Cesta nikamor

Ne dolgo za tem, ko sem prebrala roman Cesta v mesto in premišljevala o tem, kaj bi o njem napisala, kaj je pravzaprav tisto, kar bi izpostavila, sem se zapletla v pogovor o literarnih junakih in junakinjah, ki sicer niso antagonisti, so pa v nekaterih odtenkih lahko neprijetni, včasih celo kruti, nevšečni in nespametni. In zakaj imamo nekateri prav takšne junakinje in junake najrajši. Ob tem mi je na misel prišla tudi glavna junakinja romana Cesta v mesto, pripovedovalka svoje zgodbe, sedemnajstletna Delia. Gre za prvi roman Natalie Ginzburg, ki je kasneje postala ena najpomembnejših italijanskih pisateljic 20. stoletja. Prvič je bil objavljen leta 1942, a kljub času, v katerem je nastal, ni neposredno političen, čeprav je pisateljica že takrat delovala v antifašističnem gibanju. Prav nasprotno, roman je izjemno intimen in se ne oddalji od tistega, kar zanima njegovo najstniško protagonistko. Opisi zunanjega sveta, kraja in časa dogajanja, so skopi, zato pa so z večjo natančnostjo zarisane Delijine notranje pokrajine, ki jih tudi sama, na pragu odraslosti, šele spoznava.

Ne glede na to, kako mučno je včasih soočanje z lastnim staranjem in kako močno je hrepenenje po mladosti, si je težko predstavljati, da bi si kdo ponovno želel biti najstnik. To so čustveno turbulentna leta, ko se marsikatera odločitev zdi veliko bolj usodna, kot je v resnici. Ali je bilo teže odraščati leta 1942 ali danes, je vprašanje, na katero ne bi poskušala odgovarjati, čeprav se ob branju romana primerjava ponuja kar sama. Bi pa izpostavila nekaj vzporednic, zaradi katerih se mi zdi, da je roman presegel svoj čas in prostor in tako povedal nekaj bistvenega o tem življenjskem obdobju žensk. Delia odrašča v številni družini na podeželju. Njihova hiša je ves čas polna in hrupna, po njej se vsak dan širita vonj po eni in isti neokusni zelenjavni juhi in zvok edine plošče, ki jo družina premore. Opazuje svojo mamo in njeno garaško življenje, ki se je z vsakim novim otrokom le otežilo. Opazuje, kako brezskrbno živijo njeni bratje in bratranec Nino. In opazuje življenje svoje starejše sestre Azalee, ki se je dobro poročila in preselila v mesto, kjer dneve preživlja v popolnem brezdelju, a je kljub temu zagrenjena in nezadovoljna tako z možem in otroki kot tudi s svojimi ljubimci. Kakšne možnosti ima sama kot mlado dekle? Jasno je, da zanjo veljajo drugačna pravila kot za brate, zato svojo prihodnost vidi zelo omejeno – bo šla po stopinjah mame ali po stopinjah Azalee? Kliče jo mesto, ki ga vsak dan obiskuje, želi si lepih oblek, razkošnega stanovanja, zabav in predvsem ugleda. Tako se zaplete z nekoliko starejšim Giuliem, sinom vaškega zdravnika, ki tudi sam študira medicino v mestu, in njuna romanca se na prvi pogled zdi kot rešitev za vse njene tegobe, a njene iluzije se skozi roman postopoma rušijo.

Delia idealizira življenje ljudi v mestu, v njenih predstavah so to ljudje, ki jim je uspelo, in domišlja si, da je njihov vsakdan precej bolj vznemirljiv kot vsakdan vaških ljudi. V njenih očeh se zdi, da so mestnim ljudem odprte neštete možnosti, glede svoje družine pa pogosto občuti sram. Najstništvo je obdobje, v katerem se izrazito primerjamo z drugimi in si želimo biti sprejeti, biti del skupine. To ni danes nič drugače, kot je bilo pred nekaj več kot osemdesetimi leti, le da je danes to še potencirano z družbenimi omrežji, s pomočjo katerih lahko vsakdo ustvari nekakšno kurirano podobo svojega življenja na spletu, ne glede na realije. Ginzburg je Delio prikazala kot naivno dekle, ki verjame nekim idealiziranim podobam mestnega življenja, ki jih vidi v tistem lepem delu mesta, kjer se dame sprehajajo po parku in posedajo po kavarnah. Bratranec Nino, ki dela v tovarni, ji počasi začne odkrivati, da življenje v mestu za večino ljudi pomeni dolge ure garaškega dela. Tudi Delii priskrbi službo, ki se na prvi pogled ne zdi prav naporna – družbo mora delati priletni gospe, se z njo sprehajati in ji brati. A Delio to kmalu začne dolgočasiti, težave ima s tem, da bi na delo prihajala točno in da bi ostala z gospo do dogovorjenega časa. To je eden od primerov, kjer na plan pride tista njena neprijetna plat. Delia ni pripravljena delati in se aktivno zavzeti za to, da bi se izvila iz vaškega okolja. Ta del bi rajši prepustila komu drugemu. Čeprav lahko z Delio v marsičem sočustvujem in jo razumem, me je s svojo nezrelostjo in muhavostjo tudi ujezila. In to je tisti čar nepopolnih likov, kot je ona – delujejo resnični, hkrati pa vzbudijo neka čustva in odzive, tisto, kar od dobre literature pravzaprav pričakujem.

