu razpršenih Magusovih videnj.

Ta težnja po kroženju podob se uresniči tudi na koncu romana, ko Hiša, potem ko jo porušijo, da bi na njenem mestu zrasla bolj profitna nepremičnina, skupaj s svojimi stanovalci poleti v večnost – podobno kot je na začetku romana preganjana čarovnica zajahala hišo in na njej odletela. Slednja je mimogrede prav tako kot dvonadstropnica lahko videla, kaj drugi sanjajo, kar pa je oblast razumela kot sebi nevarno. S tem poletom dvonadstropnice se sklene ciklična struktura romana in hkrati poudari ideja o zgodovini kot nenehnem vračanju nasilja in z njim izginjanja, kot o ponavljajočem se »lovu na čarovnice«.

Roman Angel izginjanja s prepletom zgodovinskega in čezčasovnega ter individualnega in kolektivnega vzpostavlja kompleksen, a hkrati izjemno berljiv pripovedni svet. S figuro Hiše kot vsevidne priče v omejenem časovno-prostorskem kontekstu in Magusa Otroka kot čezčasovnega posrednika travme Šnajder presega zgolj kronološko rekonstrukcijo zgodovine in jo preoblikuje v mrežo ponavljajočih se podob, v katerih svoboda stalno uhaja med prsti. Prav v tej ciklični logiki romana se razkriva njegova največja moč: Angel izginjanja ne ostaja pri prikazu posameznih zgodovinskih epizod, temveč vzpostavlja pretresljivo refleksijo zgodovine, ki – kljub iluziji napredka – nenehno preigrava iste prizore.
 
 

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.