Dota

Moja učiteljica joge pravi: »Ko boste na morju, delajte zjutraj na plaži pozdrav soncu.« Nato, medtem ko se že suka stran od nas proti ogledalom dvorane, navihano doda: »Če vam uspe priti, preden Nemci razgrnejo svoje brisače.«

Nemci, ki se jih moja stara mama še spomni. Pravi, da so bili ogromni, ko so se v hribovski vasici pojavljali na hišnih vratih. Druga stara mama govori o Italijanih in o ognju. Končno pravim »stara mama«, in ne »babica« ali »babi«, kot sem jima rekel včasih, ko sem o njiju govoril pred sošolci. Nobena od njiju ni babica, temveč mama. Mama moje mame, ki je moja mama. Čeprav te vezi kot otrok nisem razumel. Vsakič ko je moja mami svojo mami nagovorila z »mami«, se mi je podrl celoten notranji svet. Zakaj njej pravi »mami«, ko pa je vendar ona sama »mami«? Kot da je to njeno lastno ime, ali kaj.

Tudi veliko drugih stvari nisem razumel. Na primer da mi verjetno nikoli ne bo treba iti v vojsko. To je bila moja prva in zelo dolgo tudi edina skrb. Da bom moral v vojsko, kot je moral moj fotr in moj stari fotr in verjetno, sem si mislil, vsi pred njima. Nisem poznal razlike med služenjem vojaškega roka in med vojsko kot odhodom na bojišče, ker mi tega nihče ni pojasnil. Poznal sem samo en pomen vojne, ki je bil zame mešanica obeh, mešanica Nemcev in drgnjenja kopalnic v Makedoniji z zobnimi ščetkami.

Danes igram vojaka, ki je vojak samo na ekranu prenosnika, in danes je to zame dovolj. Zdaj s punco nisva na tujih plažah, ampak v slovenskih hribih, ker delava drugače kot najini starši in drugi spiritualni učitelji. September je že in pravijo, da se bo treba počasi zresniti, spet študirati, se zariti v knjige in pozabiti na vse drugo. Čistilke v kampu se zgražajo, ker sva v takem slabem vremenu še vedno tu in po koncu poletja še vedno mirno dopustujeva, kot da na svetu ne velja noben red. Ko si ob enajstih dopoldne umivava zobe, jaz prvič in ona drugič v dnevu, nama ena izmed čistilk med pomivanjem ploščic poskuša vbiti v glavo, da ko je v tej dolini enkrat septembra dež, je dobrega vremena konec do naslednje pomladi. Delava se, da ne razumeva namiga.

Zunanji lokal kampa, prav lično narejen iz lesa, vsak večer zelo glasno zapirajo, ko bi midva že rada brez motenj kadila travo. No, jaz bi rad, zanjo pa je marihuana še ena alineja na seznamu opravil, ki vodijo do njene predstave o uspešnem dopustu. Natakar lokala ob koncu izmene po zvočniku nagovarja najbolj vztrajne goste z »ladies and Germans« in jih presenetljivo humorno razpoložen poziva, naj zaboga že spokajo.

Septembra smo ostali samo še Nemci in midva. Nemščina je povsod. V stranišču, preden potegneš vodo, v koritih za pomivanje posode, med apnencem ob Soči, pomešana v glino. Samo midva je ne govoriva, ker sva se je oba učila samo malo v osnovni šoli. Jaz, da sem se lahko izognil športnim izbirnim predmetom, ona pa, ker je želela obvladati še eno stvar več, si predstavljam.

Tudi zraven naju kampirata dva Nemca. Starejši par brez otrok, brez psov, brez glasne glasbe. Samo dve gorski kolesi imata, velik žar in steklenice piva, katerih ovojne embalaže ne prepoznava, čeprav piva po okusu ne bi znala ločiti od naših. Že prvi dan, ko sva prispela in sem jaz postavljal šotor, mi je Nemec silil posojati kladivo in mi sam od sebe začel držati vrvi, kot da bi videl, kako na tistih vrveh visi moja možatost.