Vendar pa Delio kmalu dohiti realnost, ko z Giuliem zanosi. On in njegova družina z njo sprva ne želijo imeti nič, a starši se nazadnje le dogovorijo za njuno poroko. Da bi prikrili družinsko sramoto izvenzakonskega otroka, Delio pošljejo k teti in sestrični v drugo vas, še dlje stran od mesta. Otrok zapečati Delijino usodo – čeprav so njena čustva razdvojena med Giuliem in Ninom, je kar naenkrat odločeno, s kom se bo poročila, in misel na družinsko življenje pod budnim očesom stroge tašče ji povzroča tesnobo, pred katero ne more pobegniti. Prekinitev nosečnosti takrat ni bila možnost, in čeprav se Delia skozi roman kaže kot frivolna in lahkomiselna, je v tem trenutku prepoznati tudi njeno šibkost in nebogljenost, saj je tudi sama še otrok in ostane povsem brez podpore. Oče neha govoriti z njo, mama jo pošlje k teti, ki je do nje nesramna in jo nenehno opominja na njeno sramoto. Nobenega ženskega lika ni, ki bi ji bil v oporo, ki bi jo potolažil ali poučil o tem, kaj se ji pravzaprav dogaja. Njen zaročenec Giulio je v mestu, kjer naj bi se posvečal svojemu študiju, in je niti enkrat ne obišče. Tako ostane sama in otroka se ne veseli. Materinstvo pozna kot breme – tako ji ga je predstavila njena mama, to lahko vidi tudi pri svoji sestri Azalei, ki skrb za otroke prepušča služinčadi. Natalia Ginzburg razgali vse tiste nelepe plati družinskega življenja in materinstva, občutke, ki niso v skladu z družbenim idealom ljubeče matere. Prej kot ljubezen do otrok izpostavlja dolžnost, ki ji ne uide nobena ženska. Osemdeset let kasneje imamo ženske v tem delu sveta mnogo več možnosti in nobene obveze, da bi se poročile in tako naprej. A kljub temu so te zelo intimne odločitve še vedno predmet širših družbenih in političnih debat. Sedemnajstletnica, ki bi se odločila za splav, bi verjetno sprožila prav toliko neodobravanja kot sedemnajstletnica, ki bi se odločila, da otroka obdrži. V času, ko je roman nastal, je bil fašizem v Italiji že dodobra uveljavljen, fašistične politike pa gojijo kult matere, kjer je ženska zreducirana na svojo biološko funkcijo, ki je podrejena interesom države in nacije, ter omejena na domačo sfero. Če upoštevamo še ta kontekst, je razvidno, da ne Delia ne katerakoli druga ženska, ki jo je poznala, ni imela možnosti odločanja o lastni družbeni vlogi. Danes so po Evropi ponovno v vzponu skrajna desničarska gibanja, tradicionalistična miselnost pa se krepi. Vprašanja ženske avtonomije in pravic so vedno aktualna, ker nas zgodovina uči, kako težko so naše pravice pridobljene in kako hitro lahko ostanemo brez njih. Delia sicer o svojem položaju ne razmišlja na tak način, ampak za sedemnajstletno dekle brez izobrazbe bi bilo že nenavadno, če bi. Delia ne pozna ničesar drugega, osredotočena je na svoje probleme, ki pa jih ne zna umestiti v širšo sliko. Tudi zato deluje tako pristno; Natalii Ginzburg je že v prvem romanu uspelo ustvariti plastično junakinjo, običajno najstnico s prepričljivim notranjim svetom.

Odločitev za prevod prvega romana nagrajene in mednarodno priznane italijanske avtorice ni samo dopolnjevanje vrzeli v prevodih italijanskih modernih klasikov in prevodih vplivnih ženskih avtoric, ampak hkrati prinaša tudi aktualne razmisleke o naši družbi, vrednotah in položaju žensk. Teme, ki jih je zastavila že v Cesti v mesto, je Natalia Ginzburg kasneje nadaljevala tudi v drugih romanih, na primer v Tako je bilo (KUD Sodobnost International, 2025), ki smo ga v prevodu dobili lansko leto. Tudi v tem romanu je protagonistka zelo podobno nesimpatična kot Delia, a prav tako zanimiva, nepredvidljiva in edinstvena. In tudi ona razmišlja o svoji prihodnosti, le da je že nekoliko starejša, dela kot učiteljica in občutek imamo, da bi se lahko odločila tudi drugače, ko se nekako sprijaznjeno poroči s starejšim moškim, čeprav med njima ni ljubezni. Pisateljičin najodmevnejši roman smo v prevodu že dobili leta 2013, to je Družinski besednjak (V. B. Z.), v katerem piše o svoji družini in ki je nastal precej kasneje od Ceste v mesto in Tako je bilo, potem pa je leta 2023 v zbirki Kondor (Mladinska knjiga) izšla še knjiga z romanom Dragi Michele in avtoričinimi eseji.

V besedilu sem poskušala izpostaviti, da je roman s temami odraščanja in zatiranja aktualen tudi za današnji čas. Ampak tudi če ne bi bil, bi ga bilo v užitek brati: en razlog je Delijina večplastnost, ki sem jo že omenjala, drugi pa avtoričin izbrušeni, minimalistični slog, ki je izredno učinkovit, saj nam poda ravno prav informacij, da se v zgodbo lahko vživimo, ampak nas ne obremenjuje z nepotrebnimi detajli, ki bi nas odvrnili od osnovne pripovedne linije. Cesta v mesto ni glasen roman, je intimna pripoved, ki bralcev ne podcenjuje, ampak nam s tem, da ničesar ne razlaga, dopušča, da manjkajoče dele konteksta sestavimo sami, ob tem pa ne razmišljamo samo o nekem nekoč in nekje, temveč tudi o tukaj in zdaj.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.