V retrospektivi se zdi, da Ferrante ne bi bilo brez Albe de Céspedes.

Na neki način je Basile »zasejal« pravljično seme, ki je nato raslo ob drugih piscih.

Glede na to, da pišeš tako poezijo kot tudi kritiko, poleg tega pa književnost tudi poučuješ, kateremu področju se trenutno najbolj posvečaš?

Objavila sem dve pesniški zbirki. S pisanjem v verzih sem poskušala doseči tisto, kar je v vsakem od nas najbolj avtentičnega in živega. Doslej sem poezijo dojemala kot način osvobajanja, obenem pa tudi ponovne ujetosti. Potreba po ritmu in po obliki je nazadnje ustvarila majhne zaprte prostore (primer mojih kratkih in zelo kratkih tekstov); v njih sem skušala zajeti in obvarovati tisto, kar je v nas najbolj krhkega in nezaščitenega.Preberi

Bralno-pogovorni večer, ki se je pod budnim očesom organizatorjev projekta Mesto bere Mestne knjižnice Ljubljana odvil 28. marca 2013 v Trubarjevi hiši literature pod naslovom Dobrososedska literatura: Italija, potrebuje določen uvod. Uvod o opijanjenem starcu sredi Čopove, ki se kot v počasnem posnetku zavrti okoli droga ulične svetilke in s težo svojega telesa gravitira proti tlom. Pri tem tudi sama s skoraj upočasnjeno kretnjo naslonim kolo ob steno in se spustim k njemu. “Gospod, me slišite?” Pomežikne. Nato mu iz glave, zakrite s kapuco, počasi začne mezeti kri.Preberi