Ona pa je že takrat razmišljala o telesih. O pravilnem dihanju, o odpiranju, o cviljenju napihljive blazine v šotoru. To je bilo njeno bojišče. Če niso bile ravno knjige o seksu prva stvar, ki jo je razpakirala in postavila na zložljivo mizo. Tega problema se je lotila kot vsakega drugega, torej s popolnim nadzorom, taktičnostjo in skrbno izbrano bibliografijo. Sproti mi je poročala o tem, kar je pametnega prebrala in kaj misli, da bi morala poskusiti naslednjič. Govorila je veliko, vse z namenom, da bi lahko nekega dne za deset minut utihnila in bi se razumeli najini telesi. Bila je polna moči in nadzora, kot da gre v bitko s celo množico. Kot da za njo stoji na desetine žensk, med njimi mame in stare mame in prastare mame, nekatere že do krvi ranjene in ostale s krvjo umazane.

Že prvi dan po kosilu, preden se je lotila branja, je iz neke mape povlekla snežno bel list papirja in nanj narisala miselni vzorec o vsem, kar je že slišala o bolečinah brez pravega vzroka, brez prave razlage. Miselni vzorec mi je že čez nekaj minut zavzeto predstavila. Govorila je predvsem o tem, kar so ji povedale izkušene prijateljice in razvpite youtuberke. En oblaček pravi, da je prvo leto vsakič jokala. Druga je izza svojih umetnih nohtov in umetnih trepalnic, kot da ni nič, nekoč izjavila, da se ji zdi, da je bolečina pač nekaj, o čemer nobena ne govori. Predstavljam si, da se je nemudoma zatem spet posvetila zretju v svoje nohtne konice.

In kdo ve, morda bi problem tekom tega dolgega skupnega oddiha celo odpravila, če ne bi bilo teh dveh Nemcev, ki sta bila ves čas dva metra od najinega prepišnega šotora, ves čas v škodo najini zasebnosti. Meni sta se zdela dobronamerna in me njuna prisotnost ni dosti motila, zlahka sem shajal z njima, v njej pa se je kuhal bes. Nič je namreč bolj ne razjezi, kot če ji kaj prekriža vedno tako trdno zastavljene načrte.

In Nemca sta nama res vsak dan poskušala nekaj pomagati. En dan sta nama ponudila, naj pečeva na njuni žerjavici, ki je po tem, ko sta spekla svoje meso, še vedno gorela, drugič sta nama ponujala pivo, čeprav sva imela na mizici že odprto flašo vina. Zvečer sta po nekaj urah branja in drugačnega posedanja pod svojo platneno streho hodila zgodaj spat, zjutraj sta bila vedno pokonci že mnogo pred nama, pripravljena na vnovično posedanje. Nikoli naju nista pustila čisto pri miru, zato so njeni koraki iz dneva v dan postajali glasnejši, tako kot tudi njeno odlaganje predmetov na najino zložljivo mizo.

Iz kampa sta se Nemca za nekaj ur vsak dan odpravila le okrog dveh popoldne, potem ko sta pojedla kosilo in pomila posodo. Takrat pa se je naju skoraj brez izjeme polotila nekakšna lenoba, ki nama ni dopuščala drugega, kot da si nekaj skuhava in se potem s stoloma vred prestaviva dol do reke. Ona je seveda tudi takrat nekaj brala, si zapisovala, kontrolirala vse podatke, kot da gre na življenje ali smrt.

Potem ko sva več dni zapored preživela takole, manj fizično aktivna kot dva siva Nemca, sva se nekega popoldneva odločila, da se zapeljeva na neko bojda idilično planino in se malo sprehodiva okoli. Ona je med drugim tudi nekje prebrala, da se morava bolj povezati, da morava početi stvari skupaj, pridobiti nove izkušnje skupaj, da bova lahko potem skupaj tudi spala. Pri tem sem sam pri sebi zavil z očmi, a vedel, da je bilo debate konec. Tako sva se znašla pod žgočim soncem, ona jasno primerno pohodno oblečena in obuta ter z lasmi spetimi v tesno kito, jaz v adidaskah, ki mi doma največkrat rabijo kot obutev do najbližjega Mercatorja.

Ravno sva za sabo dobro zaprla vrata avtomobila in se odpravila po potki, ki jo je priporočal turistični vodnik, ko so se na drobnem hribčku pred nama pojavila kamnita vrata vojaškega bunkerja, ki ga je živo zelena narava že skoraj popolnoma pogoltnila vase. Tam sva malo postala, malo pogledala okoli in potem šla naprej. Po planini nad Tolminko sva hodila že dobrih deset minut, ko se je pred nama prikazal vhod v bunker z druge strani. Tega nisem pričakoval. Mislil sem si, da ja, ta rov se nekje začne, ta tema nekam teče, a kako daleč in kdo bo videl njen konec, ni bilo nekaj, za kar bi si mislil, da me kakorkoli zadeva.

Ugotovitev, kako dolgo teče bunker pod to idilo, posejano z belimi skalami in belo-rjavimi kravami, me verjetno ne bi tako pretresla, če se ne bi hkrati nebo tako srhljivo spustilo in naju, čisto samih med vrhovi gora, potiskalo dol v to živo zeleno rastje. Ko sem se zastrmel v vhod bunkerja, me je stisnilo ob misli, da sva ves ta čas hodila nad to strašno temo, ne da bi se je sploh zavedala. Rekel sem ji nekaj glede vremena in da je bolje, da se obrneva proti avtu. Pričakoval sem, da mi bo oporekala, da bo pogledala v nebo in mi z uporabo raznih tujk povedala, zakaj je moja sodba neutemeljena, a je samo pokimala z »mhm« in že naredila korak v smeri, od koder sva prišla. Že med hojo nazaj so naju ujele drobne, a ostre kaplje.

Komaj sva za sabo zaprla železna vrata pašnika, sva zagledala svoja nemška soseda, ki sta bila s svojima gorskima kolesoma zaradi dežja stisnjena pod velik grm. Ošvrknil sem njen obraz in pričakoval trdno stiskanje ustnic, njihovo bledenje v eno samo linijo ali vsaj jezno namrščene obrvi, a nisem našel nič od tega. Pristopila sva in Nemec se je, kot vedno, nekam nerodno smehljal, medtem ko je Nemka tudi ob tem nepričakovanem snidenju poskušala ohraniti dostojanstvo. Skoraj sočasno sta rekla »hello«, kot sta naju že ves teden pozdravljala, nakar je ona, brez stisnjenih ustnic ali namrščenih obrvi, prvič odgovorila v nemščini, in nato kratek pomenek, ki se je končal z dogovorom, da ju bova zaradi vremena seveda peljala v dolino, v nemščini, ki ni bila hitra, a se je nekako pletla, tudi nadaljevala. Presenetilo me je, da se je opogumila uporabljati svojo osnovnošolsko nemščino, a vozli v njenih gestah so se mi zdeli nekoliko manj zategnjeni kot običajno, zato nisem zastavljal vprašanj.

Vse štiri ter dve glomazni kolesi sem po adrenalinski cesti peljal v dolino, medtem ko je dež bolj in bolj udarjal po avtu. Tudi če bi nemško kaj razumel, njenemu pogovoru z Nemcema ne bi mogel slediti, saj sem bil preveč pod pritiskom zaradi nevarne ceste, ki je vodila nad samimi strmimi grapami in bila zaradi dežja povrh vsega še spolzka. Govorili so skoraj vso pot do dol, zadnjih nekaj minut vožnje pa jim je besed očitno zmanjkalo in je bilo slišati samo še njihovo nenavadno globoko dihanje, ki se je mešalo z zvokom dežnih kapelj. Prej se je na sopotnikovem sedežu zvijala nazaj kot kača, da ju je med pogovorom lahko gledala v obraz, zdaj je gledala samo še naprej, skozi vetrobransko steklo. Po nekaj minutah tišine sva ju v dolini odložila pri njunem avtomobilu, parkiranem na parkirišču neke trgovine. Ko smo, vsak par v svojem avtomobilu, zapeljali do mesta, kjer se s parkirišča priključi na cesto, so naši smerni kazalci mežikali v nasprotne smeri, čeprav sem sklepal, da gremo vsi proti kampu.

V kampu sva parkirala na svojem običajnem mestu, čisto zraven šotora. Na najino veliko presenečenje njunega ni bilo, niti ne njunega žara ne mize ne ogromne platnene strehe. Brez besed sva izstopila iz avta in stopila bliže, ne da bi iz prtljažnika pobrala svoja ruzaka. Za seboj sta res vzorno pospravila, zato je bil efekt še močnejši. Ko sva tako stala tam kot vkopana, se nama ta kos zemlje ni več zdel kot del narave, tako sterilna so se pred nama kazala tla iz kamenja, čeprav na njih ni bilo nič nenavadnega. Pogled na ves ta prazen prostor naju je presunil, kot da bi Nemca skupaj s svojimi stvarmi vzela še nekaj najinega. V naslednjih urah sva govorila o svojih Nemcih, zvečer pa o ničemer več. Do jutra je dolino napolnil dež.